Življenje Audrey Hepburn: odhod očeta, vojne razmere, svetovna slava in spontani splavi

Audrey Hepburn je bila britanska filmska igralka in manekenka belgijskega rodu. Velja za eno najuspešnejših igralk, kar jih je kdaj bilo. Po priljubljenosti je zasedala podobno mesto kot Marlyn Monroe, je pa za razliko od nje delovala bolj nežno. Na svoje oboževalce je naredila vtis s svojo umirjenostjo, lepoto, prefinjenostjo in s prizadevanji za pomoč otrokom v stiski.

Aprila 2006 so je bralci britanskega časnika New Woman razglasili za najlepšo žensko vseh časov. Prepoznavna je bila po svoji brezhibni vitki postavi, frufruju, poudarjenih obrveh ter velikih temnih očeh. Njen stil oblačenja so zaznamovala široko nabrana krila, kratka črna obleka, velika sončna očala, ruta okoli vratu, hlače do gležnjev in nizke balerinke.

Za svoje igralske dosežke je prejela dve nagradi BAFTA in štiri nominacije za oskarja. Leta 1993, po svoji smrti, je bila na podelitvi oskarjev odlikovana s častnim oskarjem za posebne humanitarne namene, šest let kasneje pa ji je Ameriški filmski inštitut nadel naziv tretje najboljše ženske filmske zvezde vseh časov. Leta 1999 je bila posneta njena filmska biografija z naslovom The Audrey Hepburn Story, pri čemer je glavno vlogo prevzela Jennifer Love Hewiit.

Proti koncu vojne je utrpela tudi obdobje lakote

Audrey Hepburn se je rodila 4. maja 1929 v Bruslju očetu Josephu Victorju Anthonyju Rustonu, premožnemu angleškemu bankirju, in mami Elli van Heemstra, nizozemski baronici. Ko je bila stara le nekaj tednov, je zbolela za oslovskim kašljem, zaradi česar je za krajši čas prenehala dihati. Z oživljanjem so ji rešili življenje. Oče je družino zapustil, ko je bila Audrey stara komaj šest let. Do njunega vnovičnega snidenja je na pobudo Audrey prišlo šele dvajset let kasneje.

Hepburnova je med letoma 1935 in 1938 obiskovala dekliško šolo v Kentu v Angliji, nato pa je izbruhnila druga svetovna vojna. Tedaj se je Ella van Hemstra skupaj s hčerko in njenima polbratoma preselila na Nizozemsko, saj je menila, da bo ta država zaradi svoje nevtralne drže varnejše domovanje od Anglije. Audrey je v času vojne študirala balet, udeleževala pa se je tudi domačih plesnih prireditev, s čimer si je prislužila nekaj denarja, ki ga je namenila odporniškemu gibanju v boju proti nemški okupaciji. Ker so Nizozemsko okupirali nacisti, se ta ni izkazala za varno pribežališče. Audrey je tako proti koncu vojne utrpela tudi obdobje lakote.

Ko se je vojna končala, je Hepburnova nekaj časa živela v Amsterdamu, nekaj časa pa v Londonu, kjer je nadaljevala s študijem baleta, hkrati pa se je vpisala na študij igre ter delala kot model in plesalka. Leto 1948 je bilo zanjo prelomno, saj je tedaj prvič stala pred kamero, ko je dobila manjšo vlogo v reklamnem filmu za dokumentarni film.

Naposled je uspešno zaključila s študijem baleta in želela si je postati profesionalna plesalka. Kmalu pa je ugotovila, da se kljub vsemu vloženemu trudu ne more primerjati z drugimi profesionalnimi plesalkami. Zaradi podhranjenosti v času vojne je bila namreč njena mišična rast okrnjena. Sanjam, da bo postala poklicna baletka, se je zato morala odpovedati.

Vloga v filmu Ondine ji je prinesla večjo prepoznavnost in bodočega moža

Tako je bila primorana razmisliti o drugih možnostih poklicnega delovanja. Kmalu po tistem je nastopila v muzikalu v londonskem West End-u. Odigrala je tudi nekaj manjših vlog v britanskih filmih, kot sta One Wild Oat (1951) in The Lavander Hill Mob (1951). Sledil je nastop v brodwayski uprizoritvi Gigi, za katerega je prejela nagrado Theatre World Award, zaradi njega pa je bila opažena tudi v Hollywoodu.

Kot filmska igralka se je prvič preizkusila v filmu Rimske počitnice (1953) in za svojo vlogo prejela oskarja, zlati globus in nagrado BAFTA za najboljšo žensko glavno vlogo. Za prelomnega se je izkazal njen nastop v filmu Ondine (1954), za katerega je prejela nagrado tony, ta pa ji je odprl tudi vrata do resnejših filmskih vlog.

Tekom snemanja filma Sabrina (1953) je Audrey spoznala francoskega modnega oblikovalca Huberta de Givenchyja. Stkala sta globok vseživljenjski prijateljski odnos in Givenchy je imel, odkar sta se spoznala, pomemben vpliv na njen stil oblačenja.

Film Ondine pa Hepburnovi ni prinesel le širše prepoznavnosti v filmskem svetu, temveč tudi bodočega moža. Med snemanjem je namreč spoznala Mela Ferrerja in med njima so se razvila romantična čustva. Po nekaj mesecih znanstva sta se septembra 1954 poročila.

Audrey je nastopila tudi v spektaklu Vojna in mir (1956), pomagala pri snemanju filma Love in the Afternoon (1957), odigrala pa je tudi glavno vlogo v filmu Nun's story (1959). Vloga v slednjem ji je prinesla nominacijo za oskarja, italijansko filmsko nagrado David di Donatello in nagrado BAFTA.

