Zloglasna modna oblikovalka s Titanika, ki je za vedno spremenila modo
Lady Lucy Duff-Gordon je ob koncu 19. stoletja zanetila vročico v ženski modi. Njene kreacije so bile kot sveži vetrič, ki je zavel med konservativnimi ideali viktorijanske dobe, saj je oblikovalka, znana pod umetniškim imenom Lucile, brez šiviljskega znanja pa tudi brez priučenih omejitev ustvarila zapeljive barvite in prosojne dnevne in večerne obleke, ki so neredko razkrivale tudi žensko spodnje perilo.
Žal je njeno ime skozi desetletja utonilo v pozabo, njen talent za oblikovanje pa so zasenčile njene številne pravne afere, tako da je zgodovinarjem v spominu bolj ostala kot bogatašinja, ki je preživela potop Titanika, in ne kot modna vizionarka, po katere kreacijah so hrepenele ženske na tej in drugi strani Atlantika.
Odrezano otroštvo in upor s poroko
Lady Lucy se je rodila v Londonu 13. junija 1863 kot Lucy Christiana Sutherland. Njena mama je bila Kanadčanka, oče pa Anglež, ki je umrl, ko je bila Lucy stara komaj leto in pol, kmalu po rojstvu Lucyjine mlajše sestre Elinor (ki je kasneje postala slavna pisateljica Elinor Glyn). Ker je ostala sama z dvema majhnima otrokoma, se je njuna mama takrat odločila, da se preseli nazaj k staršem v Kanado, kjer sta Lucy in Elinor preživeli zgodnje otroštvo.
Čez nekaj let je Lucyjina mati spoznala novega moškega in se z njim poročila leta 1871, to pa je bil tudi povod, da se je družina ponovno preselila, tokrat na britanski otok Jersey v Rokavskem prelivu. Lucy je na majhnem otoku, odrezana od živahnega mestnega življenja, trpela in se pri 21 letih uprla družini tako, da se je zaljubila in poročila z dve desetletji starejšim spogledljivcem Jamesom Wallaceom.
PREBERITE ŠE -> Neverjetno življenje ene največjih modnih oblikovalk: Njena smrt še danes buri duhove
Nesrečni zakon in boj za preživetje
Čeprav je Lucy pred poroko preslišala vsa materina svarila, je kmalu po rojstvu njune hčerke Esme spoznala pravo naravo svojega moža. Wallace je bil pijanec in ženskar in je Lucy pogosto varal. Sčasoma si je tudi ona uteho poiskala v ljubimcu, dokler se ni Wallace leta 1890 zagledal v plesalko in pobegnil z njo, Lucy pa zapustil samo z otrokom.
Tedaj je Lucy že živela nazaj v Londonu, kamor se je preselila z mamo in sestro po smrti materinega drugega moža. Najele so hišo v neuglednem delu britanske prestolnice, saj si boljše lokacije niso mogle privoščiti in Lucy je bila z malo Esme prisiljena razmišljati, kako lahko kot ženska na za tiste čase nesramoten način zasluži denar za preživetje.
Poprijela je za blago in šivanko ter začela ustvarjati obleke, nekaj, za kar sicer ni imela izobrazbe, jo je pa gnala strast, saj je že kot deklica ustvarjala obleke za punčke. Sedaj je morala sanjati večje in pri tem ji je pomagala sestra, ki je oblekla eno izmed njenih prvih kreacij za svojo razkošno poroko z bogatašem Claytonom Glynom leta 1892.
Lucy je poleg sestrine poročne obleke oblikovala tudi obleke za družice in celotno garderobo mlade neveste, ki se je z možem preselila v Essex in tam ujela pozornost ene najbolj znanih britanskih dam tistega obdobja varviške grofice, ki je bila več let tudi zloglasna ljubica valižanskega princa, bodočega britanskega kralja Edvarda VII. Grofica je pri Lucy nemudoma naročila obleke in skupaj s svojo sestro postala ena prvih zvestih strank mlade oblikovalke.
