Prišla je puberteta, prišla je ta nadloga. Počutil sem se kot miš v jurskem svetu. Prve so zrasle punce. V tretjem razredu nižje srednje šole je bilo, kot bi bil otroški razred poln učiteljic. Začele so se pogovarjati o tistih stvareh, njihove oči so postale mešanica draži in laži, čudovite reže, ki skrivajo pekel.

Prišlo je poletje. Hiša se je praznila. Ostajali so starci, zaprte trgovine. Hišnikov sin je nosil majico kaki barve, s cevjo je pral dvorišče. Njegova sestra Eleonora je sedela na stopnicah in se igrala s kroglicami klikklak. Zrasla je, nosila je visoke petke in zategnjene pasove, da bi bolje poudarila svojo postavo z novimi prsmi.

Na morju sem užival več svobode. Moja babica je imela služkinjo in jo izkoriščala v hiši in na vrtu. Samega me je puščala na plažo. To je bilo staro ograjeno kopališče, same družine, ki so se poznale od nekdaj, kopališki mojster je imel trdo kožo kot slon in ni nikoli umaknil pogleda z vode.

Čakal sem visoke valove, globoko butanje morja, njegovo lakomno vrtinčenje. V kopalkah, polnih peska, z od mraza zmehčanim udom. Bilo je prvo poletje, ko se nisem zabaval. Fantje so se zbirali pod istim senčnikom, igrali odbojko s puncami, na fliperje na kopališki terasi. Še leto poprej smo enega izmed nas vlekli z ritjo po mivki, da smo naredili stezo za frnikole, zdaj nihče zanje še slišati ni hotel. Na nosovih so imeli obešena sončna očala, roke so držali nizko na kopalkah znamke Speedo, lepili so se na džuboks. Pojavili so se prvi frisbiji in sam sem vse dni metal tisti plastični disk. Od zore do mraka, kot bi bil v službi.

Imel sem spolno dogodivščino. Nekega dne, ko sem tako dolgo hodil ob robu obale, da bi lahko rekel, da sem peš prišel do drugega morja, sem se znašel na območju z zapuščenimi barkami, odlagališču neke jadralne šole. Trupi so štrleli iz peska kot velike, od sonca porumenele sipine kosti. Kar nekaj časa nisem srečal žive duše, mimo je šel le tip z bernardincem. Za barako so bile peščene sipine in visoki šopi morske brnistre. Zrl sem v daljavo, obzorje na zahodu, kjer se je zaliv končeval z visokimi temnimi skalami. Svetloba je bila kot v raju ob sončnem zahodu, ogoljena lesena debla so bila srebrna. Slekel sem majico in se skopal, pustil sem se odvleči, preplaviti, umreti in oživeti. Delal sem se mrtvaka in besnega norca, ki klofuta morje. Bil sem na pol v vodi in na pol zunaj, ko sem zaslišal, da me nekdo kliče. Zagledal sem tipa ob vodi, vrtel je z roko kot kopališki mojster, ki te kliče nazaj, zdelo se je, da me hoče opozoriti pred nekakšno nevarnostjo. Obrnil sem se in pogledal vodo za seboj v pričakovanju ne vem dobro česa, morda plavuti morskega psa. Zbegano sem se napotil proti bregu, v naglici dvigajoč noge iz vode. Mož je stal v protisvetlobi in brizgi vode so mi meglili pogled, zato sem se zavedel šele, ko sem bil že preblizu. A naredil sem še korak, preden se mi je posvetilo. Ne morem reči, kaj je bilo to, še meduza, ki ti med plavanjem prileti v obraz, te ne ožge tako hudo.

Še opazil nisem, da je gol, nisem gledal tja. Zagledal sem gib in tisto vijoličasto, debelo reč na sredi. Drkal si jo je pred menoj, se oblizoval, me nepremično gledal. Zavedel sem se spolnega nasilja, spremembe prizorišča, preobrata iz raja v pekel. Z enim samim utripom vek sem se zavedel grozote. Ne morem reči, kakšen je bil njegov obraz ali ostalo. Še naprej je migal in sopel. Bila sva si zelo blizu, zadostovalo bi mu, da bi stegnil roko. Pogledal sem mimo njega, proti plaži, goščavju zadaj, da bi videl, ali je kje še kdo. Zdaj sem se začel zavedati samotnosti, pozne ure, ledu v sebi in znoja na tem ledu. Obstal sem. Pripravljen na smrt, nepremičen sem pregledoval bojišče okrog sebe.

* 

Se nadaljuje...