Večini se je zdelo docela neverjetno, da bi mi, Slovenke in Slovenci, bili država, kamor se uvaža manjvredna, predvsem pa zdravju škodljiva hrana. Celo strokovnjaki so na njegova resna opozorila gledali zviška in jih kategorično zanikali. Češ, on je populist, ki ne ve, kaj govori. No, zdaj nam je najbrž že vsem jasno, da natančno ve, kaj govori, in da njegovi kolegi strokovnjaki ne vedo ali pa vedo in z razlogom (kapitalskim) nočejo vedeti. Žalostno, kajti za zdravje gre, kajneda?!

Urad za varno hrano še ni dal niti odgovora o čevapčičih, saj veste, kako zelo so se sprenevedali, že imamo novo mesno afero iz avstrijske klavnice. Pristojni zdaj govorijo, da so Avstrijcem verjeli, kajti tam pač morajo imeti kakovostno meso. Verjeli kaj? Komu lahko pravzaprav v tej histerično množični in bolestno požrešno usmerjeni družbi sploh verjameš? V tej patološko konzumirajoči družbi, za katero je prioriteta bivanja trošenje. Trošim, torej sem?! No, ostanimo pri mesu – mesarija v Lipnici, ki se z nečednostmi ponaša že dolgo in iz katere izvira ta hip sporno meso (kaj natančno je narobe, še vedno ne vemo in lahko da tudi nikoli ne bomo izvedeli, govorijo poznavalci), obratuje nemoteno. Lastnik klavnice je sicer trenutno zaradi goljufije v priporu in bo tam še najmanj teden dni, ampak to je druga zgodba. Ne vemo, kaj vse so našli med hišno preiskavo, vsekakor pa vemo, da je stari znanec policije, da so ga pred štirimi leti obsodili zaradi mučenja živali. Ti posnetki so grozljivi, popolnoma grozljivi. Kriminirani lastnik je pujse brutalno pretepal in mučil z elektrošokerji. In človek je kazen celo odslužil (najprej jo je moral dobiti, kar je dober zgled za slovensko prakso), nakar se je – meni nič, tebi nič – vrnil v svoj posel.

Kdaj, se vprašam. Kaj še potrebujemo, da nam ne bo vseeno? Za nas.  

Seznam slovenskih trgovcev, ki prodajajo sporno meso iz dotične avstrijske klavnice, se iz dneva v dan daljša. Še več, postaja neskončen. Meso naj bi že umaknili iz prodaje oziroma to še vedno počnejo, saj je očitno, da niti sami ne vedo, kdo vse ga ima. Nič vedeti je sila priročno dejstvo. Mesnih prekupčevalcev je v eni verigi veliko, kako bizarno, in kako naj zdaj nekdo ugotovi, kdo kaj ima, te dni drobijo vpleteni. Predstavnik avstrijske veterine pojasni: Tisto meso, ki so ga še našli v klavnici, so v celoti uničili, prav tako bodo uničili tisto, ki je bilo odpoklicano s trga. Še vedno pa ugotavljajo, koliko ga je na trgu, kam vse je bilo odposlano, za zdaj se ve, da tudi na Hrvaško.

»Mislim, da se ne bi zgodilo nič. Če takšno meso ustrezno termično obdelamo, uničimo bakterije, potem se ne bo zgodilo nič.« Tako odgovarja predstavnik avstrijske veterinarske postaje, ki trdi, da sporno meso zdravju ni škodljivo, je pa bilo v prehrambeni verigi meso bolnih živali, iz katerih so naredili predvsem klobase, zaseko in ocvirke. Trditev je v celoti neverjetna, on sicer misli, ampak zakaj so ga potem umaknili, če je zdravo ali vsaj neškodljivo. Veste, na srečo razmišljajoč človek, človek, ki bere natančno in poglobljeno, tem razlagam ne more verjeti niti malo.



Se mi zdi pa pomembno še nekaj: razumeti, da jemo preveč. Absolutno preveč. Da jemo tudi preveč mesa, na kar nas stroka dovolj jasno in resno opozarja. Da nam je vseeno, kaj jemo, kje kupujemo, kako si pripravljamo hrano. Docela nerazumljivo. Še vedno mi odzvanja stavek prof. dr. Boruta Bohanca, predstojnika katedre za genetiko, biotehnologijo, statistiko in žlahtnjenje rastlin na biotehniški fakulteti v Ljubljani, da je Slovenija prehransko celo najbolj ogrožena država v Evropski uniji, poleg Malte, in da zna biti nekega dne streznitev zelo boleča – za vse nas. Kdaj, se vprašam. Kaj še potrebujemo, da nam ne bo vseeno? Za nas.