Zakaj opravljamo in kaj to pove o nas?

Opravljanje. Dejavnost, ki je med ljudmi zelo priljubljena. Marsikomu se zdi nekaj običajnega, da pove kaj slabega o drugem človeku ter ob tem do njega zavzame ponižujoč in nesramen odnos.

Misli si lahko, da to ni nič takega, saj oseba, ki je tarča obrekovanja, tega verjetno ne bo nikoli izvedela. In česar ne veš, ne boli. Vendar pa vsi poznamo tudi modro misel: 'ne stori drugemu ničesar takega, za kar ne bi želel, da drugi storijo tebi'. Postavlja se vprašanje, v kolikšni meri se tega držimo v praksi.

Sama menim, da je normalno in človeško, da si med sabo povemo, kaj se nam v življenju dogaja in kakšen odnos imamo z drugimi, kako se je nekdo do nas vedel in podobno; še posebej ljudem, ki so nam blizu. Normalno je, da se ne strinjamo z določenimi dejanji in da vsega ne moremo tolerirati v odnosu do drugih – in zato moramo včasih znati postaviti jasne meje.

Vseeno pa je velika razlika med tem, da povemo dejstva in predstavimo svoj odnos do dejanj drugih ljudi ter v pogovoru z drugo osebo iščemo morebitne rešitve spora ali konflikta, in med tem, da o nekom govorimo z žaljivkami, posmehovanjem in zaničevanjem z namenom, da bi ga pred drugimi očrnili in prikazali v slabi luči.

Veliko ljudi ima sicer lahko dobre namene, vendar slej ko prej pristanejo v okolju, kjer je opravljanje obvezen del vsakodnevnih pogovorov. Človek, ki mu ni do opravljanja, je zato pogosto lahko nezanimiv za okolico, saj se v take debate ne vključuje.

Pri tem je treba vedeti, da vsak sam nosi odgovornost za svoja dejanja in njihove posledice, zato mora oseba presoditi, ali bo podlegla zunanjim vplivom ali pa bo stala za sabo in svojimi prepričanji ter ravnala tako, kot ve, da je prav.

Ljudje, ki pogosto opravljajo, morda v družbi izpadejo glavne 'face' in zdi se, da drugi radi prisluhnejo njihovim pripovedim. Sočne zgodbe so seveda marsikomu zanimive. Verjetno pa poslušalec slej ko prej pride do točke, ko pomisli, da ima opravljivec verjetno ob neki drugi priložnosti in v nekem drugem krogu ljudi kaj sočnega za povedati tudi o njem. Tako se lahko zgodi, da bodo ljudje zavzeli distanco do opravljivca in mu bodo le s težavo zaupali, saj se nikoli ne ve, kdaj bodo sami 'na tapeti'.

Verjetno bi bilo opravljanja dosti manj, če bi se ljudje v večji meri zavedali psihologije, ki stoji v ozadju tega početja. Ko o nekom govorimo s prezirom oz. na ponižujoč način, dejansko s tem povemo več o sebi kot o njem; oziroma o odnosu, ki ga imamo sami do sebe. Znani ameriški motivacijski govornik Wayne Dyer je o obsojanju drugih nekoč rekel: »Obsojanje drugega ne definira, kdo je on. Definira, kdo ste vi.«

Običajno nas pri drugih najbolj s tira spravi tisto, kar si na skrivaj želimo sami, ali pa lastnosti in načini delovanja, ki jih nismo prepoznali, sprejeli ali zacelili pri sebi. Ob tem seveda ni nujno, da so pri nas te stvari prisotne v enaki obliki in količini. Ko to ozavestimo, lahko spoznanje, kaj vse nas tako zelo moti pri drugih, s pridom uporabimo za svojo osebnostno rast.

