Naša največja operna pevka, slovenska Maria Callas, umrla kot Mozart, pozabljena

Ko je Valerija Heybal 18. septembra 1994 za vedno zaprla oči, se je Slovenci skoraj niso več spominjali. Nekdanja primadona ljubljanske in beograjske opere, ki je gostovala po celem svetu in katere koncerti so bili vedno razprodani, je umrla v velikih mukah in pozabljena. 

Njen vrstnik dr. Niko Sadnikar je v osmrtnici o slavni Kamničanki, objavljeni v Kamniškem občanu, zapisal, da je na njenem pogrebu na kamniških Žalah zaradi borne udeležbe pogrebcev imel občutek, kot da se ponavlja zgodba velikega skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki je bil na Dunaju pokopan kot revež. »Pogreb v Kamniku je bil skromen: malo pogrebcev, nobenega petja ob grobu, nobenega govora!« Za operno zvezdo, ki je vse svoje življenje navdihovala z izjemnim glasom, se zdi takšno slovo globoka žalitev. 

Miniti je moralo stoletje od njenega rojstva, da smo se Slovenci spet začeli zanimati zanjo. Sedaj je o njej napisana biografija Valerija Heybal, pozabljena slovenska primadona (avtorjev Marka Koširja in Petra Bedjaniča), obujeni pa so tudi posnetki glavnih sopranskih vlog, ki jih je Slovenka sredi petdesetih let 20. stoletja posnela za ameriško diskografsko hišo DECCA in so ji prinesli slavo v svetu. 

Heybalova se je rodila 16. januarja 1918 v Kamniku v družino s petimi otroki. Njen oče Josip Heybal, po rodu Čeh, je veljal za cenjenega organista, ki je svoje otroke navdušil za glasbo. Hčerka Cilka je igrala na violino, hčerki Erna in Valerija pa sta se posvetili petju. A Valerija je bila edina, ki je na koncu posegla po zvezdah. To je bilo že nekoliko očitno v njeni rosni mladosti, saj je (podobno kot Mozart) prvič nastopila pri komaj štirih letih, in to kot solistka na koru kamniške župnijske cerkve ob očetovi glasbeni spremljavi. 

Kot deklica, ki se je šolala pri nunah, je sanjala, da se bo preživljala z glasbo, a ji tedaj marsikdo ni verjel. Dvomljivcem je dokazala nasprotno, ko je odšla na avdicijo ljubljanske opere, kjer so bili nad njo tako presunjeni, da so ji že isti večer ponudili prvo vlogo in tako je leta 1938 komaj 20-letna nastopila na odru največje slovenske operne ustanove kot Djula v operi Ero z onega sveta. 

To je bila prelomna točka, saj je kljub mladosti in neizkušenosti požela izjemno navdušenje s strani občinstva pa tudi kritikov. Od tedaj naprej so se vloge kar vrstile (že v prvi sezoni jih je odigrala kar 13). V ljubljanski operi je ostala skoraj deset let, do konca 1947, vmes pa bila celo zaprta v delovno taborišče, ker je kršila kulturni molk. Nato je zaradi nenehnih sporov z opernim vodstvom zapustila Ljubljano in sprejela ponudbo beograjske opere, ki je v tistih časih veljala za najboljšo v jugoslovanskem prostoru. 

Valerija Heybal je bila največja slovenska operna pevka, ki so jo odprtih rok sprejeli tudi v največje operne hiše po svetu. Foto: javna last

V Beogradu je z izjemo dvoletnega angažmaja v bernski operi ostala vse do upokojitve leta 1971. Njen beograjski vrhunec je bil v operi Konzul, poleg tega pa je nanizala še številne samostojne turneje po svetu in nastopila med drugim v Veliki Britaniji, Belgiji, Nemčiji, Švici, Italiji, Avstriji, Izraelu in Egiptu. 

Valerija Heybal se je dvakrat poročila, a tudi dvakrat ovdovela. Njen prvi mož je bil beograjski odvetnik, a je žal že po dveh letih njunega zakona umrl. Ko se je po upokojitvi preselila nazaj v Ljubljano, je pred oltar stopila z igralcem in režiserjem Cirilom Debevcem, ki naj bi bil vanjo nesmrtno zaljubljen, še preden je sopranistka odšla v Beograd. Tudi ta zakon je bil kratek, saj je Debevec umrl že leta 1973. 

PREBERITE ŠE -> Dirigentka slovenskih korenin, ki je osvojila grammyja: Bila sem čuden otrok

Valerija je nato le še redko nastopala in pela, saj so jo začele mučiti duševne zdravstvene težave. Zadnja leta je preživela osamljena in pozabljena v bolnišnici, omračenega uma naj bi žalostno premlevala, da jo je javnost, ki jo je nekoč označila za »slovensko Mario Callas«, pozabila. 

Umrla je 18. septembra 1994, in čeprav je od njenega zadnjega nastopa (leta 1977) do danes minilo skoraj pol stoletja, je doslej po dosežkih in ugledu, ki ga je uživala, ni prekašala še nobena slovenska sopranistka. Nekoč je dejala: »Če sem kadar koli v življenju kaj resnično ljubila, je bil to moj poklic.« 

Preberite še več zanimivosti o izjemnem življenju in karieri Heybalove TUKAJ.