Navdihujoče življenje prve slovenske medicinske sestre, ki je rešila nešteto življenj
Angeli Boškin se lahko Slovenci danes zahvalimo za tako dobro in napredno zdravstveno nego. S svojo požrtvovalnostjo in predanostjo skrbi za ljudi je prva slovenska šolana medicinska sestra rešila številna življenja in pomagala zgraditi sistem javnega zdravstva za najbolj ranljive v družbi. Pionirka na svojem področju je bila tudi glasna zagovornica ženskih pravic in zavedna Slovenka, ki se ni bala zoperstaviti okupatorju.
»Ko so po drugi svetovni vojni ukinjali na Primorskem cono A in B ter določali novo državno mejo, sta se s teto Valerijo v Pevmi ulegli na cesto pred džip razmejitvene komisije, tako da so se morali ustaviti, in energično sta jim povedali, da smo tukaj Slovenci,« je za Gorenjski glas pred leti razkrila Angelina pranečakinja Milena Reya Janžekovič.
Po diplomo šla na Dunaj
Angela Boškin se je rodila leta 1885 v Pevmi pri Gorici, ki je tedaj spadala pod Avstro-Ogrsko. Njena družina je bila številna, imela je kar osem sorojencev, zato je mlada odšla od doma k bratu, ki je bil trgovec na Dunaju. Nekaj let mu je pomagala pri poslu, a v tem ni čutila pravega poslanstva, so pa njeno pozornost pritegnile ženske v modrem, ki so jih na Dunaju imenovali plave sestre. To so bile tedanje medicinske sestre in Boškinova je sklenila, da tudi sama postane ena izmed njih.
Prijavila se je na šolanje in bila leta 1912 sprejeta med učenke za poklicno delo pri bolnikih na dunajski kliniki Wertheim. Izobraževanje je potekalo teoretično in praktično ob bolniških posteljah in Angela je delala na oddelku za novorojenčke, kjer je hitro napredovala. »Takrat so nas učili, da mora sestra poznati vso panogo življenja. Neki jurist nam je rekel, sestra mora iti tudi po beznicah, da spozna življenje, a mora biti kakor sončni žarek, ki povsod posije, pa se sam ne umaže,« se je Boškinova po upokojitvi spominjala v intervjuju za RTV.
Po izbruhu prve svetovne vojne je Primorka začela delati v dunajskih vojaških bolnišnicah, kjer je od leta 1915 oskrbovala ranjence v sanitetni ekipi švedske misije v bolnišnici mednarodnega Rdečega križa, leta 1917 pa postala glavna sestra v eni izmed dunajskih rezervnih vojaških bolnišnic. Takrat je poleg dela v bolnišnici obiskovala tudi tečaj na novoustanovljeni šoli za socialno-zdravstveno delo in leta 1918 pridobila diplomo »skrbstvene sestre« (Fürsorgeschwester) oz. patronažne sestre ter tako postala prva slovenska pa tudi prva jugoslovanska diplomirana otroška negovalka in medicinska sestra.
Njen prvotni načrt je bil, da se po diplomi zaposli v protituberkulozni službi, tuberkuloza je bila tedaj hud javno-zdravstveni problem. A pod vplivom dunajskih predavateljev v času šolanja se je Boškinova odločila za delo na področju socialno-zdravstvenega varstva matere in otroka.
PREBERITE ŠE -> Burno življenje angleške medicinske sestre, ki je revolucionirala zdravstveno nego
Opravljala terensko delo, ko še nismo poznali patronažnih sester
Po uspešno opravljeni diplomi so Angeli z dekretom določili službo skrbstvene sestre v Trstu, česar se je Primorka veselila, saj bi bila tako bližje domu in staršem. A konec vojne je prinesel razpad Avstro-Ogrske, Trst so si prisvojili Italijani in Boškinova se je za obljubljeno službo lahko obrisala pod nosom. Odšla je v Ljubljano, kjer pa kljub visoki izobrazbi, ni našla zaposlitve, saj ni bilo socialno-zdravstvenih ustanov, delo v bolnišnicah na slovenskem ozemlju pa so takrat opravljale redovnice, medicinskih oziroma skrbstvenih sester tod še niso poznali.
