Poglejte, če imate na božičnem drevescu takšen okrasek. Vreden je lahko 1000 evrov!
S čim ste (ali še boste) pa vi letos okrasili božično drevesce? S papirnatimi okraski? S suhim sadjem? Z obeski iz lesa ali slame? Ali morda s steklenimi pihanimi bunkami in figuricami? Slednje imajo neverjetno zanimivo in dolgo zgodovino, ki zlahka pomete s cenenimi plastičnimi okraski, ki zadnja desetletja preplavljajo trgovske police.
Razkrivamo vam, zakaj so prav stekleni božični okraski tako posebni, in morda boste celo ugotovili, da se v vaši družinski zakladnici božične dekoracije skrivajo dragoceni skriti zakladi.
Od božičnega drevesa do steklenih krogel
Praznovanje božiča, kot ga poznamo danes, je zmes različnih kulturnih izročil, od poganskega čaščenja zimskega solsticija in krašenja domov z zimzelenim rastlinjem ter starorimskih decembrskih zabav in pojedin bogu Saturnu na čast do krščanskih uprizoritev Jezusovega rojstva v jaslih. In potem je tu okraševanje božičnega drevesca, tradicija, ki jo že leta prakticirajo številni narodi različnih veroizpovedi po vsem svetu. A od kod izvira? In zakaj smrečice in jelke še danes krasimo s steklenimi bunkami?
Kanadska zgodovinarka Judith Flanders v svoji knjigi Biografija božiča (Christmas: A Biography) razkriva, da so prva božična drevesa začeli postavljati na ozemlju današnje Nemčije. Pisalo naj bi se leto 1419, ko je lokalni ceh v srednjeveškem mestu Freiburg na obrobju Schwarzwalda okrasil drevo z jabolki, vaflji in medenjaki, kmalu pa so se dekoraciji pridružili še oreščki, preste, slamnate figurice in volnena preja.
Freiburška tradicija se je hitro razširila na okoliške kraje in čez bližnjo mejo v Francijo, kjer so v Strasbourgu pričeli prirejati sejme božičnih dreves. Povpraševanje po njih in nenadzorovana sečnja v gozdovih sta bila konec srednjega veka celo tako velika, da so v Strasbourgu v 15. stoletju bili primorani sprejeti zakon, ki je vsa domovanja omejil na zgolj eno božično drevo.
PREBERITE ŠE -> Ideje za darila, ki bodo ogrela srca (izvedljiva so tudi v zadnjem hipu)
A to še zdaleč ni bil konec nemške iznajdljivosti okoli božiča. Dobrih 500 kilometrov stran od Freiburga, v gorskem mestecu Lauscha, na vzhodu nemške zvezne dežele Turingije, je steklarski mojster Hans Greiner leta 1847 izdelal prve steklene okraske za božično drevo. To so bile umetelne votle krogle v podobah oreščkov in sadja, katerih obliko je Hans dosegel s posebnimi kalupi, v katere je položil vroče steklo in nato s pihanjem zapolnil model. Notranjost pihanega stekla je na koncu obarval srebrno s pomočjo živega srebra (kasneje srebrovega nitrata), ki je ustvarilo čudovit lesketajoči videz okraska, zunanjost pa okrasil z barvami.
Hans je bil potomec istoimenskega Hansa Greinerja, ki je daljnega leta 1597 skupaj s Christophom Müllerjem v Lauschi, bogati z naravnimi surovinami za proizvodnjo stekla, ustanovil prvo steklarsko delavnico, kmalu pa so ji sledile še druge. S skupnimi močmi in izjemnimi ročnimi izdelki, kot so bili kozarci, karafe, sklede, perlice in celo steklena protetična očesa, so to nemško mesto na obrobju Turinškega gozda povzdignili v steklarsko prestolnico, katere sloves se je ohranil vse do danes, za kar pa je zagotovo najbolj zaslužen Greinerjev potomec, ki se je domislil božičnih okraskov.
PREBERITE ŠE -> Če imate v spalnici te rastline, jih premaknite v druge prostore
K popularizaciji steklenih okraskov je pripomoglo tudi dejstvo, da je tradicija okrašenega božičnega drevesca dosegla britanski dvor. Prva naj bi ga v kraljevo palačo postavila že soproga kralja Jurija III. kraljica Charlotte, ki je izvirala iz nemške dinastije Mecklenburg-Strelitz. Še bolj pa je svoje podanike nad nemško tradicijo navdušil princ Albert, soprog kraljice Viktorije, ki je bil prav tako nemških korenin.