Ločitev in modni uspeh
Leta 1893 je Lucy zbrala pogum in zahtevala ločitev od nezvestega moža, čeprav se je zavedala, da jo bo to stalo ne samo veliko denarja, ampak tudi ugleda v družbi. Biti ločena ženska, ki sama služi denar, je bil za tiste čase namreč velik škandal. A to Lucy ni oviralo pri poslu, saj so aristokratinje in bogatašinje, obsedene z modo, naravnost oboževale njene kreacije.
Še istega leta je zaslužila dovolj, da je lahko v Londonu, nedaleč stran od slovite krojaške ulice Saville Row, odprla lastni modni butik, ki ga je poimenovala Maison Lucile, in modna hiša Lucile je kmalu postala priljubljeno zbirališče vplivnih žensk, ki so potrebovale obsežno garderobo, saj se je od njih pričakovalo, da bodo za vsako družabno priložnost (in teh je bilo v visokih krogih veliko) oblekle nekaj novega.
Lucy je svojim strankam ustregla tako kar se tiče stila (njene obleke so bile zadnji krik mode) kot zabave, saj je v svojem butiku ustvarila vzdušje zasebnega ženskega kluba, kjer so dame lahko uživale v čaju in prigrizkih ter kartale in tako tam preživele celo dopoldne. Oblikovalka se je namreč dobro zavedala, da dlje, kot se bodo ženske zadržale v njeni trgovini, večja verjetnost je, da bodo kaj tudi kupile.
In kako ne bi, ko pa so bile Luciline obleke tako sanjske. Oblikovalka je pri kreiranju pogosto kombinirala več raznobarvnih prosojnih svil ter dosegla zanimive učinke odtenkov. Pri tem so jo motili togi korzeti, zato je za svoje stranke ustvarjala nove, lahkotnejše oblike spodnjega perila.
Poleg tega ji je bilo tudi všeč, da so ženske razkrile, kaj nosijo pod oblekami, zato si je drznila oblikovati vse globlje izreze in razporke. Ženske so bile nad za tiste čase izredno zapeljivimi kreacijami navdušene in Lucy je prejemala naročila za največje dogodke britanske, pa tudi tuje aristokracije – med njimi je bilo celo slavje diamantnega jubileja kraljice Viktorije in kronanje ruskega carja Nikolaja II.
A cvetel ni samo posel, oblikovalka se je namreč ponovno zaljubila in se leta 1900 poročila s škotskim baronetom sirom Cosmom Duff-Gordonom ter postala Lady Duff-Gordon. Mož ji je v naslednjih letih pomagal pri delu, saj Lucy, čeprav uspešna oblikovalka, ni imela ravno finančnega znanja, in je zaradi zaupljivosti do svojih strank, ki so kljub bogastvu pogosto obleke naročale na kredit, zapadla v dolgove.
Rojstvo modnih revij
S Cosmom sta uspešno prebrodila krizo in okrog leta 1903 se je Lucy domislila še ene marketinške poteze, ki bi povečala dobiček. Poiskala je mlada, postavna dekleta, jih naučila lepe drže in hoje ter v svojem butiku začela prirejati prve modne revije, ki jih je poimenovala modne parade.
Z živimi manekenkami je v svojem salonu nekoliko prej sicer že eksperimentiral Charles Worth, prvi modni oblikovalec na svetu, a ta je manekenke najprej oblekel v črne prilegajoče se pajace, šele nato pa v svoje kreacije, saj je bilo nekaj nezaslišanega, da bi manekenke kazale golo kožo.
Lucy ni bilo mar za to, in bolj kot spodobnost ji je bilo važno, da bodo njene obleke videti tako, kot si je zamislila, torej na koži. Prav tako je s svojimi kreacijami želela ustvariti spektakel in zato dala postaviti oder ter primerno osvetlitev, da so se manekenke lahko pred strankami sprehajale kot v gledališki predstavi.
