Nenavadno življenje Angležinje, ki je napisala zgodbo o Petru Zajcu
Beatrix Potter se je v zgodovino zapisala kot avtorica ene najbolj prodajanih otroških knjig Znane prigode Petra Zajca, ki je z domiselno zgodbo ter izjemno natančnimi in zgovornimi ilustracijami živali, oblečenimi kot ljudje, navdušila tako otroke kot tudi starejše bralce. Knjiga je bila prevedena v več kot 35 jezikov. Potterjeva je bila angleška pisateljica, ilustratorka, znanstvenica in okoljevarstvenica, ki je bila znana po svojem odkritem značaju in samozavesti. Bila je nadobudna umetnica, ki se je navduševala nad detajli in vsakodnevnim humorjem.
Potterjeva sicer zgodb o danes po vsem svetu slavnemu zajcu ni napisala z namenom izdaje knjige. Zgodbice so bile prvotno namenjene sinu njene bivše guvernante, vendar pa jo je prav slednja naposled opomnila, da bi jih bilo smiselno izdati v knjižni obliki. Ker je knjiga med bralci požela tolikšen uspeh, se je Potterjeva naknadno lotila še drugih zgodb, ki jih je kasneje izdala. Med njimi so Povest o veveričku Orehku, Povest o Benjaminu Zajku, Povest o dveh porednih miših ter Povest o pujsku Dobrovoljčku. V vseh njenih zgodbah so glavne junakinje živali, s katerimi je Potterjeva sobivala že od malih nog in jih pozorno opazovala.
Odraščala v premožni družini, vendar je življenje v mestu ni navduševalo
Beatrix se je rodila 28. julija 1866 v Londonu. Z družino je odraščala v veliki hiši v Kensingtonu. Njeni starši so bili premožni in pošteni. Bogastvo so podedovali od bogatih prednikov, ki so se v severni Angliji posvečali trgovanju z bombažem. Ko je Potterjeva dopolnila šest let, se je družini pridružil njen brat Bertram. Beatrixin oče je gojil strast do športov na prostem. Ukvarjal se je z ribolovom, fotografiranjem, navduševala pa ga je tudi umetnost. Obiskoval je koncerte in umetniške galerije, s sabo pa je vedno nosil zvezek, v katerega je skiciral prizore, ki so ga očarali.
Potterjeva je bila v marsičem podobna očetu, ta pa jo je skozi celotno otroštvo obravnaval kot sebi enakovredno. Delila sta ljubezen do narave in znanosti. Beatrix je že od malih nog veliko časa posvečala risanju, pri čemer je upodabljala predvsem živali in rastline. Življenje v Londonu je ni preveč navduševalo, saj jo je bolj kot mestno življenje mikala narava. Vseeno je v hiši s starši živela skoraj do svojega 40. leta. Kot otrok se ni veliko družila s sovrstniki, je pa toliko več pozornosti posvečala živalim, s katerimi je prišla v stik. Z bratom sta tako nekoč ustanovila nekakšen zaseben živalski vrt, v katerem so bili zajci, miši, netopirji in druge živali. Potterjeva je bila navdušena vsakič, ko je našla novo miš. Pestovala jo je in jo poimenovala. Z navdušenjem je opazovala tudi črve in polže.
Nekaj let je naravo preučevala tudi z znanstvenega vidika
Družina Potter je počitnice preživljala na škotskem podeželju, kjer je Beatrix zaživela in dobivala navdih za kasnejše stvaritve. Tam je večino časa preživela na prostem in razvijala ljubezen do narave. Med enim od bivanj tam si je omislila tudi hišnega ljubljenčka zajca, ki ga je poimenovala Peter. Njena bivša guvernanta je imela sina Noela, ki mu je Beatrix pošiljala zgodbe, ki si jih je izmislila o zajcu Petru. V zgodbah je omenjala še tri druge zajce, ki naj bi bili njegovi prijatelji. Zgodbe za Noela je z zanimanjem prebirala tudi njegova mama. Ker so prevzele tudi njo, je Potterjevi predlagala, da bi jih izdala v obliki knjige.
Že nekaj let pred tem se je Potterjeva iz ljubezni do narave povezala z znanstvenikom, ki se je posvečal preučevanju gliv. V tistih časih ženske niso imele veliko možnosti za izobraževanje, vendar pa ji je ta naveza omogočala, da je pet let srkala znanje o glivah in drugih delih narave. Tako je postala strokovnjakinja na področju mikologije. Ker je bila izjemna v risanju in opazovanju podrobnosti, je za omenjenega znanstvenika narisala številne izjemne skice različnih vrst gliv. Čeprav je naravo in živali upodabljala že od malega, pa se ji je pri 23 letih prvič posrečilo, da je eno svojo skico prodala in z njo zaslužila. Tako je začela s svojim delom ustvarjati prihodke, s čimer si je zagotovila večjo finančno svobodo.
