Vizažistka Sandra Pranjić: Ko je nevesta predstavila svojo idejo, smo bili najprej eno minuto tiho
Sandra Pranjić ni ime, ki bi se v slovenskih medijih pogosto pojavljalo, a ko spoznamo njeno karierno pot, takoj postane jasno, da gre za žensko z vizijo, ki je v svojo izobrazbo vložila ogromno truda. Še zdaj je njen delovnik povsem zapolnjen, pogovarjali sva se dan pred njenim letom v Pariz, kjer bo sodelovala pri ličenju za modno revijo znamke Fila. Živi v Avstriji, dela pa praktično po celi Evropi.
V Avstrijo je sledila možu, upala, da bo znanje angleščine, italijanščine in hrvaščine dovolj, a kmalu spoznala, da so Avstrijci izredno trmasti pri svojem jeziku. Tako ji ni ostalo drugega, da gre na intenzivni tečaj nemščine, šele nato je sploh lahko začela postopek odpiranja podjetja. Od takrat pa gre njena poslovna pot vizažistke, ki deluje pod znamko Sfumato make up, le še navzgor. Osredotočila se je na modo in poroke, na katerih je doživela že marsikaj.
Sandra obožuje barve in drzne oblike, a najlepši make up je zanjo tisti, ki se ne vidi. Kako doseči takšnega, nam je razkrila v pogovoru.
Vaš začetek z ličenjem je bil bolj naključen, kajne? Kako se je začela vaša karierna pot?
Res je. Izhajam iz delavske družine, kjer umetniški poklici oziroma karkoli povezano z umetnostjo, ustvarjanjem niso bili ravno podpirani. Kot otrok sem vedno imela žilico za umetnost, lahko sem ure in ure risala v svoji sobi. Starši so moj talent sicer cenili, a vedno poudarjali, naj umetnost ostane hobi in si izberem kakšen bolj 'resen' poklic, kot je na primer pravnik ali zdravnik. Študirala sem na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo in jo tudi zaključila.
Sem pa skozi ves študij tudi imela službo. Že res, da je izobrazba v Sloveniji vsem dostopna, a vsi vemo, da ni zastonj. Delala sem kot promotorka po drogerijah za enega večjih uvoznikov kozmetike pri nas, takrat se mi je odprl svet luksuznih znamk, kozmetike in nenazadnje ličenja, ki se ni kaj dosti razlikovalo od slikanja na platno, le da je sedaj površina za slikanje koža. Nikoli si nisem mislila, da je to lahko poklic.
Govorimo o obdobju zgodnjega razvoja YouTube video tečajev, pred socialnimi omrežji, ko so bili takšni poklici zaviti v tančico skrivnosti in so bili znani le v ozkih krogih poznavalcev industrije. Večji dejanski skok proti poklicni karieri se je zgodil, ko je moja prijateljica ravno začela manekensko kariero in me prosila, da jo naličim za njen predstavitveni portfelj.
Dobila sem prve profesionalne slike, po priporočilih so me počasi začeli klicati drugi fotografi, režiserji, že uveljavljeni vizažisti, ki so potrebovali asistenta … Tri leta sem se učila skozi delo, vsako svojo prosto minuto, saj sem vse to opravljala ob svoji redni službi. Bila sem samouk, dokler se nisem odločila, da pustim redno in zelo zanesljivo službo na Ministrstvu za okolje in prostor, vložim vse svoje prihranke in odidem na šolanje v London, po uradno diplomo.
Zakaj ravno London?
Odločala sem se med Milanom in Londonom, prevladal je London, ker je zanj veljalo, da je najbolj kreativno mesto na svetu. Ne vem sicer, če to danes še drži (smeh). Najboljši pridevnik, ki bi opisal takratno celo obdobje, je naporno. Dobra dva meseca sem spala na tleh pri svojem dobrem prijatelju, delila sva si sobo šestih kvadratnih metrov, v šoli sem bila od jutra do večera, vse dni v tednu, saj sem izbrala intenziven tečaj, ki je potekal tudi med konci tedna. Če ne bi prišla nekoliko prej v London, pred začetkom tečaja, mesta in znamenitosti sploh videla ne bi.
Prvi teden je bil psihično zame kar velika preizkušnja, saj sem večino stvari, ki smo jih jemali, že vedela. Torej sem se kot samouk in z asistiranjem dejansko res veliko naučila in imela sem občutek, da sem zapravila vse svoje življenjske prihranke za izobrazbo, ki je morda niti ne potrebujem. Potem sem imela dober pogovor sama s seboj in si rekla, da nihče ne ve vsega in se moram tudi sama še veliko naučiti.