Na oglede modnih parad je oblikovalka povabila celo moške, in z zanimanjem so se odzvali zaželeni samci, ki so, očarani nad odrskimi lepoticami, začeli ljubimkati s prvimi manekenkami in nekatere celo odpeljali pred oltar, tako da so dekleta, ki jim je Lucy ponudila manekensko priložnost, s poroko z bogatimi mladeniči, napredovale visoko v družbi.
Ob tem je pomembno poudariti, da se je oblikovalka Lady Duff-Gordon manekenskega spektakla domislila vsaj dve desetletji preden se je ustanovila prva manekenska agencija. Lucy je za svoje manekene izbirala dekleta, ki so izstopala po svojem videzu, ne glede na to, od kod so prihajala, in iz njih naredila prave zvezde, tako da jim je nadela umetniška imena; denimo Gamela in Corisande.
S čustvenimi opisi pa je poimenovala tudi svoje kreacije, ki so se med drugim glasile: »Podari mi svoje srce«, »Njegova uspavanka«, »Ne odlašaj«, »Vzdih nepotešenih ustnic« in »Ko je konec strasti«. Nič čudnega torej, da so se ljudje kmalu tepli za povabila na Lucyjine modne parade, mediji o njih navdušeno pisali, modne revije pa so začeli kopirati celo v samem Parizu.
PREBERITE ŠE -> Nekoč najbolj znani modni oblikovalec po bankrotu životaril na ulicah Pariza
Širitev čez ocean
Lucyjina teatralnost in ljubezen do spektakla je oblikovalko povedla celo do filmskega platna, ko je prejela naročila za ustvarjanje kostumov v nemih filmih pa tudi za gledališke predstave londonskega West Enda in newyorškega Broadwaya. Njene kreacije so navdušile tako režiserje, ki so dejali, da Lucilini kostumi včasih govorijo bolj kot igralci sami, in igralke, ki so jih nosile, denimo Sarah Bernhardt, Glorio Swanson, Lily Langtry, Mary Pickford in Lillian Gish.
Posel Lady Duff-Gordon je do prvega desetletja 20. stoletja tako zrasel, da je leta 1910 odprla še butik v New Yorku, leto kasneje pa v Parizu, kjer je bila njena priljubljena stranka zloglasna kurtizana in vohunka Mata Hari. Poleg tega je oblikovalka okrog leta 1910 pisala tudi modne kolumne za različne ženske revije, med njimi za Harper's Bazaar, skice in fotografije njenih kreacij pa so redno krasile strani največjih modnih revij, kot sta bila Vogue in Vanity Fair.
Usodni Titanik
Kdove, kako bi njena kariera še rasla, če se ne bi 10. aprila 1912 z možem in pomočnico Lauro Francatelli vkrcala na krov najslavnejše čezoceanke vseh časov – Titanik. Ko je nepotopljiva ladja v noči s 14. na 15. april 1912 zadela ledeno goro in se potopila, so vsi trije smrti ušli na zadnjem rešilnem čolnu, a to žal ni pomenilo srečnega konca.
Ko sta se Duff-Gordonova vrnila v London, jih je tam pričakala ogorčena množica ljudi, tabloidi so se namreč razpisali, da je Cosmo podkupil častnike Titanika, da so se lahko vkrcali na čoln, ki bi lahko rešil 40 ljudi, a jih je na varno ponesel le 12. Prav tako je v medijih odzvanjala domnevna izjava Lucy, ki naj bi svoji pomočnici ob pogledu na potapljajočo se ladjo dejala: »Pa gre tvoja spalna srajca.«
Proti Duff-Gordonovima so v Londonu sprožili celo sodno preiskavo zaradi domnevne podkupnine, in čeprav jima spornega dejanja niso dokazali, je bil njun ugled v družbi za vedno omadeževan. Pomagalo ni niti, da so se sojenja v podporo Lucy udeležile njene številne aristokratske stranke.