Ker založbe niso želele izdati knjige o Petru Zajcu, je za izdajo poskrbela sama
Po tem, ko ji je bivša guvernanta predlagala izdajo knjige o zajcu Petru, se je res odločila za ta korak. Imela pa je jasno predstavo o tem, kako naj bi knjiga vizualno izgledala (kakšen naj bi bil njen format, pisava, kje naj bi bile umeščene skice), založniki pa niso marali tako doslednih napotkov. Poleg tega so postavili svoje pogoje, kolikšna naj bi bila cena posamezne knjige, na kar pa Potterjeva ni pristala. Želela je namreč, da bi bile knjige ugodne in tako dostopne širši populaciji. Ker ni prišlo do soglasja, se je pogumna avtorica odločila, da knjigo izda v lastni režiji. Zbrane prigode Petra Zajca so tako izšle leta 1901. V prvi izdaji je bilo natisnjenih 250 kopij, ki pa so bile hitro pokupljene in med bralci z navdušenjem sprejete. Zaradi velikega povpraševanja je načrtovala ponatis in se po pomoč znova obrnila k založbam. Tudi tokrat so jo številne zavrnile, vendar ji je naposled le uspelo, da je novo serijo knjig izdala pod okriljem ene izmed njih.
Uspeh, ki ga je požela s prvo knjigo, je dal Potterjevi nov zagon. Tedaj se je odločila, da pisanju in ilustriranju otroških knjig posveti svoje življenje. Ko se je njena kariera pisateljice vzpenjala, se je zaljubila v Normana Warna, urednika njenih knjig. Simpatija je bila obojestranska, zato jo je Warne kmalu zaprosil za roko. Beatrixina starša sta bila zaradi njegovega ozadja proti poroki, vendar ju hči ni poslušala in zaročila sta se. Potterjeva je kmalu zatem odšla na počitnice v Wales in v tistem kratkem času je Warne nepričakovano umrl za levkemijo. Tako se nista uspela niti posloviti.
Preselila se je v kočo na angleškem podeželju in tam ustvarjala
Po Normanovi smrti leta 1905 se je Potterjeva odločila za velik korak. Dodobra sita mestnega življenja je kupila kočo Hill Top Farm na odročnem delu angleškega podeželja in se tja preselila. V naslednjih desetletjih je kupila še nekaj okoliških kmetij, saj je želela ohraniti unikatno pokrajino. To, da je končno živela v okolju, ki je bilo skladno z njenimi željami, v naravi, se je odražalo tudi na njenem ustvarjanju, saj so bila leta, ki so sledila selitvi, najbolj plodovita, kar se tiče pisanja. Poleg tega je veliko časa posvetila kmetovanju, kar ji je bilo v veliko veselje.
Na stara leta ji je začelo počasi pešati zdravje. Ko se je njen vid bistveno poslabšal, je bila primorana opustiti tako delo na vrtu kot pisanje. Zaradi pljučnice in srčne bolezni je umrla 22. decembra 1943 v starosti 77 let na svojem domu. Svojo zemljo je zapustila britanskemu državnemu skladu National Trust. Danes je območje postalo pravi romarski kraj, v njenem nekdanjem bivališču pa je urejen tudi muzej, ki prikazuje njeno življenje.
Njen življenjepis je bil sicer predstavljen tudi v biografskem filmu Miss Potter leta 2006, v katerem je Beatrix upodobila Renée Zellweger. Njena dela niso požela le izjemne branosti, temveč so bili na podlagi zgodb posneti tudi številni animirani filmi, risanke in videoigre.
Odmevni citati Beatrix Potter
»Nekaj čarobnega je v pisanju prvih besed neke zgodbe. Nikoli namreč ne veš točno, kam te bodo na koncu popeljale.«
»Verjemi, da je tam nekje mogočna sila, ki vedno dela v tvoje dobro, bodi to, kar si, in ne ukvarjaj se z ničemer drugim.«
»Še dobro, da me niso nikoli poslali v šolo. S tem bi bila oropana delčka svoje originalnosti.«
»Držim se staromodne trditve, da je srečen zakon krona ženskega življenja.«
»Če sem naredila nekaj, četudi malo, da otrokom pomagam uživati v iskrenih, preprostih užitkih, sem naredila dobro delo.«
»Ne moremo celo življenje preživeti doma, ampak moramo sebe predstaviti svetu. In na to moramo gledati kot na pustolovščino.«
