Sem predsednik sveta staršev in ne morem verjeti, kakšne bolne ideje imajo
Zelo bom vesel vašega pravnega nasveta na temo opravljanja funkcije predsednika sveta staršev. To funkcijo opravljam na eni izmed gimnazij v nekoliko bolj podeželskem delu Slovenije. Na to funkcijo so me izvolili, ker imam od vseh najvišjo izobrazbo. Naj še omenim, da sem sicer rojeni Ljubljančan, na podeželje pa smo se z družino preselili pred tremi leti, zato so moji pogledi na svet bolj »urbani«.
Na zadnjih dveh sestankih sveta staršev sem tako ugotovil, da bom težko sodeloval z večino članov. Številni starši so za moj okus blago rečeno čudaški, saj so uro in pol razpravljali o tem, ali lahko zahtevamo, da ena izmed učiteljic ne sme nositi kratkega krila in visokih pet, saj naj bi to kvarno vplivalo na učence.
Ko sem povedal svoje mnenje, da se v take reči ne smemo vmešavati, sem doživel plaz ogorčenih napadov v smislu, da ne razumem, da šola ni »bordel«. Nekdo je celo predlagal, da bi moralo Sveto pismo postati obvezno čtivo. Tudi sicer uživajo, ko večino sestankov razpravljajo o bedastih malenkostih, kot je denimo ta, koliko koles je lahko parkiranih v kolesarnici. O tej temi so zadnjič razpravljali natanko 87 minut in pol. Obup.
Zato vas sprašujem dvoje: ali lahko kot predsednik sveta staršev sredi mandata enostransko odstopim od te funkcije iz osebnih razlogov, saj enostavno ne zdržim več in ali obstaja kakršnakoli pravna podlaga, na osnovi katere bi se lahko starši vmešavali v oblačenje učiteljev in učiteljic?
Bralec
Niti šola, kaj šele starši, nimajo pravice zapovedovati, kako naj se oblačijo učiteljice in učitelji
Ko sem prebral vaše pismo, nisem mogel zadržati glasnega smeha, saj je problematika v vašem svetu staršev precej tragikomična. Sicer nimam nič proti svetu staršev. Do neke mere je pomemben organ koordinacije interesov med dijaki, starši in šolo. Je pa povsem drugo vprašanje, kakšni ljudje tak organ sestavljajo.
Po mojih lastnih izkušnjah se sej sveta staršev zelo radi udeležujejo predvsem posamezniki, katerih izobrazba je precej (pod)povprečna, ki nimajo pomembnejših poklicnih zadolžitev, da o njihovi splošni razgledanosti niti ne izgubljam besed. Na takih srečanjih pa dobijo občutek, da so pomembni, saj sicer v družbi redko pridejo do besede. Logična posledica takih »kadrovskih zasedb« je izgubljanje časa z nepomembnimi malenkostmi in s predstavitvami osebnih (abotnih) pogledov na svet.
PREBERITE ŠE --> Je pravno dopustno, da starši učiteljem grozijo z odvetniki?
Po eni strani je škoda, da želite izstopiti iz tega organa, saj predstavljate manjšinski glas razuma. Vas pa seveda povsem razumem.
Kar zadeva možnost enostranskega odstopa od funkcije predsednika sveta staršev, boste odgovor na to najverjetneje našli v vašem pravilniku o delovanju sveta staršev, čeprav lahko jasno povem, da bi bilo vsako določilo, ki bi onemogočalo vaš odstop s tega položaja iz osebnih razlogov, protipravno, tako da je moj odgovor na to vprašanje da.
Moj odgovor na vaše drugo vprašanje pa je seveda ne. Niti šola, kaj šele starši, nimajo pravice zapovedovati, kako naj se oblačijo učiteljice in učitelji. V določenih podjetjih (in mislim, da celo v nekaterih izobraževalnih ustanovah) sicer obstajajo različni pravilniki, ki vsebujejo kodekse oblačenja, a imajo, pravno gledano, le značaj neobveznega priporočila in ne obveznostnega akta. Zaradi nespoštovanja takega kodeksa nihče ne bi smel trpeti škodljivih posledic.
PREBERITE ŠE --> Izpoved učiteljice: Starši učencev me šikanirajo, ker nimam svojih otrok
Glede predloga o obveznem branju Svetega pisma pa je škoda izgube besed. Očitno niti v XXI. stoletju nekateri še ne razumejo, da je svoboda veroizpovedi, ki vključuje tudi svobodno odločitev glede branja verske literature, ustavna pravica. Šole niso verske ustanove, ampak posvetne institucije.
