Sloviti oblikovalec, ki je ustvaril obleko, v kateri so pokopali Marilyn Monroe

Modna industrija je polna nenavadnih osebnosti, ena izmed takšnih pa je bil zagotovo italijanski aristokrat in politik Emilio Pucci, ki je s svojo ljubeznijo do pisanih vzorcev v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja togo in enobarvno žensko modo spremenil v eksplozijo barv. 

Markiz, ki je ljubil smučanje 

Emilio Pucci se je rodil 20. novembra 1914 v Neaplju v eno izmed najstarejših italijanskih plemiških družin, ki so prišle iz Firenc. Njegovi predniki so si v 17. stoletju pridobili plemiški naziv Markiz di Barsento, ki ga je kasneje podedoval tudi Emilio. Svoje otroštvo in večino svojega odraslega življenja je preživel v Firencah, v sloviti palači Pucci, ki sta si jo po smrti staršev z bratom razdelila na polovico, in vsak prebivala in delala v svojem delu. 

PREBERITE ŠE -> Barbara Kotnik: Kako sem se spustila v ljubezensko afero z Neapljem

Puccija je že od malih nog zanimal šport in kot je bilo tedaj v navadi za aristokrate, se je v mladosti udejstvoval v vseh med plemiči priljubljenih disciplinah – od smučanja, tenisa in plavanja do sabljanja in dirkanja s športnimi avtomobili. Pri 17 letih se je pridružil italijanski olimpijski ekipi in z njo leta 1932 odpotoval na zimske olimpijske igre v Lake Placid v ameriški zvezni državi New York, a ni dobil priložnosti tekmovati. 

Namesto tega se je v ZDA vrnil na študij in tam najprej v zvezni državi Georgia, nato pa še v Oregonu leta 1937 doštudiral družbene vede, istočasno pa v Firencah dokončal tudi doktorat iz političnih ved. Za študij v Oregonu je zaradi svojih smučarskih uspehov prejel štipendijo in se pridružil univerzitetni smučarski ekipi, prav tam pa se je na neki način začela tudi njegova modna kariera, ko je za svoje sotekmovalce oblikoval smučarske drese. 

Med vojno so ga zaprli in mučili 

Leta 1938 se je vrnil v Italijo in se pridružil Italijanskemu vojnemu letalstvu ter med drugo svetovno vojno pilotiral bombna letala. Bil je glasen zagovornik fašističnega gibanja v Italiji, dokler se ni med vojno spoprijateljil z Mussolinijevo najstarejšo hčerko Eddo in ji poskušal pomagati rešiti moža in nekdanjega italijanskega zunanjega ministra grofa Galeazza Ciana, ki se je zameril italijanskemu voditelju.

Ko jima to ni uspelo, je Pucci Eddi pomagal, da je pred Gestapom pobegnila v Švico, kamor se je nameraval umakniti tudi sam, a so ga ujeli in zaprli v zapor v Milanu. Tam ga je Hitlerjeva tajna policija mučila, da bi iz njega izvlekla informacije, a se ni dal in naposled le zbežal v Švico, kjer je ostal do konca vojne. 

Iz zasnežene Švice do sončnega Caprija 

V Švico se je nato vrnil leta 1947 in tam za prijateljico ustvaril smučarsko opravo, ki jo je fotografirala znana ameriška modna fotografinja Toni Frissell. Ko je fotografije pokazala svojim šefom pri modni reviji Harper's Bazaar, so bili ti tako navdušeni, da so Puccija prosili, naj oblikuje celo smučarsko kolekcijo, ki jo bodo predstavili zimski izdaji revije.

Pucci se je odzval in iz raztegljivega materiala oblikoval prvi smučarski kombinezon, ki je povzročil pravo senzacijo v javnosti. Italijana je kmalu po izidu revije kontaktiralo kar nekaj ameriških podjetij, ki so si želela izdelati njegove zamisli, a Emilio, ki je bil takrat še v službi italijanske vojske, je zavrnil vse po vrsti, pustil letalstvo in namesto tega v Firencah odprl lastno modno hišo. 