Morate vedeti, da je bila večina v razredu popolnih začetnikov, z bore malo resničnih izkušenj. Bila sem prepričana, da bom dobila nazaj vso vrednost vložene investicije. Ko si popolnoma sam financiraš tak študij, verjemite, da čisto drugače gledaš na šolo! Neprestano sem postavljala kup vprašanj med predavanji, delala dolge zapiske, učitelje 'nadlegovala' tudi med odmori. Ti so to tudi sami opazili in videli, da sprašujem smiselna vprašanja, recimo temu bolj 'napredna' vprašanja, ki jih nekdo brez izkušenj ne bi mogel postaviti.
Dve intenzivni leti pandemije smo gledali svoje obraze le prek video klicev, v zelo nehvaležni luči, prek kamer s porazno resolucijo – ko se človek tako gleda vsak dan, ti nekaj naredi v glavi, nismo tega vajeni.
Kmalu mi jih je kar nekaj dejalo: »We expect more from you (od tebe pričakujemo več),« kar je svojevrsten kompliment. Hkrati pa pritisk, saj se moraš potem res izkazati. Na splošno je velik pritisk, ogromno mesto, toliko kreativcev na kupu, delaš z različnimi mentorji, ki so delali z znanimi s celega sveta in neverjetne projekte, dogodke, spoznali najboljše fotografe …
Predsodek naše slovenske majhnosti je še kako prisoten. A kmalu vidiš, da edino, kar res šteje, sta dober talent in trdo delo, ne glede na to od kod izhajaš. Od moje generacije tridesetih študentov sva po petnajstih letih v industriji obstali le še dve – jaz, ki živim v Avstriji in delujem na celotni Alpe-Adria regiji, pa tudi širše Evropi in Rusinja, ki živi in dela v Švici. Obe sva si v tujini ustvarili uspešni karieri. Nobena Angležinja, v domačem okolju, z nešteto priložnostmi in poznanstvi, ki jih ponuja tako veliko modno mesto, kot je London. Zanimivo, kajne?
Bravo, čestitke! Dokaz, da talent ni vse, ampak je treba vložiti tudi veliko truda. Kaj je po vašem mnenju še pomembno, da ima dober vizažist?
Poleg že omenjenega talenta bi v prvi vrsti rekla vztrajnost. Nihče ti na začetku te poslovne poti ne pove, da le dva odstotka vizažistov ostane v industriji. Kruta, a še kako resnična statistika. Vztrajnost je nujna čisto v vsakem poslu, a naš je še posebej neizprosen, sploh svet mode in filma – treba je spremljati nešteto novosti, biti v koraku s časom, razviti debelo kožo, postati neobčutljiv na žaljive komentarje in mentalne igrice, delati včasih z naravnost smešnimi budžeti in v norih okoliščinah, kot na primer kampanja za kopalke pri 5 stopinjah Celzija ali sedem videzov, make up in pričeske, za nevesto, ki je nosila sedem poročnih oblek v enem dnevu … Ja, malo moraš biti tudi nor, da se greš vse to.
PREBERITE ŠE -> Slovenska frizerka o pričeskah za pomlad 2024: Ne morem verjeti, da se to spet vrača
Čakajte, sedem različnih poročnih oblek?
Ja, in sedem različnih make upov in pričesk. Eno leto pred poroko smo se na Zoom srečanju dobili bodoča nevesta in ženin, jaz in poročna organizatorka. Ko je nevesta predstavila idejo, da bo imela sedem različnih videzov, smo bili najprej kar eno minuto vsi tiho. Ampak tako si je zamislila in se od 7. ure zjutraj do 22. ure zvečer sedemkrat preoblekla, jaz pa sem ji ustvarila sedem različnih make upov in tudi sedem različnih pričesk. Sliši se res neverjetno, ampak stvar smo speljali. Res pa po takem dnevu potrebuješ vsaj tri dni regeneracije, psihično so takšne zahteve zelo naporne.
Kakšen je za vas dober make up?
Zveni nekoliko nenavadno, a predvsem tak, ki se ne vidi. Torej, da so poudarjene najlepše poteze obraza, ne da bi obtežili obraz. Razlika med umetnikom ličenja na začetku svoje kariere in že uveljavljenim, je v tem, da prvi želi uporabiti vse produkte iz svojega kovčka, slednji pa s čim manj produkti izvleči najboljše iz osebe.
Pri prvem videzu make up nosi osebo, pri drugem pa oseba make up. To je velika razlika! Najboljši kazalnik dobrega make upa je namreč dobra koža oziroma brezhibna podlaga, ki je sijoča, vse nepravilnosti so prikrite, je nevidna, videti je kot druga koža. Nobenih dodatnih gubic in še bolj izraženih por. Verjemite, da si nobena stranka ne želi biti videti starejša.
