Prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak, psihologinja

Šola pozablja na otrokovo domišljijo

Tema letošnjega tedna otroka je Povabimo sonce v šolo. Osredotoča se na »radovedno« šolo, veselje do novega, odprtega in uporabnega znanja, svetle prihodnosti. A kako je danes v njej zares? O tem je spregovorila strokovnjakinja na tem področju, prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak.

Sije v naši šoli sonce?

Ideje o šoli, v kateri bi sijalo sonce, se slišijo zelo dobro. V resnici bi bilo treba popraviti veliko, da bi otroci, ki vanjo vstopajo ustvarjalni, radovedni in polni pričakovanj, dobili, kar si zaslužijo. Naša šola je obljubljala, da se bo, ko bodo začeli v prvi razred hoditi že petinpol-, šestletniki, prilagodila njihovi razvojni stopnji, a se je v nekaj letih pokazalo, da se ni. Čeprav je v prvem razredu vzgojiteljica, so na otrokovo domišljijo pozabili. Šola da otroku takoj vedeti, da je odslej treba delati in biti odgovoren. NaFinskem vstopajo v šolo sedemletniki, zato tamkaj vprašanje, ali otroci radi hodijo tja, ne obstaja.
Opravljam psihoterapevtsko delo in k meni se pogosto zatečejo starši v stiski. Povedo, da njihov otrok ne želi več v šolo. Imam celo primere, pri katerih starši ne z nagrado ne z grožnjo otroka že v drugem razredu ne morejo pripraviti do tega, da bi naslednji dan znova šel med klopi.
Za šolo je edino merilo, ki je kaj vredno, uspeh. Ko to slišim in se obenem zavem, da oblikovanje otrokove osebnosti ni na prvem mestu, se zgrozim. Sprejeli smo celo prepričanje, da ga bodo številne popoldanske dejavnosti osrečile, kajti izražal bo lahko svojo ustvarjalnost in talente. A rezultat je zgolj otrok, ki prehitro izgori, ker je popolnoma nepripravljen na obremenitve. Ne dopustimo mu otroštva. Starši vse popoldneve z njim presedijo ob šolskih obveznostih, namesto da bi se popoldne igral, morda doma kaj pomagal, bil zunaj. Če bi že samo upoštevali Einsteinovo izjavo, da brez domišljije ni ustvarjalnih otrok, bi morali vedeti, da se ustvarjalnost razvija z rokami. Otroci v prvi triadi devetletke bi potrebovali konkretne vsebine, ne abstraktnih. Otroci so ritmična in motorična bitja, ki se morajo gibati, a ne tako kot pri pouku telovadbe, temveč z razvijanjem svojih čutil.



Na prvi šolski dan obrazi vseh otrok sijejo. Z vsakim letom so bolj upadli. Kaj se dogaja?

V učnih in vzgojnih načrtih pogrešam vpliv stroke. Oziramo se le na to, kaj mora otrok doseči, čeprav so nas obenem polna usta o nujnosti izražanja njegove individualnosti. Časa, da bi otroka res spoznali, nimamo. Prepričana sem, da nam bo sledil na Mt. Everest, če bo le imel občutek, da smo oseba, pri kateri je lahko varen, ji lahko zaupa.
Sistem bi bil lahko bolj prožen, ustvarjalen, modifikacijam smo priča nenehno. Z učitelji se veliko pogovarjam in velikokrat slišim eno in isto: »Tako kot je bilo včasih, je bilo še najbolje.« A obenem nismo dovolj zreli, da bi znali trezno ovrednotiti, kaj je bilo tisto dobro. Otroci morajo danes obvladati preveč vsebin, pri katerih ne zmorejo dojeti bistva, zato se začnejo učiti na pamet. Ostane le piflarija za dobre ocene, ki ima na dolgi rok visoko ceno.

Einstein je rekel tudi, da ti sveta ni treba razumeti, da se moraš v njem le znati znajti. Kako naj se v njem znajdejo otroci, starši, da »preživijo« sistem čim manj »poškodovani«?

Prepričana sem, da otrok v sebi poleg genov in posledic vzgoje nosi tudi duhovno moč svoje individualnosti. Na srečo so otroci zelo prilagodljiva bitja. Tudi v tem sistemu bodo preživeli in bodo kasneje sposobni izkazati, kdo so. Seveda je škoda, da te priložnosti nimajo že v osnovni in srednji šoli. Sem tudi profesorica na fakulteti. Redno sem priča stiskam mladih, ki sploh ne vedo, katero pot bi izbrali, kaj jih zanima. Vsaka osebnost v sebi nosi ogromne potenciale in le malo bi bilo treba, da bi otrok začutil, da je pomemben člen v skupnosti, ki mu pomaga graditi osebnost. Potem bi bil končni učni uspeh le rezultat vsega dobrega.

Je za otroka dovolj vsaj en človek, ki verjame vanj in mu stoji ob strani?

Otrokova temeljna potreba je potreba po varnosti. Če jo začuti le z enim človekom, bo pač ta tisti, ki mu bo skušal podati vedenje, da se lahko vedno sam odloča med dobrim in slabim. Starši mu moramo s svojim življenjem, naravnanostjo pokazati, kaj je vredno, da bo nekoč znal sam oceniti, kaj je prav in kaj ne, kakšna oseba si želi postati. Svet vrtijo pozitivni ljudje, ti pa običajno v življenju niso imeli optimalnih razmer; iz svoje notranjosti so črpali moč, ki jih je pripeljala do zadovoljstva. Verjamem v našo bit, v to, da si želimo svet poganjati naprej, da si želimo biti dobri in prenašati poraze, da zmoremo reči ne škodljivim okoliščinam. In če znamo to mi odrasli, bo naše ravnanje tudi za otroka najboljša popotnica za življenje.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE