Zagrozil ji je, da se bo ločil, če si bo vzela en teden zase
Moški in ženske res različno interpretiramo isto vsebino. Vsak od nas izhaja iz sebe, zato se nam zdi samoumevno, da partner enako razume moje stavke. Seveda je to svetlobna leta daleč od dejanske vsebine, ki mi jo je povedal. Moji možgani so jo obdelali po svoje, ko podam povratno vsebino, jo njegovi možgani obdelajo po »moško« in razumejo po svoje.
Če sta bila partnerja kot otroka priča nenehnemu prepiranju in nasilju svojih staršev, zdaj kot odrasli osebi žal ne poznata strpnega in zrelega iskanja skupnega dogovora, zato ponavljata nasilniški vzorec staršev. Tako je začarani toksični agresivni vzorec sklenjen in se bo, kot napisano, po vsej verjetnosti prenesel na otroke.
Težko, res težko je najti »prevajalnik«, ki bi omogočal, da bi moški in ženska razumela isti pomen. Sama cenjene pare v Svetovalnici učim med drugim točno to: kako se spoštljivo, sočutno in sodelujoče – to je moja formula 3xS – potruditi vsaj približno razumeti drugo stran. Brez truda, razumevajoče komunikacije, naklonjenosti in zavzetosti, da bi znala priti na skupni imenovalec povedanega, uspešnega dogovarjanja ne more biti. Kaj pa je drugega življenje v dvoje kot nenehno pogovarjanje o istih zadevah, ki jih drugače dojemamo? V uspešni dvojini iščemo konsenze, da sta obe strani vsaj približno slišani, upoštevani, razumljeni in spoštovani, čeprav se ne strinjamo vedno o vsem.
Moram priznati, da čedalje manj razumem, zakaj mora vselej obveljati misel, ideja ali predlog zgolj enega partnerja, in če temu drugi ne prisluhne, so prepiri in besedno nasilje na dnevni ravni. Mogoče to pride z leti, kaj pa vem. Prav bizarno se mi zdi, ko poslušam pare, kako se prepirajo o praznem nič in uničujejo medsebojno zaupanje, odnos in še preostale delčke njune ljubezni. Saj vem, njima se zdi dokazovanje, kdo ima bolj prav, normalno in da mora njena ali njegova obvezno obveljati. Za to sta se pripravljena pričkati in si cefrati živce leta in leta. Grozljivo.
Ne spomnita se, zakaj sta se prepirala
S pari delamo na začetku srečanja evalvacijo minulih dni in včasih vprašam, kaj se je dogajalo, medtem ko se nismo videli, pa rečeta, da sta se pred tremi dnevi močno sprla. Ko želim vedeti, o čem je tekel prepir, se debelo spogledata in se skušata spomniti. Ali veste, da se mnogi vzroka in vsebine prepira sploh ne spomnijo več! V moji glavi se to prevede tako, da sta navajena na merjenje moči in da je dinamika prepirov pač njun vsakdan. Meni to seveda ni všeč, ker takšen »avtopilot« toksičnega odnosa pelje v razpad partnerskega odnosa in oba deležnika močno utruja in izčrpava. Da ne govorim, kakšne posledice utrpijo otroci, ko poslušajo starše, kako napenjajo verbalne mišice za nepotrebne žaljivke, poniževanje, zvišane tone in druge oblike besednega in psihičnega nasilja. Kar zmrazi me ob misli na tudi pogosto fizično nasilje med partnerjema!
Kaj pa če rečemo, da ni nič narobe, da ima vsak od vaju svoj prav in ni potrebe, da bi se morala oba strinjati o tem, kar je bilo povedano? Za takšno stopnjo komunikacije in razumevanja je nujno, da gre za dve osebnostno in čustveno zrela posameznika, ki se zavedata, da so občasna nestrinjanja povsem normalna in pričakovana, a se jih da rešiti mnogo bolj civilizirano. Seveda je pri pomembnih stvareh, ki potrebujejo kompromis, treba iti v pogovoru do tiste meje, seveda na spoštljiv in sodelujoč način, kjer znata sprejeti dovolj dobro srednjo pot oziroma dogovor, ki bo rešil zaplet.