Nanos debele 'fasade' na obraz obvlada tudi štiriletnik, ustvariti prej omenjeno polt pa je umetnost. In to je tudi moj zaščitni znak. Ne razumite me narobe, obožujem barve, teksture, drzne oblike … A tako kot v grafičnem oblikovanju igra pomembno vlogo prazen prostor, torej prostor okrog samega dizajna, tako dobra podlaga prevzema isto vlogo - k dobri podlagi lahko kombiniraš vse!
Kaj bi svetovali ženski, da uporablja v vsakodnevnem ličenju? Kateri je tisti produkt, na katerega stavite?
Svetovala bi, naj predvsem neguje kožo, make up je lahko tako dober kot je videti koža. To je dejstvo. Vizažisti lahko naredimo veliko, a nismo plastični kirurgi. To moram vedno znova poudariti – ne morem odstraniti z obraza desetih let, sploh če nekdo deset let ni absolutno ničesar naredil za kožo. Nekako kot, če bi deset let jedla hamburgerje in krompirček, potem pa pričakovala trebušne mišice nekega profesionalnega športnika, ne gre.
Dobra vlažilna nega, redno nanašanje SPF-a in dobro čiščenje produktov zvečer z občasnim obiskom kozmetičarke bodo naredili čudeže. Na splošno sem zagovornik bolj vzhodnjaškega načina razmišljanja, kjer je nega kože na prvem mestu, dekorativa oziroma prikrivanje nepravilnosti z ličili pa na drugem, torej minimalna.
Zadnjih pet, sedem let se nas počasi oprijema ta trend, sploh od pandemije naprej je nega obraza in telesa postal tudi nekakšen del mentalnega zdravja, torej ljudje vključujejo te rituale v svoje sproščanje. Take trende zagotovo pozdravljam in podpiram.
Opažate, kakšne napake počnemo ženske v vsakodnevnem ličenju? Bi nas na kaj opozorili?
Opazim, seveda. A nikoli tega ne komentiram, vsaj ne, ko sem off duty, torej, ko ne delam. Lepa navada, ki bi marsikomu prišla prav; torej ne podajate lastnega mnenja v neprimernem času in okolici. Sploh, če nihče po vašem mnenju ne vpraša (smeh). Sama vedno rečem read the room (skušaj razbrati, kaj ti sporoča okolica, op.a.).
Sicer pa je ena od največjih napak zagotovo izbira pretemne podlage, z namenom, da bomo videti zagoreli. A tako smo videti le starejši. Enako je z nanosom bronzerjev, sploh če so preveč oranžni, prenizko nanošeni in niso lepo zabrisani, takoj dodamo leta in težo obrazu. Suhi produkti ali produkti v prahu na zreli koži, ki odvzemajo sijaj in svežino koži imajo isti učinek.
Obrvi so poglavje zase, komaj smo se izvlekli iz obdobja preveč populjenih obrvi, že se nam vsiljujejo nazaj tanke obrvi, ki vsakemu obrazu dodajo pet kilogramov več in seveda naredijo viseče veke.
Običajno na profesionalno ličenje pomislimo ob poroki ali kakšnem javnem dogodku oziroma nastopu. Se ženske odločajo za vizažistko tudi ob kakšnih drugih situacijah?
Se, seveda. Vse več je takšnih, ki se odločajo tudi za osebne tečaje ličenja. Ker želijo bolje spoznati produkte, svoje poteze obraza, kaj prikriti in kaj poudariti, kje sploh začeti pri ličenju. Morate vedeti tudi, da smo dve intenzivni leti pandemije gledali svoje obraze le prek video klicev, v zelo nehvaležni luči, prek kamer s porazno resolucijo – ko se človek tako gleda vsak dan, ti nekaj naredi v glavi, tega pač nismo vajeni. Ni čudno, da je porast plastične kirurgije. Brez izjem, tako ženske kot moški, se vse več in vse prej odločajo za bolj blage, pa tudi bolj drastične posege na obrazu.
Tečaj ličenja vidim kot bolj racionalen pristop k izboljšani različici sebe. Bodisi ker se morate gledati prek kamer vsak dan, bodisi ker ste mamica, ki ravno prihaja s porodniškega dopusta in si eno leto ni sploh vzela časa zase in nego. Ali pa sveže ločena dama, ki se je odločila za popolno preobrazbo in opolnomočena z novimi znanji izraža svojo novo sebe. Ali ženska, ki je ravno premagala raka in potrebuje pomoč, pri izbiri produktov, ki so primerni zanjo, saj ima še vedno šibek imunski sistem. Zgodb je veliko in vsaka zase je posebna in univerzalna.
