Med vzroki za neplodnost pri ženskah sta bili nekdaj v ospredju okvara in neprehodnost jajcevodov, zdaj se med različnimi oblikami zmanjšane plodnosti najpogosteje omenjajo starost, endometrioza, hormonski vzroki, zlasti policistični jajčniki, nepojasnjena neplodnost in moška neplodnost oziroma zmanjšana plodnost. Teji Jugovic, prej se je pisala Perjet, so zaradi policističnih jajčnikov priporočili, naj zanosi čim prej. Življenje je seveda ubralo svojo smer, preden je začela razmišljati o otroku. Poskusila je vse mogoče, tudi postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), vendar zanosila ni. Ko sta se s soprogom Janijem sprijaznila, da otrok ne bosta imela, je Teja zanosila in donosila zdravo deklico Sio. Dve leti kasneje je povila sina Inaja. Oba sta bila spočeta po naravni poti.

Ali še kdaj, ko opazujete svoja sončka, premišljate, kakšno lekcijo življenja ste dobili? O potrpežljivosti morda? O tem, da lahko nadzorujemo zelo malo stvari?

Resnično lahko zatrdim, da ne mine dan, ko ne bi pomislila, kakšno srečo imam, da ju imam in da sta prišla takrat, ko sta. Življenje je nepredvidljivo in nenehno nam daje lekcije, od nas pa je odvisno, ali se iz njih kaj naučimo. Meni je dalo najlepšo. Dve, če sem čisto natančna. (Nasmešek.)

Par mora biti zelo močan, da zmore vse terapije, psihološke in fizične omejitve. Pri ženskah so tu hormoni, razočaranja, načrtovanje spolnih odnosov – vse to prinaša ogromno pritiska na partnersko zvezo.   

Po strokovnih ocenah se z neplodnostjo srečuje vsak šesti par, a tega, da imajo težave po naravni poti spočeti otroka, ne naznanjajo na vse grlo. Vi ste se, bržkone v premislek vsem v stiski, odločili izpovedati, kaj ste prestali in kaj vse poskusili, da bi bil test nosečnosti pozitiven.

O svoji zgodbi sem že spregovorila in nikoli nisem skrivala umetnih oploditev. Nikdar ne bom pozabila, kaj vse sem občutila v tistem življenjskem obdobju, in če lahko kateri ženski oziroma paru s podobno izkušnjo pomagam tako, da o tem govorim, je to najmanj, kar lahko naredim. Spomnim se denimo, ko sem prvič stopila v »svet neplodnosti«. Torej v ordinacijo. Ura je bila šest zjutraj in tam je bila že silna čakalna vrsta. V trenutku sem se zavedela, da nisem sama in da je parov s podobnimi težavami ogromno.

Ko človek začne razmerje, ne razmišlja, ali bo lahko imel otroke, mar ne? Za nameček ženske še kar precej po tridesetem letu menimo, da imamo za materinstvo še čas. A vemo, da se verjetnost za zanositev pomembno zmanjša v poznem reproduktivnem obdobju. Kako je bilo z vami?

Pri meni je šlo vse tako, kot naj bi bilo družbeno sprejemljivo. Diplomirala sem iz marketinga, imela sem stalnega fanta, dvanajst let, službo za nedoločen čas, sledil je nakup stanovanja – s kreditom, seveda – in tako je napočil čas za otroke. Predstavljala sem si, da jih bom seveda takoj dobila, a ni šlo vse »po pravilih«.

Preberite še: Vsak sedmi par je neploden

Parom, ki ne zanosijo, najbrž povzroča stres tudi okolica z vprašanjem: »Kdaj bosta pa vidva zibala?« Kakšne so vaše izkušnje?

Vsekakor. Tudi jaz sem jih prejela vsak dan. Denimo: »O, zdaj bi bilo pa že čas.« In: »Kaj čakata.« Potem se mi je primerilo, da sem pridobila kakšen kilogram telesne teže in takoj je priletelo vprašanje, ali sem noseča. Po navadi ravno po neuspeli umetni oploditvi. Vse to te zares še toliko bolj obremenjuje.