PREBERITE ŠE -> Lara Jankovič: Ves čas ostaja velika praznina, ker ga ni več

Človek, ki je sprejel sebe z vsemi plusi in minusi ali aktivno dela na tem, se na lastnosti in dejanja drugih ne odziva več burno. Najbolj opravljivi so ljudje, ki so zelo negotovi vase (čeprav morda navzven ne delujejo tako). S tem ko v pogovoru ponižujejo druge, sebe na videz povzdignejo in vsaj za kratek čas dobijo občutek večvrednosti, po katerem hrepenijo.

Velikokrat se zgodi, da so ljudje, ki kritizirajo postavo in pričesko drugih, dejansko zelo negotovi glede svojega lastnega videza. Ljudje, ki ponižujoče govorijo o uspešnih, so v bistvu nesrečni, ker sami niso bili dovolj pogumni, da bi sledili svojim sanjam. Tisti, ki imajo veliko slabega za povedati o samskih, so sami v nesrečnih zvezah, ki jih utesnjujejo. Posamezniki, ki se posmehujejo drugim, ker niso tako sposobni na določenem področju, skušajo s tem prekriti svojo negotovost glede lastnih zmožnosti.

Ko opravljamo, obsojamo. In to je v bistvu zelo enostavno. Za to ne potrebujemo kakšnih posebnih sposobnosti in seveda je pri vsakem človeku možno najti kaj, kar nam lahko predstavlja iztočnico za obrekovanje.

Obstaja pa tudi druga pot. Ob zavedanju, da večina od nas ravna najbolje, kot zna, glede na do sedaj pridobljeno znanje in izkušnje, lahko do drugih postanemo bolj nežni in razumevajoči. Kljub temu da morda marsičesa pri njih ne odobravamo, skušamo razumeti, da jih je njihova življenjska zgodba pripeljala do tega, da so, kakršni so, in da delujejo, kot delujejo. Da bi lahko razumeli druge, je potrebnega nekaj razmisleka in veliko sočutja, ki pa ga moramo najprej znati vzpostaviti do sebe.

PREBERITE ŠE -> Kaj, če bi delali manj in tako dosegli boljše rezultate

Verjetno bi se odnosi med nami zelo spremenili, če bi dobili priložnost za en dan, teden stopiti v čevlje nekoga drugega in hoditi po njegovi poti. Tako bi lažje dojeli, s kakšnimi življenjskimi izzivi se sooča, in morda bi se ob tem čudili, kako močen je, da mu vse skupaj sploh uspeva.

Ugotovili bi, kako težaven partnerski odnos ima, kako hudo mu je, ker kljub trudu ne more zgraditi lepega odnosa s svojimi otroki, kako se dan za dnem spopada s hudimi finančnimi težavami, kako stresno je njegovo delo, kako težke zdravstvene težave ima, kako v otroštvu ni bil deležen ljubezni staršev, kako je bil žrtev nasilja itd. Vsak od nas je skupek zgodb, ki so nas privedle do točke, kjer smo danes. In teh v celoti ne pozna nihče razen človeka samega.

Priznan pisatelj Paulo Coelho je nekoč zapisal: »Ne moremo soditi o življenju drugih, saj ima vsak človek za seboj svojo unikatno pot bolečine in odrekanj. Eno je, da čutimo, da smo na pravi poti, nekaj povsem drugega pa si domišljati, da je ta pot edina zveličavna.«

Kako bi se počutili, če bi naenkrat pristali v svetu, kjer ne bi bilo opravljanja? Če bi naenkrat zaživeli med ljudmi, ki bi vas sprejemali točno takega, kot ste? Ki bi bili do vas sočutni, skrbni, prijazni, spoštljivi in bi vas vprašali, kako vam lahko pomagajo, ko bi videli, da niste v najboljši koži?

Zakaj ne bi bili torej vi tisti, ki bi tak odnos ponudili drugim ne glede na njihove pomanjkljivosti in posebnosti? Zakaj ne bi bili vi tisti, ki bi na tak način drugim pokazali, da se da ravnati tudi drugače? Da je mogoč svet, v katerem drug drugega ne rušimo, ampak ga podpremo na njegovi poti.