Neverjetna ljubezenska zgodba naše pisateljice Josipine Turnograjske

Josipina Urbančič Turnograjska je danes znana kot prva slovenska pesnica, pisateljica, pianistka in skladateljica, ki je bila predana slovenskemu jeziku in narodni emancipaciji Slovencev ter cenjena širom Evrope.
Rojena leta 1833 v Preddvoru je v času, ko so umetnosti vladali moški in se je pričakovalo, da bodo ženske zgolj rojevale otroke ter skrbele za dom, rušila spolne stereotipe in ustvarjala zgodbe o samostojnih in neodvisnih junakinjah, ki ne čakajo na prince na belem konju, ampak si same krojijo svojo usodo.
V slovensko kulturno zakladnico je zapustila 38 povestic, štiri pesmi in nekaj skladb, in kdove, koliko bi jih še ustvarila, če bi živela dlje, vse to ji je namreč uspelo komaj do 20. leta starosti, nato pa je nenadoma umrla.
Pri literarnem delu sta jo zelo spodbujala dva Lovra, prvi je bil njen učitelj duhovnik Lovro Pintar, drugi njen srčni izbranec Lovro Toman, ki ga je Josipina spoznala preko Pintarja.
Njena romanca je sprožila marsikatero govorico
Kljub kratkemu življenju se je Josipina mlada zaljubila in izkusila romantično ljubezen, ki pa skoraj ne bi doživela poroke. 24. avgusta 1850, ko je bila stara komaj 17 let, naj bi v deževnem popoldnevu spoznala 23-letnega Tomana, tedaj študenta prava v Gradcu, ki je večkrat obiskal Slovenijo.
Toman je Josipino prevzel s svojim intelektom, saj je takrat že izdal svojo prvo pesniško zbirko (Glas domorodni, 1849). Jeseni, ko se je Lovro vrnil nazaj na študij v Gradec, sta si začela dopisovati in si v treh letih izmenjala več kot tisoč pisem, Josipina naj bi mu jih poslala 551, Lovrovo pa njej 518.
To niso bila običajna pisma, ampak kar obsežni spisi, dolgi od 20 do 35 strani. V njih sta si mlada literata izpovedovala ljubezen in pošiljala drobne pozornosti (denimo cvetje) ter drug drugemu opisovala podrobnosti aktualnega družbenega življenja, od kulturnih dogodkov, mode, prehrane in znanih oseb (npr. Janez Bleiweis in France Prešeren) do narave.
Pisma še danes hranijo v Rokopisni zbirki NUK-a, saj so dragoceni vpogled v to obdobje zgodovine na Slovenskem.
Triletno dvorjenje se nam danes zdi dolga doba, sploh ko ugotovimo, da je pisateljica pesnika začela tikati šele po prvem letu poznanstva, a za par v 19. stoletju to ni bilo nič nenavadnega.
Pravzaprav sta Jospina in Lovro veljala za precej drzna zaljubljenca, ki sta celo kršila norme tedanjega časa. Njuna pisma naj bi bila tako strastna, da sta zanetila marsikatero govorico, in jo še začinila, ko sta se med počitnicami in prazniki skupaj podajala na izlete neporočena in sama, brez spremstva.

Preračunljivi ženin
V času dopisovanja sta se tudi zaročila in za datum poroke določila 24. avgust 1853. A ko je Lovro zaradi zemljiške odveze dobil vpogled v premoženjsko stanje Josipinine družine, si je premislil glede dote svoje bodoče neveste in od njenih sorodnikov zahteval višji znesek.
Josipino, ki naj bi bila zelo skromna, odkritosrčna in prostodušna oseba, je njegova preračunljivost močno prizadela in kdove, ali bi jo mladenič vzel samo na podlagi njune ljubezni, potem ko je enkrat pokazal svoj pravi obraz.
K sreči je Josipinin stric v izogib družinski sramoti doti primaknil znatne vsote denarja in na koncu sta se poročila 22. septembra 1853, mesec kasneje, kot je bilo sprva načrtovano.
Njuni sodobniki so sicer poročali, da sta bila mlada zakonca lep par in da je bilo videti, kot da sta zelo srečna in zaljubljena, a nikoli ne bomo zagotovo vedeli, kakšne razpoke je finančni spor povzročil na njuni poznejši zvezi.
Vsekakor bi bila Josipinina čast in življenje za vedno omadeževana, če ne bi zaljubljenca stopila pred oltar, saj se je njuna ljubezen pred poroko odvijala na očeh javnosti.
PREBERITE ŠE -> Vesna Milek: Usoda teh žensk me je pretresla
Če se ne bi poročila, bi morda živela in ustvarjala dlje
Zakonska sreča je bila v vsakem primeru kratka, saj je Josipina manj kot po letu dni tragično umrla. Zgodovinarji predvidevajo, da je bila za njeno smrt kriva komplikacija pri porodu. Že nekaj mesecev po poroki je namreč doživela splav in nato spet zanosila, a konec maja 1854 rodila mrtvega otroka.
Njeno zdravje po tem pretresu je bilo izredno šibko, dobila je ošpice in 1. junija 1854, dober mesec pred svojim 21. rojstnim dnem, umrla. Na njenem grobu v Gradcu je napisano: »Kdor dušno živi, ne umrje!«
In pogoltni Toman? Višja dota mu naposled ni prinesla koristi. Viri navajajo, da ga je ženina prezgodnja smrt močno prizadela. Josipino je dolgo objokoval in ji posvetil številne pesmi, ki jih je ustvaril po njenem odhodu.
Iz Gradca, kamor sta se preselila po poroki, se je vrnil v njen rojstni kraj, nato v svojega v Kamni Gorici, devet let po Josipininem slovesu pa se je znova poročil (z Luizo Altman) in zaživel v Ljubljani. Tudi ta zakon ni trajal dolgo, saj je leta 1870 umrl za posledicami dolgotrajne bolezni.
Preberite še več o življenju izjemne Josipine Turnograjske, kako in kje je odraščala, kaj vse je ustvarila in tudi, zakaj si je nadela tako posebno ime, vredno pravljične kraljične. Podrobnosti najdete TUKAJ.
Preberite še:
Onaplus
Postanite naš naročnik in si zagotovite dostop tudi do zaklenjenih avtorskih vsebin.