Slovenka, ki je preživela koncentracijsko taborišče in zavarovala Triglavski narodni park
Angela Piskernik je veljala za izjemno, pokončno, načelno in zvedavo osebo. Bila je slovenska botaničarka, naravovarstvenica, muzealka in pedagoginja ter ena prvih Slovenk z doktoratom iz naravoslovja. Znanstvenemu in raziskovalnemu delu je bila predana vse do konca življenja. Aktivno je sodelovala pri pripravi Zakona o varstvu narave, bila pa je tudi pobudnica ustanovitve prvih varstvenih območij pri nas, med katere spada tudi Triglavski narodni park.
Bila je lepa ženska, ki ji ni manjkalo snubcev, vseeno pa se ni nikoli poročila in si ustvarila družine. Znana je bila po svoji ponosni drži, saj ni nikomur dopuščala, da bi jo imel za manjvredno zgolj zato, ker je ženska. V času druge svetovne vojne je pristala v koncentracijskem taborišču.
Bila je prva Slovenka z doktoratom iz naravoslovja
Angela Piskernik se je rodila 27. avgusta 1886 v Lobniku pri Železni Kapli na ozemlju današnje avstrijske Koroške. Otroštvo je preživela na kmetiji, šolala pa se je pri uršulinkah v Celovcu. Vpisala se je na učiteljišče, nato pa še na prvo državno gimnazijo v Gradcu, kar ji je omogočilo vpis na dunajsko filozofsko fakulteto, kjer je izbrala smer prirodoslovje. Šlo je za eno redkih fakultet, na kateri je bilo tedaj dovoljeno študirati ženskam.
Leta 1914 je doktorirala iz botanike, s čimer je postala ena prvih Slovenk z doktorskim nazivom s področja naravoslovja, v sklopu svoje doktorske naloge pa je preučevala mahove. Dodatno znanje je pridobila tudi iz rastlinske anatomije in fiziologije. Zaradi svojega aktivnega delovanja v slovenski narodni skupnosti ni dobila državne službe v Avstriji, zato je nekaj časa delala kot zasebna učiteljica.
Ko je razdrla zaroko s Francetom Steletom, je ta v jezi zlomil dežnik
Nekaj časa je bila zaročena z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom, ki so ga septembra 1914 zajeli Rusi in ga kot vojnega ujetnika poslali v Sibirijo. V tem času si je prizadeval ohraniti stike z zaročenko, zato ji je redno pošiljal pisma, vendar Angela zaradi takratnih razmer ni prejela nobenega od njih.
Stele se je avgusta 1919 končno lahko vrnil domov in pričakoval je, da bosta z Angelo ponovno skupaj, kasneje pa se bosta poročila. Piskernikova se je v času njegove odsotnosti zbližala z njegovim bratrancem, kar mu je na njunem prvem snidenju po več letih na kolodvoru tudi povedala in pri tem razdrla njuno zaroko. Franceta naj bi novica tako razjezila, da je v ihti zlomil dežnik, ki ga je prinesel s sabo.
Kljub temu, da so številni moški skušali osvojiti njeno srce, se Piskernikova ni nikoli poročila in si ustvarila družine. Svoji nečakinji je nekoč v šali povedala, da so imeli vsi njeni nekdanji ljubimci napake, ki jih ni bilo mogoče odpraviti, zato se je odločila, da ne bo ostala z njimi. Iz svojega samskega stanu se je znala tudi pošaliti. Ko so jo pri njenih 80. letih vprašali, kakšni so njeni načrti za vnaprej, je odgovorila, da se bo poročila.
PREBERITE ŠE -> Burno življenje Yoko Ono: tri poroke, bitka za skrbništvo in izguba največje ljubezni
Prijateljevala je tudi z Rudolfom Maistrom
Med letoma 1916 in 1926 je bila zaposlena v kranjskem deželnem muzeju (današnji Prirodoslovni muzej Slovenije). Sprva je bila zadolžena za pregled zbirk in ko je ugotovila, da te niso v dobrem stanju, so ji naročili, naj jih spravi v red. V tistem obdobju je tako urejala zbirke in se hkrati posvečala znanstvenemu delu. Kasneje je postala tudi vodja novoustanovljenega prirodoslovnega oddelka.
