Pozdravljena, Melita.

Spremljam vas v medijih in z veseljem najprej preberem vaše odgovore, zato sem se opogumila, da vam opišem lastno stisko. Sem srednjih let, poročena drugič, v dokaj urejenem zakonu, otrok je odrasel in nimam več skrbi zanj. Bega pa me to: jaz bi nekaj več. Ne vem točno, kaj je to več. Mogoče vi poznate odgovor?

Svoje ambicije sem izpolnila, sem mama in žena, služba je kar v redu, tudi s sodelavkami se dobro razumem, sploh ko one tarnajo, kako nesrečne so in ujete v slab zakon ali imajo probleme s svojimi otroki, pa razmišljam, zakaj jaz nisem zadovoljna. Saj imam vse, kar sem si želela. Urejeno, mirno življenje, solidno plačo, moža, s katerim dobro sodelujeva, včasih skupaj tečeva ali se povzpneva na kak hrib. A jaz sanjarim o tem, da bi nekaj drugega, več, ne vem, kako opisati. Hvala za vaš odgovor na mojo zmedenost.

Mojca

Odgovarja Melita Kuhar, strokovnjakinja za odnose

Druga inventura je zagatna

Draga gospa Mojca, hvala za vaša vprašanja in opisano dilemo. Dobro vas razumem, saj dobim skoraj identična vprašanja, predvsem od približno enako mladih dam. Imamo kar dobre življenjske in odnosne razmere, pa nekaj manjka. Kaj je to »več«?

Dejstvo je, da okoli petdesetega leta naredimo tako imenovano drugo inventuro življenja. Prva je okoli tridesetega leta, ko imamo še dvakrat toliko časa pred sabo, zdaj pa recimo od dve do tri desetletja, upam, da čim bolj zdrava. Dame pridemo v menopavzo, spremeni se naše hormonsko stanje, nekaj smo že doživele, uresničile marsikatero željo, otroci so po večini odrasli in me smo obtičale v nekakšnem vakuumu analize, ali je to to.

Kaj potrebujem v resnici? Ali se moram res še komu prilagajati? Kaj bi lahko spremenila? Česa v resnici ne maram, a za ljubi mir popuščam in privolim, četudi se mi upira?

Ja, večinoma živimo na nekakšnem avtopilotu odnosov, besedišča, nalog in obveznosti. Redkokdaj se ustavimo, kot ste se v resnici vi, in se iskreno povprašamo, kaj za vraga sitnarim in kaj mi je. Notranje nezadovoljstvo prihaja na plan, potem ko so marsikateri okovi pričakovanj okolice, družine in drugih ljudi odpadli, saj smo izpolnile vse nepisane zahteve družbe. Služba, zakon, otroci, hobiji so odkljukani. A nekaj manjka ...