Blagodejni učinki, ki jih ima glasba na človeka, so znani vsakomur, ki se je kadar koli ali zazibal v ljubo melodijo ali morda ostal pred lepoto neke simfonije kot vkopan. A vi ste se »seciranja« pozitivnih učinkov glasbe lotili malce drugače. Povejte mi več.
Povezave glasbe s čustvi, naj bo pozitivnimi ali negativnimi, so že dolgo znane. Kot tudi, da čustva, ki jih ob poslušanju doživljamo, vplivajo na delovanje globljih možganskih struktur, del malih možganov, t. i. vermis, in limbične strukture. Za raziskavo smo uporabili dve skladbi, in sicer Mozartovo Sonato za dva klavirja v D-duru – Koechel 448 in Haydnovo Simfonijo presenečenja. Skladbe imajo svoje oscilacije, takisto jih imajo možgani. Pri zadnjih se oscilacije navezujejo na električno aktivnost nevronskih mrež. Kaj smo ugotovili? Da poslušanje točno te omenjene Mozartove sonate zmanjša število napadov pri osebah z epilepsijo in poslušanje Haydna zatre epileptične napade pri ženskah, vendar pa se pri moških njihovo število poveča. Ko smo nato analizirali Mozarta in Haydna z akustične perspektive – tempo, frekvenco, jakost ipd. –, se je izkazalo, da različne glasbene značilnosti ustavijo napade pri moških in ženskah. Kar nam govori, da obstajajo med spoloma, kar se zaznavanja glasbe tiče, bistvene razlike. Velikokrat omenim, da ima na epileptične bolnike blagodejen učinek Mozartova glasba prav zaradi ponavljajočih se segmentov v posamezni skladbi. Pokazal sem, da poslušanje te glasbe izboljša EEG (elektroencefalogram, op. p.) tako, da se pojavlja manj trnov, tj. za epilepsijo značilnih vzorcev (Med snemanjem EEG se merijo frekvenca, faza valovanja in amplituda. Amplituda kaže obseg valovnih nihanj eklektičnega potenciala, op. p.). A če gledamo na splošno, pomeni ponavljanje neko varnost, nekaj, na kar se lahko zanesemo. Morda je ponavljanje dolgočasno, a je nedvomno pomirjajoče zanesljivo.


Ko smo preživele holokavsta prosili, naj nam zaupajo svojo največjo življenjsko travmo, sem pogosto slišal, da je to, kaj vem, prezgodnja smrt soproge, na primer. In zanimivo; ne glede na to, kaj se jim je zgodilo med vojno, imamo 70 let kasneje pred sabo ljudi, ki so si v marsičem podobni.


A ko govorim o glasbi, ne smem mimo pozitivnih učinkov plesa! Soproga je v sodelovanju s fakulteto za šport v Brnu izvedla raziskavo, v kateri je skušala ugotoviti, kako šest mesecev rednega plesa vpliva na osebe z blažjo kognitivno motnjo, ki je lahko včasih predstopnja alzheimerjeve bolezni. Odkrila je, da so imeli tisti, ki so pol leta redno plesali, v primerjavi z onimi iz kontrolne skupine zaznavno spremenjeno možgansko strukturo.

Fascinantna sta podatek o dolgoživosti preživelih holokavsta in vaše preučevanje transgeneracijskega prenosa travme. Kot tudi vaš komentar o prebivalcih grškega otoka Ikaria. Je minilo dovolj časa, da si lahko glede druge svetovne vojne začnemo postavljati poglobljena vprašanja o tem, da nekaj, kar se je pripetilo starim staršem na primer, ni samo zgodba, ki je začrtala njihovo življenje, temveč tudi življenje vseh nas, ki smo se rodili za njimi?
Na predavanju sem omenil prebivalce grškega otoka Ikaria, ki je znan po dolgoživosti svojih prebivalcev. V povprečju namreč živijo deset let dlje od preostale Evrope. Da je na tem otoku ogromno posameznikov izjemno visoke starosti, najpogosteje pripisujejo rednemu uživanju olivnega olja, ugodnemu podnebju, življenju brez stresa in vinu. Glede na to, da sem v svoji študiji dobil potrditev, da je ena od značilnosti prve generacije preživelih holokavsta ravno to, dolgoživost, sem si upal domnevati, da visoka starost prebivalcev Ikarie ni toliko povezana s tem, da imajo tam boljše razmere za življenje, temveč tudi s tem, da je bilo na tem otoku med drugo svetovno vojno, to ni splošno znano dejstvo, koncentracijsko taborišče, kamor so trpali komuniste. Vsi tisti, ki so ga preživeli, so na otoku ostali in si ustvarili družine. Ampak previdno; kar pravim, nima znanstvene podlage, gre samo za mojo osebno domnevo! Bolj kot to je zanimivo dejstvo, da smo bili po objavi raziskave, povezane s transgeneracijskim prenosom travme preživelih holokavsta, deležni nepričakovano velikega odziva. Pa ne zato, ker bi bil sam, kaj vem, prijatelj kakšnega velikega novinarskega imena, temveč ker je postalo jasno, da je vprašanje holokavsta še kako živo. Morda je druga svetovna vojna stvar preteklosti, a vseeno ni pozabljena. Še danes živijo številni preživeli. V tej raziskavi smo se posvetili predvsem prvi in drugi generaciji preživelih, v prihodnje bi radi raziskovanje razširili še na tretjo generacijo.



