Neutrudni boj prve slovenske zdravnice: Zdravila je še teden dni pred svojo smrtjo

Bila je prva ženska, ki je na Slovenskem stopila v poklic, prej rezerviran samo za moške. Orala je ledino in utrla pot naslednicam, kot sta bili partizanska zdravnica Franja Bojc Bidovec in opeklinska kirurginja Zora Janžekovič.

Pa vendar je Eleonora Jenko Groyer kljub nenehnim prizadevanjem in dvakratni notstrifikaciji medicinske diplome, ki jo je pridobila v Rusiji, vse življenje ostala zasebna zdravnica, saj so vse njene prošnje za državno službo zavračali. 

Oblastem po drugi svetovni vojni namreč ni bilo všeč, da je bila njena družina prorusko usmerjena, čeprav je Eleonora več kot dokazala svojo moralno držo in pripadnost, ko je med vojno, čeprav v finančni stiski, s posojili in donacijami nesebično pomagala Ljubljanskemu zdravniškemu društvu in Osvobodilni fronti. 

Bila je izredno marljiva in delu predana oseba, ki je poleg zdravniške prakse spisala tudi številne zdravstvene članke o zdravju žensk in otrok, največ jih je bilo objavljeno v reviji Ženski svet. Presenetljivo so njena opažanja in nasveti še danes, po vseh teh letih, izredno aktualni. 

Zdravniškemu poklicu je ostala zvesta vse do zadnjega, po besedah njene edine hčerke Jolande Groyer, je svoje poslednje paciente zdravila še teden dni pred svojo smrtjo. 

Oče zdravnik je hotel hčerki omogočiti sanje

Na študij medicine je leta 1879 v Ljubljani rojena Eleonora morala vse do daljne Rusije, saj v Avstro-Ogrski monarhiji ženskam ni bilo omogočen vpis na univerzo.

A k sreči so bili njeni starši (oče je bil prav tako zdravnik) razgledani, in so ob novici, da se v Sankt Peterburgu odpira medicinska fakulteta za ženske, poskočili ter družino preselili v Rusijo, kjer je Eleonora najprej obiskovala učiteljišče Djevojački institut carice Marije Aleksandrovne v Cetinju. 

Ko je končala to (za današnje čase) srednjo šolo, so ji bila vrata odprta na univerzo, vendar se je pojavila nova ovira, ni se smela vpisati na medicino, ker je na učiteljišču niso učili latinščine. Tako je mlada Slovenka za eno leto izbrala filozofsko fakulteto, kjer je opravila manjkajoči predmet in bila nato leta 1898, tik na prelomu stoletja, končno sprejeta na medicino. 

PREBERITE ŠE -> Intervju s 100-letno slovensko zdravnico dr. Nado Dolenec: Z moškimi je zelo težko, z ženskami je vedno lažje

Bolezen jo je za eno leto prikovala na bolniško posteljo

Študij medicine v Rusiji je obsegal deset semestrov, a je Jenkova zaradi turbulentnih zasebnih in družbenih dogodkov diplomirala šele skoraj desetletje pozneje.

Najprej je zbolela za nevarnim tifusom, ki jo je prisilil na leto počitka in dolgotrajno zdravljenje v Ljubljani, nato pa je po njeni vrnitvi na rusko univerzo leta 1904 izbruhnila rusko-japonska vojna, zaradi katere Ženski medicinski inštitut ni deloval dve leti. 

Eleonora ni mirno čakala na konec vojnih razmer, ampak je v tem času poprijela za delo in kot študentka medicine pomagala v vojni bolnici za ženske in otroke v Moskvi v okraju Hodkin. Na podlagi strogih ustnih izpitov iz teoretičnih in praktičnih znanj je naposled uspešno zaključila študij 14. februarja 1907. 

Še istega leta je Jenkovo čakala še ena življenjska prelomnica, stopila je namreč v zakonski stan. Njen izbranec je bil prav tako zdravnik, Avstrijec dr. Friederik Groyer. TUKAJ si preberite, kako sta se spoznala, zakaj je njun odnos še danes tako skrivnosten in kakšne težave je premostiti, da je naposled lahko odprla medicinsko prakso v Ljubljani.