Prof. dr. Veljko Vlaisavljević, dr. med., velik strokovnjak za reproduktivno medicino pri nas, je v intervjuju za Ono dejal, da je verjetnost oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) v enem ciklusu vedno večja, kot je verjetnost naravnega spočetja v enem menstrualnem ciklusu v vsakem življenjskem obdobju ženske. A težave z zanositvijo so ob diagnostičnih in terapevtskih postopkih lahko preizkušnja za partnerja, mar ne?

Absolutno. Par mora biti zelo močan, da zmore vse terapije, psihološke in fizične omejitve. Pri ženskah so tu hormoni, razočaranja, načrtovanje spolnih odnosov in vse to prinaša ogromen pritisk na partnersko zvezo.


Teja in Jani


Kaj ste kot ženska dognali med zdravljenjem neplodnosti?

Uf. (Premolkne.) Izkusila sem res vse faze. Pričakovanje na začetku in upanje. Nato streznitev, da mogoče nikoli ne bom mama, ogromno je razočaranja. Porazov. Dvomiš o sebi, počutiš se nesposobno, da partnerju ne moreš nuditi nekaj osnovnega, če se lahko tako izrazim. Potem sem se začela prepričevati, da mi nič ne manjka, češ, ustvarila bom posel in ne bom preveč prikrajšana, če ne bom mama. Nato sem se sprijaznila. Vmes so bili tudi jok, žalost, smeh, upanje ... Vse.

Kdaj ste se najbolj sesuli?

Vsakič po umetni oploditvi. Ko sem pričakovala, da bo mogoče uspelo.

Črpala sem jo pri sebi. Veliko sem se pogovarjala s sabo. Tuhtala, zakaj se počutim tako, kot se. In takrat sem se tudi najbolj spoznala. Doumela sem, da rinem nekam, kamor si v resnici ne želim, in da to počnem zgolj zaradi pritiskov in ker je bilo na vrsti.  

Slovenija je po dostopnosti postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo in številu tako spočetih otrok med vodilnimi v Evropi. Kakšna je vaša osebna izkušnja obravnave?

Moja izkušnja je bila zelo neosebna, ampak sem tak človek, da me to ni motilo. Vse skupaj je bilo izjemno hitro, dinamično. So me pa že na začetku postavili na trdna tla, naj ne pričakujem preveč.

Obupali niste. Iskreno, kaj vam je dajalo moč?

Črpala sem jo pri sebi. Veliko sem se pogovarjala s sabo. Tuhtala, zakaj se počutim tako, kot se. In takrat sem se tudi najbolj spoznala. Doumela sem, da rinem nekam, kamor si v resnici ne želim, in da to počnem zgolj zaradi pritiskov in ker je bilo na vrsti.

Potem ko ste nekako sprejeli, da ne boste zanosili, vama je življenje »naklonilo« otroka?

Dva. (Topel nasmeh.) Nama. To je bistvo. Življenje mi je najprej namenilo Janija, nato najin skupni posel Tejani in šele nato moja sončka. Vse se je zgodilo točno tako in takrat, ko se je moralo.

Najbrž ste zaupali, da bo vse v redu? Da se bo izteklo prav?

Ja. Ko sem spoznala Janija, sem vedela, da bo vse točno tako, kot mora biti.

Preberite še: Zvezdnice o izkušnji z umetno oploditvijo

Kaj bi sporočili ženskam, ki imajo težave z zanositvijo?

Naj ne obupajo. Naj umirijo um in se skušajo sprostiti. Je pa to najtežje. Kar koli bom rekla, jim verjetno ne bom mogla pomagati pri tem, da ne bi doživele vseh faz same. Jaz sem poslušala nasvete, brala knjige, gledala oddaje in izkusila vse to, kar so izkusile predhodnice. Predvsem jim svetujem, naj ne bodo same, naj se obkrožijo s prijateljicami in ljudmi, ki jih bodo podpirali in spodbujali.

Teja, komu ste najbolj hvaležni?

Otrokom (Jani ima iz prejšnje zveze sina Taja) in Janiju, ki me sprejema točno tako, kakršna sem, in mi pusti, da živim polno življenje. In pa seveda staršem in sestri in njeni družini, kjer imam vedno podporo – ne glede na to, česa se lotim.