Bela poročna obleka je mit, do nedavnega so ženske nosile te barve
»Tradicionalna« bela poročna obleka, o kateri danes sanja marsikatera bodoča nevesta, je precej moderni izum, katerega popularnost lahko pripišemo britanski kraljici Viktoriji.
Prav njena bela čipkasta poročna oprava leta 1840, je namreč spodbudila ženske, da so začele belo barvo povezovati s poroko. Pred tem so za »ta veseli dan« tisočletja prevladovali vsi mogoči odtenki barv, od izredno priljubljene rdeče do rumene, vijolične, modre in celo črne. Da, prav ste prebrali, črne.
Črne in rumene neveste
Črna poročna obleka je bila nekoč del tisočletne tradicije na Kitajskem, neveste in ženini so nosili črna oblačila, obrobljena z rdečo v času dinastij Zhou in Han od leta 1046 pred našim štetjem do leta 220.
Na Finskem so si za poroko črno obleko nadele predvsem neveste na podeželju v 18 in 19. stoletju. V času renesanse pa so bile od glave do peta v črno oblečene neveste v katoliški Španiji, kjer je ta barva simbolizirala, da bo nevesta ženina ljubila do njegove smrti.
Barva, ki jo danes redko povezujemo s poroko, je tudi rumena, v poročnih salonih jo boste zaman iskale. A v starem Rimu je bila intenzivno rumena obvezna barva nevest. Nadele so si jo v obliki dolge tančice oziroma vlečke, simbolizirala pa je barvo ognja in pomenila, da tako napravljena nevesta v možev dom prinaša svetlobo in toploto.
Kot zanimivost, tudi legendarna igralka Elizabeth Taylor, ki je kar osemkrat stopila pred oltar, je za eno od svojih porok oblekla rumeno.
PREBERITE ŠE -> Princesa, ki je ustvarila eno najbolj priljubljenih ženskih oblek
Rdeča za srečo in plodnost
Izredno priljubljena poročna barva je nekoč bila rdeča, ki je v starodavnih kulturah simbolizirala srečo in blaginjo. V starogrških Atenah je bila tradicija, da nevesta nosi dolgo obleko v rdečih ali vijoličastih odtenkih, med Vikingi pa naj bi si rdečo nadel tudi ženin, saj je bila ta barva oblačil znak bogastva – pred iznajdbo sintetičnih barvil so bili rdeči in vijolični odtenki namreč vredni celo premoženje.
V Aziji so neveste še danes opravljene v rdečo, saj je v Indiji ta barva znak plodnosti in bogastva. Na Kitajskem, kjer je rdeča poročna obleka postala norma v času Ming dinastije pred 650 leti, pa ta barva (ki po legendi simbolizira feniksa, magičnega ptiča, ki živi večno) predstavlja veselje in srečo.
Poročna obleka za večkratno uporabo
Da ni važno, kakšne barve je poročna obleka, dokler je videti nekaj posebnega, so menili tudi v srednjem veku širom Evrope. Med premožnimi ljudmi je bila takrat poroka priložnost za razkazovanje bogastva, kar je pomenilo, da je morala biti obleka neveste izdelana iz najdragocenejših materialov, ki si si jih lahko privoščil. To sta bila svila in žamet v pisanih odtenkih, pogosto okrašena z zlatimi nitmi, biseri in dragimi kamni ter finimi krzni.
Revnejše ženske so za svoj poročni dan preprosto oblekle najlepšo stvar, ki so jo premogle. Oblačila in blago zanje so bila pred industrijsko revolucijo narejena ročno in zato izredno dragocena, tako da si je redkokdo privoščil povsem novo garderobo za sprehod do oltarja.
Še manjkrat pa se je pripetilo, da bi ženska poročno obleko oblekla samo enkrat v življenju, kot se dogaja danes. Za marsikatero nevesto je poročna obleka po veselem dnevu postala »gmašna« obleka, ki jo je nosila ob nedeljah za v cerkev ali ob praznikih.
PREBERITE ŠE -> Kako smo ženske dobile lahkotne poletne obleke
Bela je barva žalovanja, ne deviškosti
Zakaj nam torej danes prodajajo idejo o beli poročni obleki, ki naj bi simbolizirala tradicijo in neomadeževanost neveste?
Bela barva je bila navsezadnje v mnogih kulturah barva žalovanja za umrlimi, med drugim tudi Franciji, v 16. stoletju, česar se ni držala kraljica Marija Škotska, ko se je leta 1558 poročila s francoskim prestolonaslednikom Francom II. in si na neodobravanje tamkajšnjega dvora nadela belo obleko, ki je bila rezervirana za žalujoče francoske kraljice.
Prav tako bela barva dolgo časa ni simbolizirala nedolžnosti in deviškega statusa, ampak je ta pomen nosila modra barva, v kateri je pogosto upodobljena tudi Devica Marija.
Da si ženske danes poroke ne predstavljajo brez bele obleke, je kriva priljubljenost kraljice Viktorije in njenega soproga princa Alberta, ki sta bila tako zelo zaljubljena, da je njun zakon postal ideal viktorijanske ljubezni. Nič čudnega torej, da so kraljičine podanice po kraljevi poroki leta 1840 želele posnemati dvorno srečo.
Viktorija naj bi se za belo barvo poročne obleke odločila, da bi se bolje videla angleška čipka, ki jo je izbrala za to priložnost, na glavo pa si je namesto pričakovane kraljeve tiare posadila venec, spleten iz pomarančnih cvetov, ki je predstavljal bolj razkošno verzijo poročnih venčkov revnejših nevest. S to potezo se je približala svojemu narodu in še bolj sedla v srca svojih podanic.
Trend bele obleke se je tako prijel zaradi romantične ideje, ki jo je poosebljal kraljevi par, a tudi zaradi razkošnosti, ki je šla z roko v roki z belimi oblačili. Pred izumom pralnega stroja in močnih pralnih praškov je bilo ohranjanje belega perila namreč zelo zahteven, dolgotrajen in predvsem drag proces.
Nositi snežno bela oblačila v vsakdanu je bil torej statusni simbol, nositi poročno obleko, izdelano iz metrov belega blaga in čipk, pa izdatek, ki so si ga lahko privoščili le višji sloji.
Pomemben podatek je tudi, da se je v tistem času začela razvijati fotografija, krepil pa se je ženski tisk, kar je oboje pripomoglo k razširjanju trendov v ženski modi.
V drugi polovici 19. stoletja so ženske revije tako že pisale, da je bela najboljša izbira za poročno obleko, fotografi pa ugotavljali, da bela oblačila nudijo najlepši kontrast na črno-belih fotografijah in poudarjajo nevestino lepoto.
PREBERITE ŠE -> Fascinantno življenje prvega modnega oblikovalca (oblačil je tudi cesarico Sissi)
Zanimivo je tudi, da iz viktorijanskih časov nismo podedovali samo bele barve obleke, ampak tudi njen kroj. Kljub številnim raznolikim silhuetam, ki so prišle v modo v 20. stoletju (od kratkih in oprijetih poročnih oblek, do takšnih brez naramnic), mnogo nevest še danes sanja o 224 let stari »klasiki« - obleki do tal, ki je tako kot Viktorijina stisnjena v pasu in se nadaljuje v ogromno krilo, katerega širino ustvarjajo krinoline in podkrila.