Zakonca Duff-Gordon sta obveljala za brezbrižna bogatuna, ki jima ni bilo mar za človeška življenja, kar kaže na to, kako veliko moč so imeli tabloidi že v preteklosti. Zgodovinarji so namreč izbrskali podatke, da bi oblikovalka in njen mož s Titanika lahko pobegnila že na katerem izmed prvih rešilnih čolnov, a sta jih prepustila drugim in čakala vse do zadnjega trenutka, da sta zapustila potapljajočo se ladjo.
Lucyjina izjava o izgubi spalne srajce bi lahko tako bila podobno vzeta iz konteksta kot izjava Marije Antoanete, ki so ji napačno pripisali, da je stradajočim podanikom dejala, naj namesto kruha jedo torto.
PREBERITE ŠE -> Božanska Sarah: Hči francoske prostitutke, ki je postala najbolj slavna igralka na svetu
Škandal za škandalom
Škoda je bila torej storjena in Cosma Duff-Gordona sta sodni proces in javno mnenje tako strla, da si do konca življenja ni več opomogel. Umaknil se je iz javnega življenja, Lucy pa se je po drugi strani zakopala v delo. Preselila se je v Pariz in tam ustvarjala vse do izbruha prve svetovne vojne, ko je bila prisiljena zapreti pariško podružnico.
Odpravila se je v New York in leta 1915 odprla salon v Chicagu, vmes pa ljubimkala z moškimi in zapravljala denar. Da bi pokrila svoje dolgove, je sklenila posel z ameriškim trgovcem Otisom Woodom, ki bi pod njenim imenom prodajal dostopnejša oblačila. Sporekla sta se in Wood jo je tožil, da je kršila njuno poslovno pogodbo.
Primer je pristal na sodišču in postal zloglasen, ko je Lady Duff-Gordon na koncu izgubila proti Woodu, ki je po zmagi postal edini trgovec, ki je lahko tržil oblačila in modne dodatke pod Lucyjinim imenom, s tem pa oblikovalki zaprl sodelovanja z drugimi trgovci.
Žalostno slovo
Premagana Lucy se je po koncu vojne vrnila v London in se trudila ponovno zagnati modni imperij, a njeni poskusi so bili zaman. Povozil jo je čas, saj se njene nove kreacije niso dovolj razlikovale od starih, medtem pa so v Evropi že zavladali drznejši modni stili, ki so jih poganjali oblikovalci, kot je bila Coco Chanel.
Lady Duff-Gordon je sicer med svojimi pomočniki imela kreativne talente, ki bi ji po vojni lahko pomagali prevetriti modno podobo, a je bila trmasta in jih ni želela poslušati. Njen posel je kmalu usahnil in leta 1924 je bila prisiljena zapreti še svoj zadnji butik, londonski, ki je bil začetek vsega.
PREBERITE ŠE -> Neverjetna življenjska zgodba Coco Chanel: Od revščine do svetovne slave
Ker ni hotela sprejeti poraza, je še vrsto let potovala po Veliki Britaniji in delila svoje modne nasvete, lotila pa se je tudi pisanja svojih spominov, ki jih je izdala v knjigi z naslovom Diskretnosti in nediskretnosti.
Umrla je 17. aprila 1935, stara 73 let, za posledicami raka dojk. Doživela ni samo enega ladijskega potopa, ampak kar tri. Poleg Titanika je brodolom prestala že kot deklica, ko sta s sestro odpluli na otok Jersey in je ladjo ujela nevihta. Tri leta po Titaniku pa je za las ušla gotovi smrti na krovu čezoceanske Lusitanije, ki jo je 7. maja 1915 zbombardiral nemški torpedo. Lucy je imela kupljene karte in bi se na ladjo vkrcala, če ne bi tik pred odhodom iz New Yorka zbolela in ostala doma v postelji.
