13.01.2017

Nika Vistoropski

Ti si en tak pozitivček

Bojim se ljudi, ki so vedno prijazni in se smehljajo s histerično frekvenco. Nikoli namreč ne vem, kdaj jim bo odpadel kakšen ud, ker v resnici sploh niso resnični ljudje, ampak stroji. Bojim se tudi, da padejo v anafilaktični šok, ker so alergični na substanco v zdravilu na recept, ki ga še nikoli prej niso pogoltnili, zdaj pa, ker je nuja – odvisnost od sreče je namreč zoprnija – zbašejo vase vse, kar jim pride pod roke.

Res se bojim, da me bodo ubili z medenimi mislimi, afirmacijami o krasotnosti in poštenosti sveta, me zadušili z vilinskim prahom in verovanjem, da bo na koncu vse dobro, samo verjeti moraš. Takrat me prime, da bi z njimi debatirala o holokavstu in šibki moči misli Judov, a sem raje tiho. Jaz si niti »zgolj« lačnemu ne bi upala reči, naj vizualizira pečeno pišče, naj si ga samo dovolj močno želi. Bi vi? Bojim se tistih velikih ust, ki se raztegujejo od levega ušesa proti desnemu, oči pa se, vodene in motne, prepričujejo, da bi sledile vrsti belih zob. Samoprevara je kot parazit. Vidiš ga ne, čutiš tudi ne, nekaj časa, a ko se pojavijo beli črvi v blatu ... No, takrat veš, da ni vse, kot mora biti.

Pozitivno razmišljanje, ki ni pospremljeno s treznimi dejanji, pač ne deluje. Mi je žal. No, deluje za tiste, ki jim plačujete, da vas prepričujejo o tem. O, ja, taisti so prvi in edini odjemalci verovanja v moč dražestnih misli (vaših, sami so preveč pogoltni, da bi verjeli v kar koli drugega kot v moč cvenka), ker dobro vedo, da je na kratek rok za vas to mnogo »laže« kot za trenutek obstati in videti, kar je. Ter zapopasti, da niti najhujši scenarij, ki mu s pozitivnimi mislimi želimo ubežati, sploh ni tako grozen. Pač je. Tudi to bo minilo.

»Kot civilizacija, ki si tako neutrudno prizadeva za srečo,« piše Oliver Burkeman v knjigi Protistrup, »smo strahovito nesposobni. Nepreštevne prednosti modernega življenja so le malo naredile za dvig kolektivnega razpoloženja.« Profesor psihologije s Harvarda Daniel Wegner, tako v knjigi, je naredil preizkus, v katerem je polovici udeležencev zaupal nesrečno vest, a dodal, naj ne bodo žalostni. Seveda so bili mnogo bolj potrti kot druga skupina, ki ji to, kako čustvovati, ni bilo naročeno. Avtor se nato obregne ob tisto znano Dostojevskega (parafraziram): »Zadaj si nalogo ne premišljevati o polarnem medvedu in videl boš, da ti bo presneta reč vsak trenutek uhajala v misli.« In nato opiše dogodek z enega od motivacijskih seminarjev, ko gospa zaupa novinarju pod krinko, da je, sto kosmatih, pa kar težko vedno takole pozitivno razmišljati. A že v naslednjem hipu sama sebi zažuga: Ampak tako vendar ne smem premišljevati!

In tukaj je čudovita tržna niša. Ljudem, ki so nehali misliti, je najlaže prodajati. Vse. Od poceni kitajske robe do priročnikov za samopomoč in tega, kar je nekoč rekel Zlatko v Big Brotherju, da so si Judje izmislili – Arbeit macht frei.

Strokovnjaki ugotavljajo, da tisti, ki si žalosti ne dovoljujejo, v resnici žalujejo dlje. In to ni vse. Émile Coué, »izumitelj« avtosugestije, je dandanes postavljen na laž. Izkazalo se je namreč, da ljudje o sebi sicer radi poslušamo pozitivno, a v resnici hrepenimo po koherentnosti, po tem, da bi bilo tisto, kar si prigovarjamo, v sozvočju s tistim, kar v sebi čutimo, da zares smo. Če je to dvoje v konfliktu, je naša samopodoba kvečjemu še bolj ogrožena. Joanne Wood, kanadska psihologinja, ki je testirala moč pozitivnih afirmacij, se je lotila preizkusa. Spet dve skupini. Ena z višjo, druga z nižjo samopodobo. Oboji so morali dnevno pisati: Sem ljubljiva oseba. Sem ljubljiva oseba. Sem ljubljiva oseba ... No, tisti z nižjo samopodobo so bili ob koncu eksperimenta kvečjemu še večji kup nesreče. Že na začetku se niso počutili preveč ljubljivih, in ko so se skušali prepričevati o nasprotnem, so kvečjemu zdrsnili v negativizem. Pozitivno razmišljanje jih je v resnici spravljalo v obup.

Je pa res, da so prepričanja precej smrtonosna zadeva. Če menite, da je neki dogodek slab, znak osebnega poloma in sploh konec sveta, potem najbrž res je. Kako živeti, ne da bi življenju dodajali post-it listke dobro, slabo, zaželeno, obupno? Vse večkrat se oglasi beseda čuječnost. Kaj pa če bi preprosto – bili? Saj je v resnici možnost nadzora nad lastnim življenjem mnogo manjša, kot si upamo priznati. V resnici lahko nadzorujemo le to, kako sodimo svet, v katerem živimo. Notranji mir je posledica zamenjave iracionalnih scenarijev z razumskimi. Dobro, kaj je najbolj grozno, kar se lahko zgodi? In potem ko se nekaj časa ziblješ v senci tega, ugotoviš, da bi se že nekako znašel. Ne potrebuješ več metuljčkov, coprnij, angelskih krilc in konstantnega utrujajočega optimizma. Ljudje nismo narejeni za tovrstno evforijo. Telo ne zdrži.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE