Največja skrivnost Agathe Christie: Moževa nezvestoba ji je skoraj uničila življenje
Angleška pisateljica Agatha Christie upravičeno slovi kot največja pisateljica, kar jih je kdaj živelo. »Kraljica zločina« ali »kraljica skrivnosti«, kot so jo poimenovali, je v svoji šest desetletij dolgi karieri napisala več kot 80 knjig, od tega kar 66 detektivskih romanov in 14 zbirk kratkih zgodb, poleg tega pa je ustvarila tudi številne gledališke igre, med njimi uspešnico Mišelovka, ki velja za najdlje vztrajajočo predstavo na gledališkem odru – leta 1952 so jo premierno predstavili na londonskem West Endu, kjer jo uprizarjajo še danes.
V Guinnessovi knjigi rekordov je Christiejeva kronana za avtorico najbolje prodajanih romanov vseh časov, katere dela so bila doslej prodana že v dveh milijardah izvodov, dosežek, ki ga prekašata zgolj Biblija in William Shakespeare. In tako kot slednja tudi Agathina dela ostajajo relevantna več kot 100 let po njihovem nastanku. K njenim kriminalkam se vedno znova vračajo zvesti bralci, vsako leto pa svet umorov in premetenih, a podcenjenih detektivov (Hercula Poirota in Miss Jane Marple) odkrijejo nove generacije.
A Christiejeva je poleg vseh skrivnostnih primerov, ki si jih je izmislila v svoji literarni karieri, preskočila verjetno najbolj intrigantnega – 11-dnevno misteriozno iskanje nje same. 3. decembra 1926 je namreč izginila s svojega doma, poznavalci njenega življenja pa si še danes niso enotni glede tega, kaj se ji je takrat zgodilo.
Smrt matere jo je sesula
Pisateljica, ki se je rodila kot Agatha Mary Clarissa Miller 15. septembra 1890 v obmorskem letoviškem mestu Torquay na jugozahodu Velike Britanije, je zgodaj v življenju doživela boleče izgube. Čeprav je kot tretji in zadnji otrok, rojena v premožno angleško družino preživela srečno otroštvo, se je vse spremenilo leta 1901, ko je njen ljubljeni oče nenadoma umrl. Agatha je bila takrat stara 11 let in kot je povedala kasneje v življenju, se je tedaj njeno otroštvo naenkrat končalo.
Z materjo Clarisso Margaret oziroma Claro, kot so jo klicali, sta ostali sami, saj se je Agathina starejša sestra kmalu po smrti očeta poročila in odselila, Agathin brat pa je služil vojsko v tujini. Njun odnos je bil že prej tesen, saj Clara Agathe ni poslala v šolo, ampak jo je osnovne izobrazbe učila kar sama doma, v naslednjih letih pa sta se še bolj zbližali, ko je Agatha zaradi Clarinega okrnjenega zdravja mamo spremljala v Egipt, kjer sta preživeli zimo.
Nič čudnega torej, da se je pisateljici ob smrti mame leta 1926 sesulo življenje. Takrat je padla v tako globoko depresijo, da je pobegnila iz Anglije in naj bi se na okrevanje odpravila v francosko obmorsko letovišče Biarritz.
Zakonski sreči sledil šok
V tem obdobju je bila Agatha že tudi sama mati. Po poroki z vojaškim pilotom Archiejem Christiejem leta 1914, v katerega se je noro zaljubila pri svojih 22., je leta 1919 na družinskem posestvu v Torquayju povila njuno edinko Rosalind Margaret Clarisso, poimenovano po Agathini materi.
Mama je hčerki v prvih letih materinstva pogosto priskočila na pomoč pri vzgoji in varstvu, saj je bila Agatha takrat že objavljena avtorica z naročili za nove knjige, z možem pa sta se leta 1922 odpravila tudi na 10-mesečno potovanje po svetu in se na Havajih navdušila nad surfanjem.
Morda se vam zdi Christiejeva na deski sredi valov neverjeten prizor, a prva dama detektivk je surfanje opisala kot eno najlepših izkušenj v življenju. »Bilo je nebeško! Nič se ne približa občutku, ko drviš skozi vodo pri takšni hitrosti. To je eden izmed najbolj popolnih fizičnih užitkov, kar jih poznam,« je o hobiju dejala Christiejeva.
A zakonska sreča med Christiejevima ni trajala dolgo, kmalu po njunem velikem potovanju se je Archie zagledal v 10 let mlajšo tajnico Nancy Neele in se z njo spustil v ljubezensko afero.