Pravzaprav je ilustracija Viktorije in Alberta ter njunih otrok, zbranih okrog okrašenega božičnega drevesa, povzročila pravo evforijo med viktorijanci, ko se je leta 1848 pojavila na straneh britanskih in ameriških revij ter časopisov, in ni trajalo dolgo, da so si tudi na Otoku in v Ameriki ljudje zaželeli okraskov, vrednih britanske monarhije.
V drugi polovici 19. stoletja je Lauscha svoje delikatne steklene okraske že izvažala po Evropi in v Združeno kraljestvo, okrog leta 1880 pa se ji je odprla trgovska pot v ZDA, ko je v nemško mestece zašel ameriški trgovski magnat Frank Winfield Woolworth. S steklarji v Lauschi je sklenil kupčijo in v naslednjih letih obogatel s prodajo njihovih okraskov v svojih poslovalnicah po Ameriki.
Nemci, Američani in kisle kumarice
Nekateri zgodovinarji celo trdijo, da se je Woolworth domislil tudi tradicije »iskanja božične kumarice«. Gre za anekdoto, ki pravi, da naj bi Nemci globoko med veje božičnega drevesa obesili steklen okrasek v obliki kisle kumarice. Zimzelene iglice so bile dobro skrivališče za zeleno kumarico in na božično jutro naj bi se družina zbrala ter skupaj iskala kisli okrasek. Izročilo pravi, da naj bi osebi, ki ga je našla prva, to prineslo srečo v novem letu, če je kumarični okrasek prvi našel otrok, pa naj bi si prislužil dodatno darilo.
Najbolj zanimiva stvar pri vsem skupaj je, da v Nemčiji ta tradicija ni znana ne na severu, ne na jugu, niti na vzhodu ali zahodu, zato zgodovinarji domnevajo, da je zgodbo napletel trgovec Woolworth, ko je razmišljal, kako prodati božične okraske iz Lausche, med katerimi so bili tudi takšni v obliki zelenjave. To mu je vsekakor uspelo, saj je zgodba o božični kumarici v ZDA dobesedno ponarodela, v Lauschinih steklarnah pa danes izdelajo okrog 50.000 steklenih kislih kumaric na leto – večje povpraševanje je le še po steklenih Božičkih in barvnih steklenih kroglah.
Najbolj dragoceni so rožnati, vijoličasti in oranžni okraski
Čeprav steklene pihane okraske najrazličnejših motivov s srebrno notranjostjo in poslikavami po vzoru Lausche sedaj izdelujejo tudi drugod, od Poljske do Mehike in Kitajske, steklarne v Lauschi ostajajo ene največjih proizvajalk steklene božične dekoracije na svetu.
Preživele so celo uničujočo drugo svetovno vojno in obdobje nacionalizacije, ki je sledilo v Vzhodni Nemčiji, kar je skoraj izbrisalo dragoceno steklarsko znanje oblikovanja posrebrenih okraskov.
Zahvaljujoč zavednim ustvarjalcem, ki so skrivaj negovali to obrt, se je tradicija ohranila in danes v Lauschi še vedno obratuje okrog 20 manjših steklarn ter muzej, posvečen tradiciji steklenih pihanih božičnih okraskov.
V njem si lahko ogledate izredno dragocene zgodovinske primerke, marsikaterega pa najdete tudi na dražbah in spletnih trgovinah s starinami, kot sta eBay in Etsy, kjer dosegajo visoke cene tudi do tisoč evrov na obesek. Zbiranje steklenih božičnih okraskov (tako starinskih kot novih) je namreč resna stvar, ki ima veliko privržencev po svetu.
Poznavalci pravijo, da so najbolj redki in zato tudi najbolj iskani rožnati, vijoličasti in oranžni stekleni okraski, od oblik pa najvišje vrednosti dosegajo artičoke in jagodičevje. Zato pobrskajte po škatlah, ki so vam jih zapustili stari in prastari starši, morda se prav v vaši družinski dediščini skriva božični okrasek iz Lausche. Lahko pa začnete tudi z zbiranjem novih. Bolj posebni in redki so, večjo vrednost bodo pridobivali z leti.