Leta 1949 je smučarskim kombinezonom dodal kopalke, leta 1950 pa odprl svoj prvi butik, in ga strateško postavil na otok Capri, kjer je letovala najbogatejša svetovna elita. To se je izkazalo za izredno dobro poslovno potezo, saj so njegove kreacije na ta način spoznale in vzljubile največje zvezde tistega časa, od Sofie Loren (ki si je na Capriju postavila tudi počitniško vilo), do Jackie Kennedy in Marilyn Monroe. 

Kopalkam je Pucci seveda kmalu pristavil obleke, ki so se rodile iz njegovega eksperimentiranja z vzorci na svilenih šalih. Svile, potiskane z motivi živih barv (ki jih je navdihnil cvetoči Capri), je oblikoval v lahkotne bluze in poletne oblekice. S svojo pisano modo je tako navdušil ženske in modne kritike, da so mu nadeli ime »princ potiskov«. 

Obleka, ki jo je Marilyn odnesla v grob 

Dodatno slavo je Pucciju v 60. letih prejšnjega stoletja prinesla Monrojeva, ko jo je malo pred smrtjo v njegovih oblekah fotografiral znani ameriški fotograf George Barris. Po njeni tragični smrti 4. avgusta 1962 se je izkazalo, da so bile to ene zadnjih fotografij igralke, kar je med strtimi oboževalci dvignilo zanimanje za Puccijevimi kreacijami.

Ko se je razvedelo, da je bila filmska zvezda nato v krsti pokopana oblečena v Puccijevo zeleno obleko, saj naj bi jo Marilyn, ko je bila še živa, najraje nosila, pa so si stvaritve tega italijanskega oblikovalca poželele vse ženske na planetu. 

Letalske uniforme, ki so navdihnile Barbie 

Pucci je medtem svoj posel razširil še na druga področja. Leta 1959 se je z ameriškim podjetjem iz Chicaga lotil spodnjega perila, leta 1965 pa ga je najela ameriška letalska družba Braniff International Airways, da bi za njihove stevardese naredil nove uniforme. Pucci se je odzval v svojem slogu in ustvaril avantgardna oblačila, ki so jih lahko uslužbenke kombinirale po želji. Zaznamovali so jih pisani Puccijevi potiski, sproščeni kroji in igrivost, ki jo je letalska družba v ob predstavitvi oglaševala s sloganom »Konec dolgočasnih letal«. 

Pucci je oblačilom dodal tudi posebno futuristično čelado v obliki mehurčka, ki bi si jo stevardese lahko nadele, ko so se premikale po letališču, saj naj bi zaščitila njihove frizure pred vremenskimi vplivi. Čeprav se naglavni mehurček ni ohranil do danes, so Puccijeve uniforme Američane tako obnorele, da je podjetje Mattel leta 1968 na tržišče poslalo Barbie lutke v miniaturnih različicah Puccijevih letalskih kreacijah. 

A to ni bilo Italijanovo zadnje sodelovanje z letalstvom. Svoje ime je ponesel celo na Luno, ko je leta 1971 za vesoljsko odpravo Apollo 15 oblikoval logotip treh ptic. 

PREBERITE ŠE -> Kako smo ženske dobile lahkotne poletne obleke

Med bogato modno kariero si je Pucci ustvaril družino z ženo baronico Cristino Nannini, prav tako italijansko aristokratinjo. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, sin Alessandro (ki je leta 1998 umrl v prometni nesreči) in hči Laudomia, ki je po očetovi smrti prevzela vodenje znamke Pucci. Emilio se je v 60. letih podal tudi v politiko in od leta 1963 do 1972 zasedal mesto v italijanskem parlamentu. Umrl je 29. novembra 1992 zaradi infarkta. Star je bil 78 let. 

Puccijeva modna zapuščina 

Puccijeva modna hiša živi še danes, čeprav jo je leta 2000 delno kupil francoski luksuzni konglomerat LVMH. Na čelo znamke so od takrat postavili številne modne oblikovalce (vključno s Christianom Lacroixom, Matthewom Williamsonom in Petrom Dundasom), od leta 2021 pa jo vodi pariška oblikovalka Camille Miceli, medtem ko je Puccijeva hči zadolžena za dragoceni modni arhiv in pisano zapuščino svojega očeta, ki je nekoč dejal: »Najpomembnejši element, ki sem ga vnesel v modo, je veselje. To mi je uspelo s pomočjo barv.«