Čeprav sta z Agatho kupila hišo, v kateri sta si nameravala ustvariti stalno družinsko gnezdo, je bil Archie (zaradi ljubimkanja) pogosto odsoten, pisateljica pa se je osamljena vse bolj kopala v žalosti. Izredno jo je prizadelo, ko se aprila 1926 po smrti matere njen mož ni niti prikazal na pogrebu, decembra istega leta pa je sodu izbilo dno njegovo oznanilo, da je zaljubljen v drugo žensko in da hoče ločitev.
PREBERITE ŠE -> Slovenska hotelirka, ki je na Bledu gostila Agatho Christie
Ni si želela več živeti
Novico je mož Agathi povedal v petek zvečer, 3. decembra 1926, tik preden je zapustil njun dom in se odpravil na vikend izlet s prijatelji in ljubico. Pretresena pisateljica, ki je še vedno žalovala za bolečo izgubo matere, se je takrat zlomila. Sedla je v avto in se odpeljala v noč.
»Želela sem samo, da se moje življenje konča,« je kasneje razložila o incidentu. »Celo noč sem vozila brez cilja. V glavi sem imela idejo, da končam vse skupaj. Pripeljala sem do reke in pomislila, da bi skočila vanjo, a sem hkrati vedela, da sem predobra plavalka, da bi utonila.«
Na koncu, utrujena od dogodkov večera, vožnje in črnih misli, je z avtom zapeljala s ceste po hribu navzdol, prav tam, kjer je vedela, da je blizu kamnolom. Roke je dvignila z volana in v trenutku obupa nameravala za vedno zdrsniti v globino. A k sreči je avtomobil zaustavilo grmovje, Christiejeva pa je po udarcu glave v volan v šoku spregledala, da še ni čas, da se poslovi od življenja.
Kot v transu je splezala iz vozila in se kljub poškodbam glave in prsnega koša peš podala do najbližje železniške postaje, kjer je kupila vozovnico, se vkrcala na vlak in odpotovala do znanega zdravilišča Harrogate. Tam se je osebju hotela predstavila kot Teresa Neele iz Južne Afrike in najela sobo, s tem pa vedoč ali nevedoč posvojila priimek moževe ljubice.
Iskala jo je vsa Anglija
V zdravilišču je preživela naslednjih enajst dni, vmes pa je v javnosti završalo, kam je izginila pisateljica Agatha Christie. Že naslednje jutro po avtomobilski nesreči je policija namreč našla Agathino zapuščeno vozilo in zbali so se, da se je utopila v bližnjem jezeru. Začela se je velika nacionalna iskalna akcija.
Na pobudo notranjega ministra je Christiejevo iskala vsa država, kar je v praksi pomenilo več kot 1.000 policistov in 15.000 prostovoljcev, ki so prečesavali pokrajino, na pomoč pa so poklicali celo letala. Iskanju se je pridružil tudi pisatelj Sir Arthur Conan Doyle, literarni oče detektiva Sherlocka Holmesa, ki je močno verjel v misticizem in je zato Agatho poskušal poiskati s pomočjo jasnovidca.
Nad dogodki so seveda najbolj uživali mediji, ki so si s senzacionalističnim poročanjem in dobički od prodaje meli roke. Pri tem jim je na pomoč priskočil tudi pisateljičin mož, ki je v obupu, da se v javnosti ne bi razvedelo za njegovo afero, medijem v intervjuju namignil, da sumi, da je Agatha izginotje načrtovala.
»Moja žena je v preteklosti omenjala možnost, da lahko izgine, če se ji bo tako zahotelo … načrtovanje izginotja je tako imela v mislih, najverjetneje kot gradivo za svoje pisanje. Osebno menim, da se je zgodilo to,« je povedal novinarjem. Na njihova vprašanja, ali je nemara želela pobegniti od njega, pa je jezno odvrnil: »Namigovati, da je bilo med nama v petek zjutraj, preden je izginila, karkoli podobnega prepiru, je čista neresnica. Močno nasprotujem takšnim govoricam.« Vsekakor sumljiv odziv domnevno zvestega moža, ki naj bi ga skrbelo za varnost soproge.
Christiejeva se je medtem v zdravilišču obnašala, kot da ni nič narobe. Hodila je na večerje, se družila z drugimi gosti, igrala bilijard in na večerjah celo glasno prepevala. Ves čas je tudi prebirala časopise, zato je nemogoče trditi, da ni vedela, kaj se dogaja, njeno ime in obraz sta bila namreč dan za dnem glavna novica. A videti je bilo, da je to ne vznemirja, na prvi pogled je resnično izgledalo, da je gospa Neele iz Južne Afrike, ki s slavno pisateljico nima nič skupnega.
