Kako se starši ponovno povežemo z odtujenim najstnikom
Cilj vsakega starša v vzgoji je, da njegov otrok postane samostojna oseba, ki bo polno zaživela lastno življenje. Vseeno pa se starši težko soočijo z obdobjem, ko se otroci vedno bolj oddaljujejo od njih, še posebno je hudo, če z otrokom nimajo več nobene povezave.
Najbolj značilno je to za obdobje najstništva. Takrat se veliko staršev sooča z nepovezanostjo z lastnim otrokom, kar opisujejo z občutki, da otroka odnaša stran in je njihovo razmerje povsem drugačno, kot je bilo. Čudijo se hitri rasti in želeli bi se oprijeti vsakega trenutka, ki se ga lahko. Tretji opis oddaljevanja pa je, da starši, ne glede na ves trud, ne zmorejo premostiti bregov v komunikaciji.
Obdobje adolescence je izjemno občutljivo, saj se otrok sooča z nenehnimi spremembami, samospoznavanjem, iskanjem potrditve med vrstniki in oblikovanjem lastne identitete. Za to obdobje je ključno, da najstnik ve, da bo kljub uporu, ki ga izkazuje staršem, imel pri njih brezpogojno zavetje in podporo.
Starševska podpora v obdobju najstništva igra ključno vlogo pri zagotavljanju občutka varnosti in pripadanja. »Občutek varnosti doma je vedno najbolj pomemben, ne glede na okoliščine. Iz njega izhajamo in se nanj opiramo v vseh odnosih in okoliščinah. Občutek varnosti je temeljni občutek, da se lahko razvijamo kot ljudje,« v intervjuju, ki ga lahko preberete tukaj, poudarja psihoterapevt dr. Albert Mrgole.
A tudi, če kot starš vemo, da bomo otroku ne glede na to, kako se razumemo, pomagali, pa bi si tudi v adolescentnem obdobju želeli ostati vsaj kanček povezani (tako bomo namreč tudi lažje prepoznali stiske, ki jih najstnik morebiti preživlja). To lahko, po pisanju portal Psychology Today, naredimo na dva načina.
Dovolite mu, da je neodvisen
V obdobju najstništva otrok spoznava številne nove ljudi, zgodi se prehod na srednjo šolo, njegov socialni krog se širi. Za to obdobje je zelo značilna potreba po pripadnosti in tudi preveč prisoten občutek, da so vsi pogledi usmerjeni nanj ter posledično strah pred neodobravanjem. Nova spoznanja lahko popolnoma spremenijo otrokova dosedanja prepričanja in vrednote, ki smo jih starši čez celo otroštvo skušali privzgojiti.
PREBERITE ŠE -> Tadej Rifel, oče treh otrok: So očetje, ki povedo, da doma niso slišani
Kot piše ameriški psiholog Mark Travers, to ne pomeni, da ves naš dosedanji vpliv upada. Temveč le, da se svet najstnika širi, povečuje. Kar moramo upoštevati tudi pri pristopu, ki ga uberemo pri vzgoji.
»Starši pa pogosto ostanejo zvesti načinu, ki so ga imeli, ko so bili otroci mlajši, kar vodi do frustracij, če se otrok ne obnaša, kot smo vajeni,« piše Travers. Najstniki se zdijo bistveno bolj sitni, potrebujejo več zasebnosti in so v odnosu do staršev bolj prepirljivi. Kar je v družini včasih delovalo kot uspešno, sedaj ne deluje več.
Zato lahko v tem obdobju način vzgoje prilagodite tako, da:
Avtoriteto potisnite na stran – ko otrok odrašča, je nujno prepoznati in sprejeti njegovo preobrazbo. Spremembe sprejmite z odprtimi rokami, brez obsojanja. Preveč striktno oklepanje v lastnih prepričanjih lahko vodi do odpora ali celo popolne prekinitve komunikacije. Izogibajte se pretiranemu ukazovanju in pričakovanjem, da se bo najstnik obnašal točno tako, kot ste si zamislili. Raje sprejmite pristop sodelovanja, kjer najstnika sicer usmerjate, a hkrati spoštujete njegovo avtonomijo.
Sprejemate – sprejmite najstnika, kakršen postaja. Sprejmite njegovo razvijanje osebnosti, novih interesov, pokažite mu, da spoštujete in cenite njegovo individualnost. Skušajte biti prisotni, ne da bi bili vsiljivi. Naj najstnik ve, da ste vedno tu zanj, ne glede na to, kdaj vas bo potreboval. Ob tem pa naj ima dovolj prostora, da lahko sam doživlja nove izkušnje.
Otroku omogočite samostojnost in ga spodbujajte k sprejemanju lastnih odločitev ter učenju iz napak. Nudite usmeritve, ko so nujne, izogibajte se vsiljevanju lastne volje.
Gradite zaupen odnos
Zagotovo najstniki delajo napake, pred tem si ne moremo zatisniti oči, a ključno je, da ustvarite ozračje, v katerem vam bodo dovolj zaupali, da se bodo obrnili k vam, ko bodo potrebovali pomoč. To zaupanje gradimo z dosledno, odprto in empatično komunikacijo.
Domače ozračje naj bo prijetno – raziskava, ki so jo leta 2023 objavili v ameriški publikaciji Journal of Family Psychology, odkriva, da kaotično domače okolje, kjer je veliko hrupa, nepredvidljivosti, nereda in pomanjkanja rutine, ni dobro za zdravo družinsko komunikacijo.
PREBERITE ŠE -> Mladi v Sloveniji čutijo globoko osamljenost
Vadite aktivno in empatično poslušanje – najstniku prisluhnite, ne da bi ga med govorjenjem prekinjali in mu ponujali odgovore. Izkažite empatijo s tem, ko prepoznate njegove občutke in ovrednotite njegova doživetja. Najstniki se pogosto počutijo nerazumljene in se zato izolirajo. S tem, ko boste trenirali aktivno poslušanje, boste zgradili most v vajini komunikaciji.
Poskusite brez prepiranja – namesto da ob napaki najstniku zrecitirate lekcijo, zavzemite taktiko s pogovorom. Postavljajte vprašanja, ki zahtevajo širše odgovore, kot sta le ne in ja. Recimo namesto vprašanja ’ali si končal domačo nalogo’ raje vprašajte ’kaj je bilo pri nalogi najbolj zanimivo, težko …’ Taka vprašanja zahtevajo nekaj več truda in spodbujajo dialog.
Skupaj preživite več časa in sodelujte v skupnih aktivnostih – zaradi starostne razlike se najstniki večkrat počutijo nepovezane s starši, saj so njihovi interesi lahko različni. Skušajte najti skupen hobi, recimo v športu, glasbi ali ročnem ustvarjanju. S tem boste najstniku pokazali, da cenite in spoštujete njegova zanimanja, kar vodi do bolj izpopolnjenih interakcij.
Graditi zaupen in neobsojajoč odnos je temelj. Najstniki morajo vedeti, da se na starša lahko zanesejo in da pri tem ne bodo nikoli obsojani. »Ko bodo vedeli, da imajo brezpogojno podporo, je bolj verjetno, da bodo ob izzivih pri starših poiskali usmeritve,« še zaključi Mark Travers.