Včasih imam občutek, da trenutno živimo v ideološki zmedi, ki si želi postaviti na laž ali banalizirati najbolj očitna zgodovinska dejstva. Kakšno je vaše mnenje?
Ne verjamem, da živimo v ideološki zmedi, kot pravite. Ekstremisti pa ... No, ti so med nami že od nekdaj. Ekstremizem je, lahko bi rekel, vraščen v pore ljudstva. Poglejmo si na primer Češkoslovaško. Med letoma 1938 in 1945 jo je okupirala nacistična Nemčija, po koncu druge svetovne vojne pa je bila vse do leta 1989 pod sovjetsko prevlado. Na Češkem, v Bohemiji, je bilo po drugi svetovni vojni mogoče fašiste prešteti na prste ene roke, na Slovaškem je bilo drugače; širila se je ideologija, da je to, kar se je Judom zgodilo med drugo svetovno vojno, sicer napaka, a dokaj nepomembna reč. Zato je bilo pomembno, da smo v raziskavo vključili preživele holokavsta tako, da smo lahko tudi v kontrolni skupini zbrali skupino ljudi s primerljivo ideološko-zgodovinsko »zgodbo« po vojni.
Ko smo preživele holokavsta recimo prosili, naj nam zaupajo svojo največjo življenjsko travmo, sem pogosto slišal, da je to, kaj vem, prezgodnja smrt soproge, na primer. Čeprav so ljudje med vojno živeli in preživeli različno, nekateri so se skrivali, drugi bili partizani, tretji zaprti v taborišču, so si zgodbe, ki so jih živeli po nemški kapitulaciji, precej podobne. In zanimivo; ne glede na to, kaj se jim je zgodilo med vojno, imamo 70 let kasneje pred sabo ljudi, ki so si v marsičem podobni. Toliko bolj, če jih primerjamo s posamezniki kontrolne skupine.


Doma smo sicer včasih omenili dejstvo, da so bili moji starši partizani, a to je bilo tudi vse. Vedel sem recimo, da so bili moji stari starši v drugi svetovni vojni ubiti, a mi je bilo prav tako jasno, da o tem od svojih staršev ne bom izvedel veliko. Moj oče je precejšen kos spomina na to kruto življenjsko obdobje potlačil. Morda tudi zato, ker so bile razmere na Slovaškem prav specifično brutalne.


Pred leti sem intervjuvala Gabrielo in Uweja Seltmanna, Poljakinjo in Nemca. Svoje življenje sta posvetila razumevanju transgeneracijskega prenosa travme in o tem napisala več knjig. Njuna zgodba je toliko bolj zanimiva zato, ker je ona vnukinja umrlega v Auschwitzu, on pa ded esesovca. »Preteklost ni nikoli zgolj preteklost,« sta mi povedala, »je vedno sedanjost, in vpliva na družino, celotno družbo, narode, politiko. Jasno mi je, da lahko lepo prihodnost ustvariš le, če si spravljen s preteklostjo. Pa to ne pomeni, na primer, da bi se vsi Nemci danes morali počutiti krive zaradi dejanj svojih prednikov. Ne, gre zgolj za zavedanje, za opozorilo, da se kaj takega nikoli več ne bi zgodilo.« Kako povedano doživljate vi?
V Nemčiji je veljala po vojni nekakšna splošna potlačitev kolektivnega zgodovinskega spomina. Ljudje niso govorili ne o tem, čemu so bili priča, ne o tem, kaj so povzročili. Si predstavljate preživele Wehrmachta, ki so prispevali h grozi vojne, a o tem narod ne črhne niti besede? Prvih dvajset let po vojni, ko so se končala sojenja vojnim zločincem zaveznikov, je spomin na groze vojne povsem zamrl. Prebudil se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s t. i. Frankfurtskim procesom, ko so sodili paznikom v Auschwitzu. Mislim si, da je bila tudi ustanovitev nemške Rote Armee Fraktion (Zahodnonemška skrajno levičarska militantna organizacija, ki je delovala od leta 1970 do 1998. Odgovorna je bila za številne bombne napade, umore, ugrabitve, rope in strelne napade, op. p.) No, v tem času se je druga generacija počasi začela zavedati vseh grozot, ki so se dogajale med vojno. Spomnim se, kako je bilo, ko sem sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja potoval skozi Nemčijo, ko sem se iz Francije, kjer sem delal, vračal domov v Brno. Obiskal sem znance, ki so bili sicer strašansko prijazni in gostoljubni. A kar me je presenetilo, je bila keramika, ki so jo imeli razstavljeno. Keramika z vrisanimi kljukastimi križi! Vprašal sem jih, kako to, da jo imajo takole vidno. Hiteli so odgovarjati, da ne ne, niso nacisti, da ta znak njim ne pomeni nič, a da gre za mojstrsko izdelane unikatne kose porcelana. Morda niso bili nacisti, a jih kljukasti križ prav tako ni motil. Meni se je to zdelo strašno.