A gosti in zaposleni v zdravilišču so kmalu opazili njeno podobnost s fotografijami v tisku in 12. decembra na policijo javili svoja sumničenja. Ta je kontaktirala Agathinega moža, ki se je nemudoma odpravil v zdravilišče in tam 14. decembra v restavraciji pričakal svojo ženo, ki ga sprva ni prepoznala.
Doživela živčni zlom
Izkazalo se je, da Christiejeva morda le ni zaigrala svojega izginotja, ker bi ji bilo dolgčas ali ker se je želela maščevati prešuštniškemu možu (kot so kasneje trdili njeni moški biografi, ki so celo špekulirali, da je Agatha Archieju želela naprtiti umor).
Povsem možno je, da je pisateljica resnično začasno izgubila spomin, kar bi lahko bilo posledica živčnega zloma, ki ga je doživela zaradi hudih čustvenih travm, kot sta bili izguba matere in moževo priznanje nezvestobe ter zahteva po ločitvi. Pravzaprav sta ji to diagnozo postavila kar dva zdravnika, ki sta takrat pregledala pisateljico.
A kljub temu so špekuliranja o njeni prisebnosti in naklepnosti ostala živa vse do danes. Šele pred nekaj leti se je britanska zgodovinarka Lucy Worsley začela spraševati, ali nemara niso bili zaključki o Agathinem pobegu pristranski in polni seksističnih predsodkov o histeričnih ženskah, ki ne znajo tiho sprejeti zadnje moške besede.
PREBERITE ŠE -> Tragična usoda Virginie Woolf: Življenje ji ni prizanašalo
Zakaj še vedno ne verjamemo ženskam?
Odgovor, zakaj pisateljici niso verjeli v 20. letih prejšnjega stoletja, je jasen, v tedanji družbi ženska pač ni uživala toliko pravic in moči kot sedaj. A zakaj ji ne verjamemo niti danes, ko bi morali biti naprednejši v razumevanju problematike duševnega zdravja?
Nič čudnega torej, da Christiejeva do konca svojega življenja o incidentu ni več veliko govorila. Poročanje v medijih, po tem, ko so jo našli v zdravilišču, je nanjo vrglo slabo luč, javnost je večinoma menila, da je izginotje zaigrala v želji po publiciteti. Kljub temu so bile zgodbe, ki jih je pisala, tako vabljive, da so ljudje kupovali njene knjige in je sčasoma postala najbolj prodajana avtorica v zgodovini literature.
Izgubila prvega moža, a našla mir
S prešuštniškim Archiejem sta se leto in pol po Agathinem izginotju zares ločila in on se je le teden dni po tem, ko je bila ločitev uradna, brez sramu poročil z ljubico, ki je pisateljico prignala na rob kamnoloma, kjer bi lahko izgubila življenje, človeštvo pa prikrajšala za zakladnico detektivskih mojstrovin.
Agatha je svojo bolečino ob ločitvi prelila v roman Žalostna cipresa, ki govori o po krivem obsojeni ženski, avtoričino razočaranje pa k sreči ni trajalo vse življenje, saj je leta 1930 spoznala 13 let mlajšega arheologa Maxa Mallowana, s katerim sta se zaljubila in kljub razliki v letih poročila. Ob njem je pisateljica končno našla miren in varen pristan. Max pa je v njej vzbudil tudi zanimanje za arheologijo in jo vzel s seboj na odprave v mistične oddaljene kraje, kjer je Christiejeva našla navdihe za svoje nadaljnje romane.
Mallowana sta za razliko od Agathinega prvega zakona uživala v družbi drug drugega vse do zadnjega in tudi po smrti Agathe leta 1976 ter Maxa dve leti za tem ostala skupaj, saj so ju pokopali drug ob drugem na pokopališču cerkvice Saint Mary, v kraju Cholsey, v Oxfordshiru, kjer sta si pred desetletjem skupaj izbrala grob.
Medtem ko je Agatha s svojim delom dosegla svetovno slavo, je Archie s svojo novo ženo kmalu utonil v pozabo. Zgodovinski viri in popularna kultura se ga spominjajo zgolj kot prešuštniškega moža slavne pisateljice. Umrl je več kot desetletje pred Agatho, še prej pa pokopal svojo drugo ženo, ki mu je povila sina.
