Navdihujoče življenje pozabljene Slovenke Pavline Pajk: Zanetila je revolucijo
Pavlina Pajk je delovala kot slovenska pisateljica, bila pa je tudi prva slovenska pesnica, ki je izdala pesniško zbirko. V svojem življenju je napisala šest romanov, osem novel in sedem povesti. Bila je izobražena in ustvarjalna ženska, ki si je s svojim delom med drugim prizadevala, da bi bile ženskam na področju izobraževanja in dela priznane enake pravice kot moškim.
V svojih literarnih delih je kot glavne junake prvič izpostavila ženske in se dokazala kot odlična pisateljica na področju, ki je bilo tedaj rezervirano predvsem za moške. Kljub temu da je bila s strani številnih moških kolegov deležna neodobravanja in kritik, saj so se je zaradi njene odločnosti in revolucionarnega razmišljanja nekoliko bali, je pogumno hodila po svoji poti in stala za svojimi vrednotami.
Pavlino Pajk je nekoč omenila tudi Zofka Kveder. Dejala je, da je odločitev, da se bo podala v pisateljske vode, dozorela, ko je v roke vzela eno od njenih del. Pajkovo skupaj z Luizo Pesjak štejemo za začetnico slovenskega ženskega romana in povesti.
Pavlina se je začela pri 16 letih skrivaj učiti slovenščino
Pajkova je na svet prijokala 9. aprila 1854 v italijanskem mestu Pavii, ki je v tistem času spadalo pod Avstrijsko cesarstvo. Njena mama Pavlina Milharčič je bila dvorna dama iz burbonske vladarske družine, njen oče Josip Doljak pa je bil vpliven poslanec in sodnik. Pavlina je imela še brata in dve sestri, ki pa so vsi skupaj kmalu postali sirote. Njihova mama je namreč umrla pri porodu, ko je bila Pavlina stara tri leta, oče pa tri leta kasneje.
Po smrti staršev so Pavlininega brata poslali v internat na Dunaj, medtem ko se je ona skupaj s sestrama preselila k stricu Matiji Doljaku. Po nekaj letih skupnega bivanja je stric zbolel. Takrat so se sestre preselile k bratu, ki je tedaj že živel s svojo družino.
Pavlina je tako svoje otroštvo preživela v Milanu in Trstu. Štiri leta je obiskovala uršulinsko samostansko šolo v Gorici. Kljub temu da slovenskega jezika kot otrok ni govorila, so jo nad njim navdušili izobraženci, ki so obiskovali njenega strica. Njen brat, pri katerem je kasneje živela, je bil po drugi strani nastrojen do slovenstva, zato se je jezika Pavlina pri svojih 16 letih začela učiti na skrivaj.
Rada je prebirala dela, ki spadajo pod okrilje nemške in italijanske klasike. Blizu so ji bili tudi Shakespeare, Prešern in Stritar. Ko je bila stara 19 let, je začela objavljati svoje prve zgodbe. Leta 1873 je v časopisu Zora objavila svojo prvo lirično prozo Prva ljubezen. Poleg tega je v goriški knjižnici večkrat recitirala izbrana dela.
Med njo in urednikom revije Zora se splete posebna vez
S tem, ko je svoje članke objavljala v časopisu Zora, pod katerimi se je sprva podpisovala le z inicialkami, se je med njo in urednikom časopisa Jankom Pajkom spletla posebna vez. Leta 1976 sta si dahnila usodni da, nato pa sta se skupaj preselila v Maribor. Kmalu pa poroki sta se znašla v finančnih težavah, vendar sta kasneje s skupnimi močmi rešila situacijo.
Ves čas sta si stala ob strani, večino časa pa sta preživela v tujini; v Gradcu, Brnem in na Dunaju. Pavlino bivanje v tujini sicer ni pretirano osrečevalo. Vesela je bila, ko je prišel čas počitnic, saj sta se takrat za krajši čas vrnila v Slovenijo. Vsi Pavlini sorojenci so umrli le nekaj let po njeni poroki.
PREBERITE ŠE -> Navdihujoča zgodba Minke Govekar, Slovenke, ki se je borila za pravice žensk
Pajkova ni bila le odlična pisateljica in pesnica, temveč je s svojimi prispevki opozarjala tudi na nujnost, da se ženskam zagotovi enake pravice, kot so jih v tistem času imeli moški, in to tako na področju dela kot izobraževanja. Zahtevala je osamosvojitev žensk. Svoja stališča glede te tematike je prvič izpostavila v članku Nekoliko besedic o ženskem vprašanju.
Navajamo odlomek iz tistega prispevka: »A utrditi blagostanje žen, hčerk, sester in žensk sploh bil bi po mojem mnenju najblažji in najlepši napredek, katerega bi mogel svet učakati. Zanemarjanje ženskega blagostanja se človeštvu samo maščuje.« Pajkovo štejemo za začetnico literarnega feminizma v našem prostoru.
Pisala je za številne ugledne slovenske časopise
Ko je Pavlina živela v tujini, je svoje članke za objavo pošiljala številnim slovenskim časopisom. Eden izmed njih je bil tudi Ljubljanski zvon, ki je veljal za osrednji literarni časopis. Njenim moškim kolegom ni bilo preveč po godu, da so se njena dela objavljala v tako uglednem mediju. Menili so, da 'žensko pisanje' ne sodi tja.
V tistih časih je namreč veljalo, da so zgodbe, ki so jih napisale ženske, manj vredne. Moški, ki so bili privilegirani v takratni družbeni ureditvi, so se žensk, ki so bile izobražene, ki so razmišljale, brale in pisale, nekoliko bali, saj so veljale za 'nevarne'. Dela Pavline Pajk so se pojavljala tudi v celovškem časopisu Kres, Slovenskih večernicah, v časopisu Dom in svet ter v Matici slovenski.
PREBERITE ŠE -> Presunljiva življenjska zgodba Lili Novy – ene naših najboljših pesnic vseh časov
Pajkova je napisala kar nekaj romanov, med katerimi so Arabela, Slučaji usode in Dušne borbe. Ker so bili v tistem času v literarnem svetu v ospredju moški avtorji, se je to odražalo tudi v romanih, v katerih so glavne vloge vselej pripadale moškim.
Pavlina je uvedla žanr ženskega romana, s čimer so v njenih delih glavne vloge prevzele ženske. Prevladoval je lik mlade ženske, ki je bila plemenita po duši, vztrajna in pogumna, hkrati pa je pripadala meščanskemu stanu. Zaljubila se je v dobro preskrbljenega moška in s tem postala del ljubezenskega trikotnika. Na koncu ji je izbranca uspelo pridobiti na svojo stran, se z njim poročiti in si s tem pridobiti višji družbeni položaj.
PREBERITE ŠE -> Neverjetna zgodba prve slovenske hotelirke, na Bledu je skrivala Jude
Leta 1876 je bil objavljen njen prispevek z naslovom Občutki na novega leta dan, v katerem je zagovarjala trditev, da je za žensko ljubezen najpomembnejši vir njene sreče in njen ključni življenjski cilj. Dve leti kasneje je izdala svojo pesniško zbirko Pesmi s 53 pesmi, v katerih se je dotikala različnih tematik; romantične ljubezni, življenjskih razočaranj, ljubezni do družine in domovine ter materinstva, o katerem je dejala, da predstavlja ločnico med mladenko in zrelo žensko.
Pavlina Pajk je umrla 1. junija 1901 v Ljubljani, stara je bila komaj 47 let.