Sam spadam v drugo generacijo. Doma smo sicer včasih omenili dejstvo, da so bili moji starši partizani, a to je bilo tudi vse. Vedel sem recimo, da so bili moji stari starši v drugi svetovni vojni ubiti, a mi je bilo prav tako jasno, da o tem od svojih staršev ne bom izvedel veliko. Moj oče je velik kos spomina na to kruto življenjsko obdobje potlačil. Morda tudi zato, ker so bile razmere na Slovaškem prav specifično brutalne. Naj razložim: večina Čehov iz Slovaške republike je bila med holokavstom deportirana v nemška koncentracijska taborišča. A ohranili so recimo zdravnike (s tem pustili pri miru mojega očeta zdravnika in mamo medicinsko sestro), ker jih sami niso imeli dovolj. A leta 1944 je protifašistično gibanje vodilo več oboroženih spopadov, znanih kot slovaška narodna vstaja, ki se je končala s krvavo nemško okupacijo. Takrat so tudi moji starši postali partizani.


Obiskal sem znance, ki so bili sicer strašansko prijazni in gostoljubni. A kar me je presenetilo, je bila keramika, ki so jo imeli razstavljeno. Keramika z vrisanimi kljukastimi križi! Vprašal sem jih, kako to, da jo imajo takole vidno. Hiteli so odgovarjati, da ne ne, niso nacisti, da ta znak njim ne pomeni nič, a da gre za mojstrsko izdelane unikatne kose porcelana. Morda niso bili nacisti, a jih kljukasti križ prav tako ni motil. Meni se je to zdelo strašno.


Da je vojna nekaj, kar ostane v porah več generacij, dokazuje izredno zanimanje tudi tretje generacije preživelih, ki si želijo sodelovati z vami, razumeti bolje in več.
Zanimanje za naše delo ne upada, res je. K nam prihajajo tudi tretje generacije, in sicer zato, ker se čutijo povezane s preteklostjo in zgodbami svojih dedkov in babic. Nedavno me je obiskala gospa, slovaška pisateljica Denisa Fulmeková. Podarila mi je svojo knjigo, v kateri je zapisala zgodbo svoje babice. Med vojno je ta imela ljubimca. A ne kogar koli, temveč priznanega slovaškega pisatelja, nacionalista, ljubljenčka fašistov in frančiškanskega duhovnika v enem. Plod njune ljubezni je bila ravno Denisina mama. Tako je babičin ljubimec, ko je izvedel, da je njegovo dekle noseče, odkorakal k samemu vodji Slovaške republike, klerofašistu Josefu Tisu, in ga prepričal, da dekletu in njunemu otroku omogoči varno pot iz države. Sam je ostal, a so bili pritiski prehudi, zato je takoj po letu 1945 emigriral. Denise je napisala to izjemno čustveno knjigo zato, ker se še vedno počuti povezano z babico. Kot se čutimo povezani mnogi, ki se nam po družinskih koreninah pretaka bolečina druge svetovne vojne. Namreč; raziskovanja, kako se travma prenaša med generacijami, sem se delno lotil tudi zato, ker sem od nekdaj čutil, da tudi moji otroci niso indiferentni glede tega, kar se je njihovim starim staršem dogajalo med vojno. Vedel sem tudi, da je res, kar si mislim – zdaj ali nikoli. To je bila moja zadnja priložnost, da na štiri oči spregovorim s prvo generacijo preživelih. Jasno mi je bilo, da se tega ne bo lotil nihče, če se ne bom jaz. To pa je zgodba, ki ne sme ostati nedokončana.