Vasja Grabner, umetnik: Med tistim, kar gledajo oči, in kar vidijo možgani, je očitna razlika
V zbirki slikarskih del figuralike z naslovom »Ustvarjanje realnosti« je razstavljenih 30 olj na platnu, med njimi tudi finalistki mednarodnega slikarskega natečaja ModPortrait, ki sta bili doslej na ogled v znamenitem muzeju moderne evropske umetnosti MEAM v Barceloni.
Kaj za umetnika pomeni preboj v tujino?
Na ustvarjalne aktivnosti v tujini nisem gledal kot na preboj, niti nisem tega dojemal kot nekakšno »tujino«. Iskal sem prostor, v katerem bom lahko predstavil svoje delo ali pa galerista, s katerim bom lahko uspešno sodeloval. Morda je res, da večji kulturni prostori ponujajo več možnosti, a je zato zahteva po kompetencah lahko veliko višja.
So vas razstavljavci iz Švice zaznali v Španiji ali morda že prej?
Španija se je zgodila po tem, ko me je galerija Kunst 7 že začela zastopati ekskluzivno za švicarski trg. Iskreno pa sem si sodelovanja z njimi želel med drugim tudi zato, ker je pri njih razstavljal znameniti Gottfried Helnwein in je to v mojih očeh pomenilo, da ima galeristka izjemne izkušnje, občutek in vizijo, ki tovrstno slikarstvo umešča v njen galerijski prostor.
Znameniti Helnwein, ki je pred kratkim s svojo razstavo Reality and Fiction presunil tudi na Dunaju! Podobno sectudi sami v svoji razstavi poigravate z mislijo … Izhajate iz hipoteze, da misel ni naša lastna. Čigava torej je?
Misel je kolektivna, skupna, saj smo jo kot posamezniki nasledili in prevzeli iz okolja. Misli se oklepamo iz lastne koristi, ker je edino, kar imamo. Vse, kar nas obdaja, so samo naše misli. Vsega, kar se dotikamo, vse, kar čutimo, so le misli. Moji izsledki izhajajo iz dognanj sodobne psihologije, znanosti in filozofije, po katerih ostaja tudi naša identiteta zgolj polje idej, s katerimi se identificiramo. Zatorej naša identiteta ni nikoli trdna, jasna ali trajno definirana, temveč abstraktna, prilagodljiva in zabrisana.
Pravite torej, da oči gledajo nekaj povsem drugega, kot si domišljamo, da vidimo?
Med tistim, kar gledajo oči, in kar vidijo možgani, je očitna razlika. Možgani videno – kot tudi druge zaznave – pod vplivom spominov prilagodijo lastnemu vrednostnemu sistemu. Videno ali zaznano zato ni isto. Tisto, kar um predeluje, je preoblikovanje in prilagajanje lastnim miselnim vzorcem zaradi vpliva vzgoje, kulture, okolja in praktično vsega, kar nas obdaja.
Iz tega izhaja, da je izzivov sodobne družbe ogromno, jih pa vsekakor ni smiselno reševati samo na polju posameznikove misli. Prej obratno – rabimo veliko idejo, ki jo bomo kolektivno prevzeli, idejo, ki ni tehnokratska, kot je trenutno zelo moderno, ampak predvsem filozofska – v obliki nove ideologije.
Gre torej za višji – kolektivni cilj. Kaj pa je za vas kot umetnika – slikarja – raziskovalca glavni cilj?
Cilj mojega ustvarjanja je raziskovanje fenomenov življenja in jih predstaviti na področju likovnega. Zanimajo me tisti najbolj vsakdanji, najbolj samoumevni. To so moje obsesije, moja strast - kot na primer misel, ki je z nami ves dan, od trenutka, ko se prebudimo in vse dokler ne zaspimo, oziroma tudi po tem. O mislih ne vemo skoraj ničesar. Od kod pridejo, čigave so, kakšen namen imajo. Zato se ne zavedamo, da nismo mi tisti, ki mislimo misli, ampak v večini – misli mislijo nas.
