Carmen L. Oven in Mateja Ocvirk Štrajhar: Kljub smrti se moramo tudi radostiti življenja
V studiu smo gostilu Carmen L. Oven, doktorico inkluzivne pedagogike, voditeljico, predavateljico in avtorico, ki v sodelovanju s slovenskim društvom Hospic vodi pogovorne večere na temo umiranja, žalovanja in minevanja. Je tudi avtorica knjige Tihotapci miru, ki govori prav o hiši Hospic – v kateri mlad fant bere umirjajočim.
Druga gostja je Mateja Ocvirk Štrajhar, učiteljica walfdorske pedagogike, ki je pri rosnih šestih letih izgubila mamo, pred šestimi leti pa so se v družini soočili z izgubo 14-mesečne Enje. Leto za tem ji je umrl tudi oče. Poleti je izdala knjigo z naslovom Življenje po njej, v kateri pripoveduje o svoji največji življenjski preizkušnji, predvsem pa o moči ljubezni, ki presega smrt, in o pomenu, ki ga ima žalovanje na poti k ozdravitvi.
Mateja Ocvirk Štrajhar: »V nekem trenutku sem se morala odločiti, da živim naprej.«
Mateja nam je zaupala, kako se cela družina soočala z izgubo otroka, kje je našla moč in ravnovesje med žalovanjem in življenjem naprej za svoje druge otroke in družino.
Spregovorila je, kaj ji je pomagalo v najtežjih trenutkih po izgubi in kako je sprejela, da je bolečina del njenega vsakdana: »Na nas je, da se odločimo, kako bomo prebrodili valove žalovanja. Šla sem skozi najhujšo fazo, akutno obdobje, ko sem res veliko jokala. Počutila sem se, da se je na naše življenje spustila megla in nisem videla svetle točke. Ampak v določenem trenutku sem se odločila, da je dovolj. Da je že zaradi sinov čas, da res začnem živeti, ne samo čakati, da dan mine.«
Tudi Carmen L. Oven se je pobliže srečala s smrtjo, najprej ob dveh spontanih splavih, v času porodniškega dopusta s sinom pa še z očetovo smrtjo. Globoko jo je pretresel tudi srčni infarkt brata, ki je na srečo preživel ter smrt prijateljice, s katero je bila v stiku v procesu poslavljanja.
Vsi ti dogodki so jo življenjsko izoblikovali in jo spodbudili, da skozi besedo, ki je njen način izražanja, govori o smrti, minevanju in procesih žalovanja. Kot globoko poslanstvo jemlje tudi vodenje Hospic Caffe pogovorov v živo, ki jih ji je pred smrtjo predala Manca Košir.
In kaj lahko naredimo svojci za tistega, ki je pravkar izgubil ljubo osebo? Carmen svetuje predvsem, da smo tam, da prisluhnemo in ga morda tudi konkretno vprašamo: »Kaj lahko danes naredim namesto tebe, zate? Kaj bi ti pomagalo?« »Gre za konkretne, praktične stvari. V življenju vsi gledamo skozi svoje prizme, mimo tega ne moremo in ravno to so trenutki, ko je pomembno, da pogledamo izven sebe,« pravi.
Sogovornici sta spregovorili tudi o tem, kako veliko lahko ob pomembnih življenjskih preizkušnjah prispevajo svojci in bližnji, kako pomembni so rituali in obredi v času žalovanja in tudi o tem, da se je ob vseh preizkušnjah pomembno tudi radostiti življenja samega.
