Socialna anksioznost: Zaradi težav je prizadeto ljubezensko, poklicno in zasebno življenje

Socialna anksioznost povzroča težave v odnosih, saj je zanjo značilen strah ali nelagodje v družabnih situacijah, pa tudi strah pred tem, da bi nas drugi ocenjevali in kritizirali.

Kaže se na različne načine – kot strah pred množicami, javnim nastopanjem, ocenjevanjem, prehranjevanjem v javnosti in uporabo javnih stranišč, izpiti, spraševanjem v šoli, pogovorom z nadrejenim ali izpostavljanjem pred drugimi.

Osebe, ki se spoprijemajo s socialno anksioznostjo, se bojijo, da bi se pred drugimi osramotile in da bi jih drugi obsojali.

Vzroki so različni

Socialno anksioznost, znano tudi kot socialna fobija, prepoznamo po čustveni vznemirjenosti in tesnobnosti v stikih z drugimi ljudmi, zaskrbljenosti v zvezi s svojo socialno podobo, strahu pred nastopanjem in avtoriteto.

Ljudje, ki se spopadajo s socialno fobijo, občutijo močan strah v stikih z drugimi, čustveno stisko jim povzroča lahko že misel na druženje. Zanje so značilna ambivalentna čustva, saj se počutijo ujeti in osamljeni hkrati. Strah pred tem, da bi se osramotili, je lahko tako močan, da se razvijejo panični napadi.

Kristijan Jejčič, dr. med., spec. psihiatrije in pridruženi član Slovenskega društva za psihoanalitično psihoterapijo, pojasnjuje:

»Duševne motnje so v splošnem v porastu, tako da ima skoraj petina oseb določen obseg simptomov. Zlasti na udaru so motnje kot socialna anksioznost pogostejše zlasti zaradi porasta uporabe družbenih medijev in z njimi povezanih nerealnih pričakovanj do sebe in drugih. Pomemben vpliv imajo izolacija po pandemiji COVID-19 in družbeni trendi, ki so povzročili manjše družinske enote in manjšo vključenost v skupnost. Strokovnjaki govorijo o t. i. travmi javnosti, kjer so posamezniki z nerealnimi predstavami o sebi soočeni s pretirano ocenjujočo socialno sredino.«

Socialno anksioznost povzročajo številni dejavniki: »Vzroki zanjo so mnogoteri. Najprej so tukaj genetski faktorji, kjer gre delno za večje genetsko tveganje za poudarjen telesni odziv ob situacijah, ki sprožajo tesnobo. Hkrati so genetski faktorji tudi v smislu 'priučeni', saj v posameznih družinah postane tovrstno vedenje značilno. Starši se lahko izolirajo, nove izkušnje pospremijo z več tesnobe ali pa nesorazmernimi odzivi pretirane starševske skrbi.

Negativni vpliv imajo pretekle travmatske izkušnje, kjer je posameznik deležen nesprejemanja ali zavračanja s strani vrstnikov. Ekstremni primer tega je medvrstniško nasilje. Spremenjene družbene norme, kjer se od posameznikov zahteva vedno nove dosežke in popolnost, dodatno krepijo občutke neustreznosti in tesnobe.

Družba, ki poudarja občutke sramu, goji socialno anksioznost. Iz tega se razvijejo temeljna prepričanja in mnenja, ki vodijo v anticipirajočo oziroma predvideno tesnobo, še preden se zgodi neprijeten dogodek. Posameznik se tako še bolj izogiba določenim situacijam in izgubi tisto malo socialne kompetence, ki jo je imel. Začaran krog je sklenjen,« pravi psihiater.

PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki je doživela izgorelost, zamenjala poklic in našla pot k sebi

Pogostejša je pri ženskah

Socialna anksioznost je ena od najpogostejših duševnih motenj, pogosteje pa se pojavlja pri ženskah.