Ko je vmes odšla na dopust in se vrnila nazaj na delo, je izvedela, da naenkrat ni več vodja, temveč so ji dodelili naziv asistentke, s čimer se je stežka sprijaznila. Ker je bila ženska, so ji nekateri sodelavci tudi nagajali. Nekoč so jo tako za nekaj časa zaklenili v muzej, kasneje pa so se izgovarjali na to, da niso vedeli, da je bila notri.
Leta 1921 je zaradi objave nekega znanstvenega članka postala članica botaničnega društva v Berlinu, med letoma 1926 in 1943 pa je službovala tudi v različnih slovenskih gimnazijah; med drugim tudi na ljubljanski klasični gimnaziji.
Piskernikova je imela veliko željo po družbenem delovanju in se je v življenju zavzemala za veliko stvari. Leta 1920 se je vključila tudi v priprave na koroški plebiscit in kot govornica sodelovala na mnogih zborovanjih, predsedovala pa je tudi različnim ženskim organizacijam ter bila podpredsednica Kluba koroških Slovencev.
Prijateljevala je tudi z generalom Rudolfom Maistrom, s katerim naj bi se nekoč s čolnom peljala po Vrbskem jezeru, med tem pa sta pripravljala strategijo, kako bi ljudi prepričala, da bi na plebiscitu glasovali za priključitev Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Po vojni postala direktorica Prirodoslovnega muzeja
Zaradi njenih prijateljskih vezi z nekaterimi ljudmi, ki so delovali pod okriljem Osvobodilne fronte, je bila leta 1943 poslana v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer je ostala do konca druge svetovne vojne. Ko je bila končno na prostosti, je bila tako shirana, da je imela pri svojih 170 centimetrih višine zgolj 38 kilogramov.
O izkušnji z bivanjem v taborišču je med drugim povedala: »Ne oropajo te samo premoženja, ne poberejo ti samo ure, nakita, prstanov, uhanov, ne slečejo te samo do golega že prvi dan ter te oblečejo v sivo in modro progaste kaznjeniške cunje iz trde lesene volne. Ne vzamejo ti samo beležk, dokumentov in legitimacij. O ne, vzamejo ti prav vse, vzamejo ti naslov in ime. Nehal si biti človek, zdaj si samo še brezpravna številka med številkami. Vsako novodošlo pripornico so nazvali s posebno številko. Meni so rekli, da sem številka 26.069.«
Piskernikova je po vojni postala direktorica Prirodoslovnega muzeja Slovenije. V sklopu svojih naravovarstvenih prizadevanj se je borila za ohranitev Alpskega parka Julijana v Trenti, dolga leta pa si je prizadevala tudi za ustanovitev Triglavskega narodnega parka. Zavzemala se je tudi za zavarovanje nekaterih drugih varstveno pomembnih območij v Sloveniji, kot so Krakovski gozd, Rakov Škocjan in Robanov kot.
PREBERITE ŠE -> Življenje Duše Počkaj, ene naših največjih igralk: Na odru je doživela srčni infarkt
Sodelovala tudi pri pripravi Zakona o varstvu narave
Poskrbela je tudi za zavarovanje 56 ogroženih rastlinskih vrst, kasneje tudi živalskih, ter dosegla zakonsko prepoved izvoza ptic pevk iz tedanje Jugoslavije. Leta 1962 je začela po njeni zaslugi izhajati revija Varstvo narave. Aktivno je sodelovala tudi pri pripravi Zakona o varstvu narave, ki je v veljavo stopil šele po njeni smrti leta 1970.
V šolskem letu 1946/47 je bila honorarna predavateljica splošne botanike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, med letoma 1955 in 1963 pa je bila referentka za varstvo narave pri Zavodu za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodoslovnih znamenitosti Slovenije. Njeno najbolj znano delo je Ključ za določevanje cvetic in praprotnic.
Zadnje mesece svojega življenja je posvetila pisanju botaničnih gesel za Slovar slovenskega knjižnega jezika; in to kljub temu, da je bilo tedaj njeno zdravje že zelo šibko. Umrla je 23. decembra 1967 v Ljubljani za posledicami perikarditisa oz. vnetja tkiva, ki obdaja srce. V počastitev njenega dela so ji posvetili park, ki ga lahko danes najdemo na Poti spominov in tovarištva v Kosezah, v bližini Koseškega bajerja.
