Oni dan me je vrana tako rekoč rešila. V dnevnem časopisu sem brala zapis znanega in slišanega slovenskega strokovnjaka, ki se je sicer s časovnim zamikom lotil žugati ženskim medijem in novinarkam. Ki se niso uprle, zoperstavile in kar je še tega, seksističnim zapisom Boštjana M. Zupančiča (BMZ). O – ženskah. Omenjeni strokovnjak, govorim o prvem, je, ne da bi poimenoval (ne vem sicer, zakaj ne), meril eksplicitno na uredništvo One. In ni bil prvi, ampak drugi moški, ki je pozival, bolje rečeno pretil – in mimogrede spretno omalovaževal ženske – novinarkam, predstavnicam nevladnih organizacij itd., naj že ukrenejo kaj zoper BMZ. 

Ne bom nič olepševala, gnusijo se mi ljudje, ki si za talke vedno znova jemljejo ženske. Javno. Kaj šele zasebno. In vidim, da se ta nadvlada infantilnih krepi. 

Nismo, in zakaj bi? Koga pa to sploh zanima? Če pa dotična publicista vidita BMZ kot nesporno intelektualno in moralno vrednoto (kar je očitno, da ga tako dojemata), je to pač njun problem. In z njim morata opraviti sama. Nikakor pa ne, kot je sicer povsem predvidljivo, na plečih ali bolje rečeno za krili (pod krili) žensk. Povsem nedopustna sta njuno žuganje in ukazovanje, kaj bi morale narediti. Morale, zakaj? Ker oni tako mislijo. Ker imajo oni problem. Z BMZ. Ne bom nič olepševala, gnusijo se mi ljudje, ki si za talke vedno znova jemljejo ženske. Javno. Kaj šele zasebno. In vidim, da se ta nadvlada infantilnih krepi. Ali drugače povedano: očitno je, kako vse bolj bolna družba postajamo. Kako strokovnjaki, ki zasedajo javne službe in bi morali premikati meje nezdravega, še več, revitalizirati načela humanistike, padajo v neke parašankarske debate, kjer s preproščino izbijajo klin s klinom. Ali šovinizem s šovinizmom. Perverzno je to.



Ampak pojdimo od javnega k zasebnemu. Medtem ko se samopomembni posamezniki še kar orgazmično ukvarjajo z BMZ, kar je seveda bistveno bolj enostavno in senzacionalno, se posamezniki dušijo na družbenem dnu. Goltajo sranje, ki jim ga je pridelala ta kvazisvobodna družba. Ali pač položijo roko na svoj zadnji dih. Vemo, koliko samomorov je v Sloveniji, ampak koga to zanima?! In drugi, drugi kličejo na pomoč humanitarne organizacije, koga pa naj? Ženske, ki se ločujejo in ostanejo brez doma. Tako tudi Ana, ki je oni dan doživela pretres, ko je moškega, ki je stal pred njeno hišo, vprašala, ali koga išče. In ji je odvrnil, da nikogar, ampak da si je prišel ogledat hišo, ki je na dražbi. Ana, ki ima hudo invalidnega otroka. Ampak koga to zanima? Koga zanima, da je 30-odstotna lastnica hiše tudi ona? Bivši mož je dal podjetje v stečaj in z njim je odšla tudi hiša. Kdo bi razumel? Bivši, veliki frajer, bogataš, razuzdanec. Odsoten mož in oče. Znano. Brezzveze.

Moškim, bi svetovala, naj se začnejo ukvarjati z moškimi. Če znajo. Naj poiščejo odgovornost v sebi. In z njo okužijo sodruga. 

Moškim, znanim publicistom, strokovnjakom, še posebej strokovnjakom, ki se ukvarjajo s človekom, bi svetovala, naj se začnejo ukvarjati z moškimi. Če znajo. Morda ne bi bilo napak, da najprej popraskajo po sebi (do krvi, če je treba), potem pa nadaljujejo s svojim rodom. Ker je tukaj treba začeti graditi nove odnose. Naj poiščejo odgovornost v sebi. In z njo okužijo sodruga.

Ženske pa za zdaj, lepo prosim, pustite pri miru. Za zdaj.