»Gre za duševno motnjo, ki nastopi zgodaj. Po nekaterih študijah se ocenjuje, da skoraj tri četrtine oseb razvije motnjo do svojega dvajsetega leta. Četudi je le malo posameznikov med bolnišnično zdravljenimi, predstavljajo velik delež v celotni populaciji. Ocenjuje se pojavnost do 8 odstotkov. Pogostejša je pri ženskah. Posamezniki s socialno anksioznostjo so pogosto tudi manj uspešni v šoli in službi. Poseben problem je pri zlorabi alkohola ali pomirjeval, ki so pogosto zlorabljeni, da bi se zakrila socialna anksioznost,« pojasnjuje Kristijan Jejčič, dr. med., spec. psih.

Ta vrsta anksioznosti je lahko zelo boleča in neprijetna, saj osebo strah pred mnenjem drugih ovira in omejuje v vsakdanjem življenju. Bojijo se, da bodo drugi opazili znake tesnobe, kot so zardevanje, tresenje rok ali potenje.

Težave so lahko različno intenzivne, pri nekaterih se pojavijo le v določenih situacijah, recimo nezmožnost nastopati. Včasih pa so problemi večji in jih je treba resno obravnavati. Nekateri se namreč niti ne zavedajo, da se spoprijemajo s socialno fobijo, pa tudi okolica se na to ne odziva ustrezno.

Ljudi, ki trpijo zaradi socialne anksioznosti, družba pogosto označi za introvertirane, nedružabne in sramežljive, čeprav so po značaju lahko zabavni, prijetni in zanimivi, vendar so zaradi simptomov socialne fobije pri vzpostavljanju stikov z drugimi lahko zelo ovirani.

»Za socialno anksioznost je značilna poudarjena tesnoba pred situacijami, kjer bi posameznik lahko bil negativno ocenjen s strani okolice. Osebo pogosto skrbi, da bo v teh situacijah pokazala toliko tesnobe, da bo zaradi tega še bolj zavrnjena. Socialne situacije praktično zmeraj povzročajo pri njih tesnobo ali napade. Socialnih situacij se zato izogibajo. Pogosto so odzivi nesorazmerni glede na težo situacije ali resnost odziva okolice. Zaradi težav je prizadeto ljubezensko, poklicno in zasebno življenje. Praviloma traja več kot pol leta,« pojasnjuje psihiater.

PREBERITE ŠE -> Psihoterapevtka Urška Battelino: Od dela ne izgoriš. Izgoriš od odnosov

Kdaj poiskati pomoč?

Pri spoprijemanju s socialno anksioznostjo so lahko koristne tehnike sproščanja, dihalne vaje, meditacija, joga in telesna dejavnost. Toda če socialna anksioznost ovira posameznikovo življenje, je priporočljivo poiskati strokovno pomoč pri psihoterapevtu, zdravniku ali psihiatru.

»Če govorimo o motnji, ki izpolnjuje večino prej opisanih simptomov, je priporočljivo pomoč poiskati zmeraj. Sicer pa velja, da naj se posameznik odloči za pomoč v situacijah, ko opazi, da ga njegovo doživljanje sveta ovira pri vsakodnevnih aktivnostih, ko ni zmožen prosto ljubiti in delati,« pojasnjuje Kristijan Jejčič, dr. med., spec. psih., ki priporoča, da se začne s psihoterapevtskimi tehnikami.

»Učinkovite so sprostitvene tehnike, pa šport, ki zmanjša že tako povišan tonus nehotnega živčevja. Posameznikom veliko pomaga učenje socialnih veščin. Na dokazih temelječa je vsekakor vedenjsko-kognitivna terapija, kjer posamezniki delajo na svojih bazičnih prepričanjih in shemah.

Posamezniki, kjer lahko govorimo o travmatičnih izkušnjah, bodo uteho našli tudi v psihoanalitični ali psihodinamski psihoterapiji. Kadar so telesne reakcije na tesnobo prevelike, se pogosto osebe usmeri tudi k psihiatru za predpis enega izmed antidepresivov, ki sploh omogočijo dovolj psihične moči, da se lahko lotimo predrugačenja preko psihoterapije,« pravi psihiater.