Žalostna usoda izjemne slovenske podjetnice: Po vojni so ji vzeli vse
Tisti, ki so jo poznali, pravijo, da se ni nikoli ozirala na družbena pravila. Pavla Jesih je bila po duši upornica, za dosego ciljev, ki si jih je postavila sama, pa je bila pripravljena trdo garati. V časih, ki je bil alpinizem kot športna panoga rezerviran za moške, je skupaj še z eno vrhunsko alpinistko Miro Marko Debelak dokazala, da so lahko ženske na tem področju prav tako uspešne. Med enim od vzponov jo je doletela huda nesreča, zaradi katere se je začasno odpovedala tovrstnim podvigom. Tedaj je našla novo strast v podjetništvu; kupila je nekaj slovenskih kinematografov. S tem je v času pred drugo svetovno vojno postala lastnica največje verige kinematografov v tedanji Jugoslaviji.
Opravila kar 18 vzponov, pri čemer si je sama utirala pot do vrha
Rodila se je 10. maja 1901 na Rudniku v Ljubljani in odraščala v premožni mesarsko-trgovski družini. Bila je najstarejša od petih otrok. Ko je končala s šolanjem, se je zaposlila v družinskem podjetju. Kmalu so jo začeli zanimati tudi alpinistični podvigi. Tako se je leta 1926 v navezi z Miro Marko Debelak lotila drznega podviga, pri čemer sta preplezali prvo prvenstveno smer v Severni triglavski steni. S tem sta obe dokazali, da so lahko v tem športu ženske prav tako uspešne kot moški. Jesihova je bila s tem podvigom ena prvih žensk na svetu, ki je v navezi preplezala do tedaj še neosvojeno smer.
V letih, ki so sledili, je kot članica Turistovskega kluba Skala opravila kar 18 vzponov, pri čemer je bila običajno prva v navezi in si je tako sama utirala pot do vrha. Tako se je nekajkrat povzpela na Triglav, Škrlatico, Široko peč, Špik, Šite, Travnik, Frdamene police, Jalovec in Rakovo špico. Pri plezanju so ji poleg Debelakove družbo delali še Milan Gostiša, Jože Lipovec, Miha Potočnik, Stanko Tominšek in Jože Čop.
Leta 1934 je Jesihova med osvajanjem stene Velike Mojstrovke doživela hudo nesrečo. Odlomila sta se namreč dva klina, ki jih je tja namestila, da bi jo varovala. Posledično je padla več kot 30 metrov globoko, pri tem pa utrpela številne zlome in težke notranje poškodbe. Zaradi travmatičnega dogodka se je za nekaj let plezanju povsem odpovedala.
S pomočjo staršev in kredita kupila nekaj slovenskih kinematografov
Vendar pa Jesihovo to ni ustavilo pri tem, da se ne bi podala novim izzivom naproti. Zamenjala je le področje delovanja. Odločila se je za zanimivo potezo, zaradi katere se je vpisala v zgodovino slovenske kinematografije. S prihranki, kreditom in ob sočasni pomoči staršev je kupila naslednje kinematografe; kino Metropol v Celju (ta je z delovanjem začel leta 1936, obiskati pa ga je možno še danes), kino Royal na Ptuju (obratuje od leta 1939, danes deluje kot mestni kino Ptuj), Union v Celju (od leta 1937 dalje, danes ga poznamo kot Celjski dom), sezonski kino na Dobrni in elitni kino Matica v Ljubljani (od leta 1940 dalje; danes je v njegovi stavbi urejena Slovenska filharmonija).
S tem je postala lastnica največje verige kinematografov v Jugoslaviji v času pred drugo svetovno vojno. Hkrati je bila znana kot inovatorka v tehniki podnaslavljanja. Ko se je začela vojna, je stopila na stran pripadnikov Osvobodilne Fronte (OF) in eden od njenih kinematografov je dobil novo namembnost. V njem je namreč postavila bunker, v katerem je skrivala ljudi. Jesihova se je istočasno ukvarjala s tiskanjem propagandnega gradiva ter z denarnimi sredstvi pomagala članom OF in njihovim družinskim članom.
Po vojni kinematografi preidejo v državno last
Ko se je vojna naposled končala, je nameravala Jesihova nadaljevati s podjetniško dejavnostjo, ki jo je začrtala s svojimi kinematografi, vendar so se v njene načrte vmešale tedanje oblasti. Želele so si prilastiti njene kinoteke, v zameno pa so ji ponujali prestižna delovna mesta v novoustanovljeni državni filmski industriji. Vse ponujene možnosti je zavrnila, ker je bila odločena, da bo nadaljevala s svojo samostojno dejavnostjo.
Ko so predstavniki oblasti ugotovili, da do njenega imetja ne bodo prišli na lep način, so se odločili za drugo taktiko. Pavlo so obtožili sodelovanja s sovražnikom. Pri tem ji v bran niso stopili niti ljudje, ki jim je pomagala v času vojne in jih skrivala v bunkerju. Sodišče je tako izdalo sklep, na podlagi katerega so ji zaplenili premoženje, s čimer so njeni kinematografi le prišli v državno last. Ta novica je Jesihovo povsem potrla.
Le nekaj tednov po koncu vojne se je Pavla pri svojih 44 letih odločila tudi za povratek v alpinizem. Skupaj z Jožetom Čopom sta tedaj preplezala težavno smer slovenskih Alp, s čimer je to postal največji dosežek v njeni alpinistični karieri. Preplezala sta predel, ki se danes imenuje Čopov steber.
Do upokojitve se je preživljala kot oskrbnica gorskih koč
Ker je ostala brez svojih kinematografov, se je Pavla odločila, da se bo do upokojitve preživljala kot oskrbnica gorskih koč, kar je tudi storila. Zadolžena je bila za koče na Vršiču in Kredarici. Zadnja leta svojega življenja je sama bivala v stanovanju v starem delu Ljubljane, pri čemer so ji družbo delali le golobi, ki jih je dnevno hranila. Pred smrtjo je izrazila željo, da bi njen pepel raztresli po steni Špika, vendar se to, ko je zaključek njenega življenja leta 1976 (12. decembra) res nastopil, ni zgodilo. Njena želja je bila uslišana šele 38 let kasneje.
O njenem navdihujočem življenju je bil posnet tudi dokumentarni film. Scenarij zanj je napisal pisatelj, dramatik, prevajalec in jezikoslovec Andrej E. Skubic. Ta se je hkrati lotil tudi scenarija za predstavo Pavla pred prepadom, ki pa je bila leta 2013 premierno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču. Skubic je o Jesihovi povedal: »Bila je ambiciozna, izobražena, podjetna ženska, ki se ni ozirala na družbena pravila. Sicer strupenega jezika, a izjemno empatična. Prijateljica škofov in komunistov. Ženska, ki se je zavedala svoje moči in jo je bila pripravljena uporabiti za tisto, kar se ji je zdelo prav.«