Ponavljanje starševskih vzorcev
Če sta bila partnerja kot otroka priča nenehnemu prepiranju in nasilju svojih staršev, zdaj kot odrasli osebi žal ne poznata strpnega in zrelega iskanja skupnega dogovora, zato ponavljata nasilniški vzorec staršev. Tako je začarani toksični agresivni vzorec sklenjen in se bo, kot napisano, po vsej verjetnosti prenesel na otroke. Ali se ne bi strinjali z mano, da je tega prekletstva v slovenskih družinah dovolj in smo že dovolj ozaveščeni, da razdremo nezdrave partnerske komunikacijske vzorce enkrat za vselej? Za ozaveščanje lastnih nezdravih prepričanj si je treba prizadevati za osebno rast in na novo opredeliti partnersko komunikacijo in kaj si par želi od dvojine. Ali še naprej životariti ob nekom, ki nima posluha za naše potrebe ter nas za vsako našo idejo kaznuje bodisi s prepirom na žive in mrtve bodisi nas za določeno obdobje popolnoma odreže od pogovora, se pravi, da kuha mulo, ignoranca pa, kot smo se že podučili, ubija odnos? Partnerica ali partner želi drugemu dopovedati, da ima zgolj ona/on prav, zato si vzame pravico, da kaznuje drugega z ničnostjo komunikacije. To je zame zelo groba in perfidna oblika čustvenega nasilja, ki ga ostro obsojam!
Kaj je z njo narobe?
Par je skupaj petnajst let, dva majhna otroka jima krojita vsakdan. On zelo rigidno dojema moško-ženske vloge v družini, ona pa je že iz svoje družine navajena bolj odprtih in strastnih razprav, ki pa so bile med starši vedno zelo spoštljive. Veliko so tudi potovali, kar ji je ostalo v krvi. Ko možu pove, da želi iti sama za šest dni na potovanje v deželo, v kateri je bila s starši kot otrok, in tako obuditi spomine, njega skoraj kap. Ogorčeno jo gleda in ne more razumeti, kaj je z njo narobe, da »nočeš biti doma z otrokoma in mano, ker hočeš kar sama potovati! Le kaj imaš za bregom?!« Očita ji skrivanje denarja za to potovanje, krivi njene svobodomiselne starše, nikakor noče oziroma ne želi sprejeti dejstva, da potrebuje tudi nekaj dni svobode in da to ne pomeni, da nima več rada njega ali njunih otrok, za katera se je dogovorila, da ju bodo čuval njeni starši, ko bo mož delal v izmeni in ne bo varstva. Z njo se ni pogovarjal dva tedna, niti pogledal je ni. Vse to sta opazovala otroka. Kaj menite, kaj se učita v takšnih okoliščinah?
Ni popustila, odšla je na pot, sicer utrujena in prestrašena zaradi vseh njegovih pritiskov in izsiljevanja, a je vedela, da noče biti zgolj njegova »sužnja«, kot se je izrazila. »Dvainpetdeset tednov sem v družini in z njim, nič ne more biti narobe, če si en teden vzamem zase, še vedno bom enainpetdeset tednov družinska in partnerska oseba.« Ker ji je na koncu zagrozil, da se bo ločil, če bo res odšla, je tudi to tveganje vzela na svoja ramena. Vsekakor je iz te zgodbe razvidno dejstvo, da se par tudi sicer ni znal pomeniti o tem, kaj kateremu veliko pomeni. Zatikata se pri tem, kako otroka vzgajati, kako si delita družinske stroške, kam iti na izlet, kakšen televizor kupiti in pri vseh drugih vsakodnevnih izzivih, kjer v resnici solirata, ker ne razumeta oziroma ne želita sočutno in spoštljivo poiskati zdravih partnerskih in družinskih dogovorov.
Kako gre vam pri tem? Se že znata bolj poslušati in ne zapneta za vsako figo? Prespita težje okoliščine in se naslednji dan pomenita o rešitvi, pri čemer ne trdite, da imate zgolj vi edini svoj zveličavni prav? Upam, da je tako.
* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka, www.svetovalnica.si, dosegljiva na 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.