Doživela je tri spontane splave, naposled pa rodila sina Seana

Ko je bila noseča, se ji je v času snemanja enega od filmov pripetila nesreča; padla je s konja, pri čemer si je poškodovala hrbtno vretence. Nesreči je kmalu sledil spontani splav, ki je Hepburnovo precej potrl. To pa ni bila edina tovrstna izkušnja, saj sta bili zatem še dve njeni nosečnosti prekinjeni na tak način. Radosti materinstva je končno izkusila, ko je leta 1960 rodila svojega prvega sina Seana.

Novopečena družina si je dom ustvarila v Švici, vendar pa se je morala Hepburnova zaradi snemanja filma Zajtrk pri Tiffanyju, pri čemer je odigrala vlogo Holly Golightly, začasno preseliti v ZDA. Večina ob omembi igralkinega imena pomisli prav na ta film. Za svoj nastop v njem je Audrey prejela še eno nominacijo za oskarja. Peta nominacija za oskarja se je nanašala na njeno vlogo v filmu Wait Until Dark (1967), v katerem je odirala slepo žensko.

Leta 1968 se je Hepburnova ločila od svojega prvega moža in si istočasno vzela predah od nastopanja. Želela se je namreč posvetiti svojemu sinu. Dve leti kasneje se je poročila z italijanskim psihiatrom po imenu Andrea Dotti in mu rodila sina Luca. Z igralstvom se je ponovno začela ukvarjati leta 1975, pet let kasneje pa se je ločila tudi od svojega drugega moža. V zadnjih letih svoje igralske kariere je nastopila v filmih They All Laughed (1981), Love among Thieves (1986) in Always (1989).

PREBERITE ŠE -> Navdihujoče življenje slovenske podjetnice, ki je razdajala svoje premoženje

Podala se je tudi v humanitarne vode

V 50. letih prejšnjega stoletja se je podala tudi v humanitarne vode in se pridružila UNICEF-u. Tej odločitvi so botrovali tudi njeni težki spomini iz časov druge svetovne vojne. Med letoma 1988 in 1992 je delala v nekaterih močno prikrajšanih skupnostih v Afriki, Južni Ameriki in Aziji. Z namenom podpore Unicefovih projektov je tako v družbi svojega tedanjega partnerja Roberta Woldersona in fotografa Johna Isaaca prepotovala številne manj razvite države.

Zdravniki so Hepburnovi konec leta 1992 odkrili raka na črevesju v zadnjem stadiju. Audrey se je na predlog zdravnikov odločila za operacijo, kasneje pa je bila podvržena še kemoterapiji. Zdravljenja se niso izkazala za uspešna in slavna igralka je 20. januarja 1993 umrla v svoji hiši v Tolochenazu v Švici. Pokopana je bila na tamkajšnjem pokopališču.

PREBERITE ŠE -> Življenje Duše Počkaj, ene naših največjih igralk: Na odru je doživela srčni infarkt

Njeni odmevni citati

»Verjamem v roza. Verjamem, da je smeh najboljši način za kurjenje kalorij. Verjamem v poljube, v veliko le-teh. Verjamem v to, da je treba biti močen, ko se zdi, da gre vse narobe. Verjamem, da so najlepše tiste ženske, ki so srečne. Verjamem, da je jutri še en dan in da obstajajo čudeži.«

»Eleganca je edina vrsta lepote, ki nikoli ne zbledi.«

»O osebi lahko več izveš na podlagi tega, kar ona govori o drugih ljudeh, kot po tem, kar o njej povedo drugi.«

»Ves čas sem se trudila postati boljša oseba in iti še nekoliko dlje.«

»Kdor ne verjame v čudeže, ni realist.«

»Moja največja zmaga je bila, da sem se naučila živeti s sabo in sprejeti svoje pomanjkljivosti.«

»Seksapilnost je več od telesnih karakteristik. Ne potrebujem spalnice, da bi dokazala svojo ženstvenost. Enako mero seksapilnosti lahko pokažem, ko obiram jabolka z dreves ali stojim na dežju.«

»Za lepe oči iščite dobro v drugih, za lepe ustnice govorite le prijazne besede, za dostojanstvo pa hodite naprej z zavedanjem, da niste nikoli sami.«

»Svojega življenja ne jemljem resno, resno pa jemljem to, kar počnem v svojem življenju.«

»Lepota ženske ni v postavi, v oblačilih, ki jih nosi, ali v njeni pričeski. Lepota je vidna v njenih očeh, ker so to vrata do njenega srca, kraj, kjer prebiva ljubezen. Resnična lepota ženske se odraža v njeni duši. Gre za skrb, ki jo namenja drugim, strast, ki jo izkazuje, zato lahko ženska lepota z leti raste.«

»Pravi prijatelji so družina, ki si jo izberete sami.«

»Pravijo, da je ljubezen najboljša naložba; več kot daš, več dobiš v zameno.«

»Zelo zgodaj sem se odločila, da bom brezpogojno sprejela življenje, kakršno je. Od njega nikoli nisem pričakovala, da bi naredilo kaj posebnega zame, vendar se zdi, da sem dosegla več, kot sem si kdaj koli želela. Večina stari se mi je preprosto zgodila, ne da bi jih posebej iskala.«

»Rada imam ljudi, ki me nasmejijo. Mislim, da je to tisto, kar najraje počnem – da se smejim. Smeh zdravi številne bolezni.«

»Zanimajo me samo tiste stvari, ki so povezane s srcem.«

»Doseči uspeh je podobno kot dočakati pomemben rojstni dan in pri tem ugotoviti, da si še vedno tak, kot si bil.«

»Če sem iskrena, lahko povem, da še vedno berem pravljice in da so mi te še najbolj všeč.«