Po letu dni se je mladi Primorki končno nasmehnila sreča. Ob pomoči Antona Kristana in Alojzije Štebi (oba tedaj močno aktivna delavka aktivista) je Boškinova leta 1919 dobila službo na Jesenicah kot prva skrbstvena sestra na Slovenskem.
To ni bilo delo v bolnišnici, ampak na terenu, Boškinova je, kot patronažne medicinske sestre še danes, vsak dan hodila od hiše do hiše in tamkajšnje revne prebivalce učila osnov higiene, kako se zaščititi pred okužbami, ter predvsem materam kazala, kako poskrbeti za lastne otroke. Po vojni je bila revščina velika, ogromno dojenčkov je umiralo, ker ljudje niso imeli dovolj hrane, in Angela je s svojo predanostjo in požrtvovalnostjo (večkrat je za najrevnejše ljudi od tistih, ki so imeli kaj več na mizi, izprosila hrano) kot pravi angel rešila marsikatero otroško življenje.
Ker se je zavedala, da pravega napredka ne bo dosegla brez izobraževanja ljudi, je okrožnega zdravnika Frančiška Kogoja prepričala o nujnosti rednih preventivnih pregledov dojenčkov, z Aljozijo Štebi pa so nato na Jesenicah ustanovili tudi prvo posvetovalnico za matere in dojenčke, kjer je Boškinova v naslednjih letih postavila temelje socialno-zdravstvenega dela patronažne medicinske sestre.
PREBERITE ŠE -> Neverjetna zgodba prve slovenske hotelirke, na Bledu je skrivala Jude
Zgradila prvi zavod za varstvo otrok in ustanovila prvo šolo za medicinske sestre
Pozitivne spremembe, ki jih je v Jesenicah uvedla Angela, so dosegle tudi prestolnico in leta 1922 se je Primorka na prošnjo pediatra Matije Ambrožiča preselila v Ljubljano. Zadal ji je pomembno nalogo, da prostore prenapolnjene in zanemarjene sirotišnice v hiši na Bohoričevi ulici preobrazi v otroško zavetišče. Angela se je lotila izziva in iz neugledne sirotišnice je vstal prvi zavod za varstvo otrok, ki so ga poimenovali Zavod za socialno higiensko zaščito dece, in je na enem mestu združeval tako dečji in materinski dom kot tudi mlečno kuhinjo ter otroški dispanzer.
Boškinovo so leta 1923 tudi uradno premestili na Zavod, ki ga je pomagala ustanoviti, kot prvo strokovno usposobljeno sestro, kjer je učila nove učenke in dala pobudo za ustanovitev prve slovenske šole za zaščitne sestre. Ta je leta 1924 zaživela pod okriljem Zavoda, na njej pa je s svojimi bogatimi dolgoletnimi izkušnjami predavala tudi Angela, ki je ironično na isti šoli morala ponovno diplomirati, ker ji takratni sistem ni omogočal nostrifikacije spričevala z Dunaja.
Pomagala prostitutkam in revežem
Časom v prestolnici so bili šteti dnevi, Boškinovo so po komaj štirih plodovitih letih premestili v Trbovlje, kjer je revščina kosila med rudarskim prebivalstvom. Moški so se vdajali alkoholu, otroci so stradali, ženske in deklice pa so bile za preživetje primorane izbrati prostitucijo, med njimi je bilo tudi veliko mladoletnih, starih komaj 12 let. Stalno so bile prisotne spolne bolezni, tuberkuloza, garije in revmatizem. Angelo so prizori bede pretresli, a ne prestrašili.
»Človek mora biti vsestranski, mora razumeti eno in drugo stvar. Mora razumeti prostitutko, mora razumeti tatu, mora razumeti ne samo bolnika, tudi duševnega bolnika, če je treba, in poiskati sredstva za njegovo zdravljenje,« je o preizkušnjah v svojem poklicu v intervjuju za RTV pred desetletji dejala upokojena Boškinova. V času svojega službovanja v Trbovljah je v zasavskem kraju po dobri praksi iz Jesenic ustanovila še eno posvetovalnico za matere in otroke, v kateri je ženskam nudila materialno pomoč v obliki vitaminov, mleka, ribjega olja, perila, mila in drugih nujnih pripomočkov.
PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki je preživela koncentracijsko taborišče in zavarovala Triglavski narodni park
Ustanovila prvo združenje medicinskih sester v Sloveniji
A prva slovenska diplomirana medicinska sestra je kljub delu v provincah videla širšo sliko svojega poslanstva in leta 1927 pomagala ustanoviti prvo strokovno poklicno združenje medicinskih sester v Sloveniji, tedaj znano pod imenom Organizacija absolventk šole za sestre v Ljubljani. Organizacija je kmalu prerasla v Društvo zaščitnih sester, za svojo predsednico pa so izvolili prav Boškinovo, ki je funkcijo poleg ostalih obveznosti opravljala dolga leta.
Angela se je zavedala tudi pomena profesionalnega združevanja na nacionalni ravni in je leta 1932 po zgledu Mednarodne organizacije v zdravstveni negi (današnji Mednarodni svet medicinskih sester) pripravila prve usmeritve za delo slovenske nacionalne organizacije v zdravstveni negi, ki so aktualne še danes. Ob tem se je ves čas zavzemala tudi za izboljšanje kakovosti in dolžine šolanja medicinskih sester, za ustanovitev strokovne knjižnice in za določitev delovne obleke, ki je poleg zaščitne funkcije predstavljala razpoznavni znak medicinskih sester.
Poleg tega je bila Angela tudi zavzeta zagovornica ženskih pravic do izobraževanja in poklicnega udejstvovanja. Čeprav njena prepričanja v konservativnih krogih zdravnikov niso bila dobro sprejeta, je to ni ustavilo, da ne bi svojih mnenj javno izražala in že leta 1928 je v reviji »Ženski pokret« objavila članek »Nova ženska profesionalna organizacija«.
Znanje nemščine jo je rešilo pred nacisti
Leta 1939, tik pred izbruhom druge svetovne vojne so Boškinovo na pomoč znova poklicali iz prestolnice. Higienski zavod v Ljubljani ji je zaupal vodstvo potujočih higienskih razstav s predavanji in prikazovanjem dveh propagandnih filmov (o zaščiti pred tuberkulozo in o nevarnostih alkohola), istega leta pa je bila nato premeščena še v zdravstveni dom v Škofjo Loko, da bi tudi tam uvedla spremembe, ki so tako izboljšale kvaliteto življenja v Jesenicah, Ljubljani in Trbovljah.
Ko se je začela vojna in so Nemci okupirali Škofjo Loko, sta se njena dunajska diploma in znanje nemškega jezika izkazali za rešilni bilki. Okupator ji je pustil, da je nadaljevala delo medicinske sestre, a je bila ves čas pod nadzorom Hitlerjevih predstavnic, ki so Boškinovo spremljale na terenu, ko je obiskovala revne in bolne družine. Kljub temu je neustrašna Angela izkoristila vsako priložnost, da je domačinom pomagala in jim svetovala, kako prikriti težave, da jim nemška rasna čistka ne bi odtegnila socialne pomoči.
PREBERITE ŠE -> Evgenija Šumi, izjemna Slovenka, ki je vodila tovarno sladkarij in pomagala revnim
Vrnitev domov
Po vseh grozotah, ki jim je bila priča, in zaradi skrajne izčrpanosti je Boškinova leto pred koncem vojne zaprosila za pokoj in se septembra 1944 vrnila v rojstno Pevmo, kjer je do smrti živela s svojo sestro, upokojeno učiteljico.
Nikoli se ni poročila ali imela svojih otrok, saj je vso energijo in čas posvetila negi ljudi in izobraževanju medicinskih sester, je pa zato rešila številna življenja in tako pomagala odrasti generacijam med- in povojnih otrok. Za svoje dragoceno delo je leta 1969 prejela red zaslug za narod s srebrnimi žarki in pa prvi zlati znak, ki ga je podelila Zveza društev medicinskih sester Slovenije. Umrla je 28. julija 1977, stara 92 let, v Pevmi, kjer je tudi pokopana.
