Teh stavkov nikoli ne bi smeli izreči svojemu otroku
Velika večina staršev si po najboljših močeh prizadeva, da bi dala otroku kar najboljšo popotnico za življenje, seveda pa nihče ni popoln in vsi smo samo ljudje, ki delamo tudi napake.
Napake, ki jih starši naredijo pri vzgajanju svojih otrok, so pogosto posledica nevednosti ali nezmožnosti ravnati drugače. Prav zato lahko večja informiranost in delo na sebi privedeta tudi do boljše vzgoje. Kateri so po mnenju strokovnjakov stavki, ki jih našim najmlajšim ne bi smeli izreči?
»Nehaj se jokati.«
Da lahko s tem stavkom škodimo otrokovemu razvoju, je prepričana tudi klinična psihologinja dr. Martha Deiros Collado. Otroci se namreč šele učijo upravljati s svojimi čustvi, zato lahko zelo burno reagirajo tudi v situacijah, ki jih odrasli ne vidimo kot posebej pomembne. Starši bi jim morali pri tem pomagati in jih naučiti zdravega čustvovanja, kar pomeni, da se otroci svojih čustev najprej zavedajo, nato pa se jih naučijo na primeren način izraziti, s čimer lahko sprostijo nakopičeno energijo.
Če starši otroku rečejo, naj se neha jokati, mu dajo s tem vedeti, da izražanje čustev ni primerno in da je svoje občutke bolje potlačiti. Tako bo otrok tudi kasneje v življenju svoja čustva raje zatrl, kot da bi jih predelal in se o njih pogovoril, kar bo škodilo njemu samemu in odnosom, ki jih bo gradil z drugimi.
Ko starši vidijo svojega otroka jokati, je veliko bolje, če mu ob tem ponudijo svojo podporo in razumevanje. Lahko mu rečejo kaj takega kot: »Nič ni narobe, če jokaš, vsak se mora kdaj zjokati.« ali »Vidim, da si žalosten. Kako ti lahko pomagam?«.
Sicer pa je dovolj, če mu v taki situaciji ponudijo zgolj svojo pozornost in po možnosti objem. Ko gre najhuje mimo, se lahko z otrokom pogovorijo o tem, kaj je sprožilo njegove občutke in kakšna bi bila lahko najboljša razrešitev določene situacije.
»Zakaj nisi tak/a kot tvoj/a sestra/brat/sošolec/prijatelj?«
Starši lahko svojega otroka primerjajo z nekom drugim z namenom, da bi ga spodbudili, da bi prej osvojil določeno veščino oz. da bi se izboljšal na posameznem področju, vendar mu lahko, če ga ob tem primerjajo z drugimi, naredijo veliko škode. Otrok bo namreč tak stavek lahko razumel v smislu, da ni dovolj dober, zaradi česar bo na dolgi rok razvil občutke manjvrednosti.
Vedeti je treba, da ima vsak otrok svoje močne in šibke točke, njegov razvoj pa poteka skladno z njegovim lastnim tempom, zato mu bomo dali najboljšo popotnico skozi življenje, če mu bomo dali vedeti, da sprejemamo in cenimo njegovo unikatnost ter da je v redu točno takšen, kakršen je. Namesto tega, da ga primerjamo z drugimi, lahko izpostavimo njegova močna področja in mu pomagamo graditi na njih, hkrati pa mu nudimo nevsiljivo pomoč tam, kjer potrebuje našo podporo.
PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Na ta način danes otroke vzgajamo v bolnike
»Nisi dovolj star/a, da bi razumel/a.«
Staršem je z otroki velikokrat težko govoriti o določenih temah, kot so denar, smrt in spolnost, zato se zdi izjava 'nisi dovolj star, da bi razumel' prikladna, da se pogovor o določeni tematiki čim prej zaključi. Vendar je pomembno, da imajo starši z otrokom odprto komunicirajo in se z njimi pogovorijo tudi o stvareh, o katerih ni enostavno govoriti.
Na tak način se bodo otroci počutili upoštevani, med njimi in starši pa se bo spletel odnos, ki bo temeljil na zaupanju. Seveda je treba pogovor o določeni temi prilagoditi razvojni stopnji otroka in mu stvari pojasniti na njemu razumljiv način.
PREBERITE ŠE -> Psihoterapevtka Vesna Mirt: Starši s svojim vedenjem oblikujejo otrokove možgane
»Zato, ker sem tako rekel/a.«
Klinična psihologinja Cindy T. Graham trdi, da tega otrokom ne bi smeli reči. Otroci so nagnjeni k temu, da postavljajo kopico vprašanj, saj jim je še veliko stvari nerazumljivih, zato želijo nanje dobiti čim bolj jasne odgovore. Starši lahko po drugi strani ob vseh vprašanjih izgubijo potrpljenje, in ker bi radi čim prej zaključili razpravo, izrečejo ta stavek.
Čeprav so s tem dosegli cilj, pa starši otroku s tem stavkom sporočajo, da njegove misli in vprašanja niso pomembni. Otrok ob tem dobi občutek neslišanosti in manjvrednosti, medtem ko so starši sami sebe označili za nezmotljivo avtoriteto, ki jo je treba ubogati, čeprav niso podali niti razlage, zakaj je določena pravila treba upoštevati.
Čeprav je odgovarjanje na otrokova vprašanja včasih neprijetno in zamudno, bodo starši otroku naredili veliko uslugo, če mu bomo pomagali razrešiti dileme in vprašanja, s katerimi se sooča. S tem bo pravila lažje postavil v kontekst in jih razumel, hkrati pa bo čutil, da je tudi on pomemben in upoštevan.
PREBERITE ŠE -> Starši, to se dogaja z možgani vaših otrok, ko gledajo v zaslon
»Razjezil/a si me.«
Psihoterapevtka in klinična socialna delavka Amy Morin opozarja na nevarnost teh besed. Če otrok naredi nekaj, kar ni bilo prav/primerno/dobro, mu je seveda treba to znati na pravilen način sporočiti in se pogovoriti z njim, zakaj to ni bilo v redu in kako bi lahko tako dejanje preprečili v prihodnje. Če pa mu starši rečejo, da jih je z določenim dejanjem razjezil, mu s tem dajo vedeti, da nimajo nadzora nad svojimi čustvi. Poleg tega za nezmožnost obvladovanja svojih občutkov okrivijo otroka, kar seveda ni pošteno.
Čeprav imamo vsi kdaj trenutke, ko nas kaj vrže iz tira, bi si morali še posebej takrat, ko otrok naredi kaj neprimernega, prizadevati najprej umiriti sebe in se šele nato odzvati nanj. S tem bodo starši otroku dali vedeti, da je možno in pomembno znati upravljati s svojimi čustvi. Če se kdaj na otroka v afektu odzovemo z izbruhom jeze, je prav, da se mu za to tudi opravičimo.
