Izjemna Slovenka, po zaslugi katere smo dobili prvo knjižnico za slepe
Minka Skaberne je odraščala v izobraženi družini in zaključila študij na učiteljišču, ki je bil za ženske tistega časa ena redkih možnosti visokošolskega izobraževanja. Nekaj časa je delovala kot običajna učiteljica, kasneje pa se je odločila za delovanje v podpori slepim. Tako je opravila tečaj za izobraževanje slepih, nekoliko kasneje pa so se na njeno pobudo začele aktivnosti za ustanovitev prve slovenske knjižnice za slepe. Zbrala je skupino prostovoljk, jih naučila prepisovanja v Braillovi pisavi in izvajala druge potrebne aktivnosti v zvezi s tem. Pomoči slepim se je posvečala vse do smrti.
PREBERITE ŠE -> Življenje izjemne angleške pisateljice Jane Austen: Nikdar se ni poročila
Imela je nekaj snubcev, vendar se mami nobeden ni zdel primeren
Minka Skaberne je bila rojena 10. januarja 1882 v Kranju očetu Francu Ksaverju in mami Viktoriji Skaberne. Oče je bil zaposlen na gimnaziji kot profesor filozofije, znan pa je bil po svoji zasanjani naravi. Mama je bila izobražena Ljubljančanka, ki pa je bila brez lastnih dohodkov. Minka je imela tri starejše brate, oče pa je umrl, ko je bila stara komaj dve leti. Tedaj je Viktorija pri svojih 30 letih ostala sama s štirimi otroki.
V tistih časih so imele ženske le malo možnosti za visokošolsko izobrazbo. Medtem ko so Minkini bratje odšli študirat na Dunaj, je ona ostala doma z mamo. Dokončala je osnovno in meščansko šolo, nato pa se je vpisala na študij na ljubljanskem učiteljišču in ga tudi uspešno zaključila. Tedaj je bila stara 19 let. O njenem zasebnem življenju je bolj malo znanega. Po pričevanju nekaterih ljudi naj bi imela nekaj snubcev, vendar se njeni mami noben od njih ni zdel primeren zanjo.
Po zaključku študija se je Skabernetova za nekaj let posvetila poučevanju v nekaterih ljubljanskih šolah. Ko je bila stara 27 let, je opravila poklicni izpit, kar ji je odprlo vrata do zagotovljenega delovnega mesta v dekliškem učiteljišču. Kmalu se je začela zanimati za pomoč slepim, zato je malo pred 30. letom odšla na Dunaj in tam opravila tečaj za poučevanje slepih. Svojega znanja sicer tedaj še ni morala unovčiti na Kranjskem, saj pri nas slepi takrat še niso bili deležni nikakršne organizirane podpore.
Idejo za ustanovitev Braillove knjižnice dobila v Gradcu
Kmalu pa se je začela situacija na tem področju izboljševati. Deželni šolski svet je začel zbirati učiteljski kader za slepe. Skabernetova je v tistem obdobju delovala tudi v okviru društva Dobrodelnost, leta 1917 pa se je odpravila v Gradec, kjer je obiskala tamkajšnji zavod za slepe. Obiskala je tamkajšnje Slovence, ki so kot vojaki oslepeli med vojno, hkrati pa si je ogledala Braillovo knjižnico, ki je tam obratovala.
Ko je prišla nazaj v Ljubljano, je bil organiziran dogodek, na katerem je predavala tudi Minka. Predstavila je problematiko oskrbe za slepih, tam pa je prišlo do ideje o tem, da bi Braillovo knjižnico ustanovili tudi pri nas, v Ljubljani. Zamisel je bila deležna velikega odobravanja in Skabernetova je začela – ob tem ko je še vedno delala na ljubljanskem učiteljišču - pripravljati vse za njeno realizacijo.
Na podlagi svojih izkušenj in spoznanj je izdala dve knjižici: Skrb za slepe in Vzgoja slepcev. Da bi lahko zbrala zadostno število knjig za ustanovitev knjižnice za slepe, je delo organizirala v sodelovanju s 100 prostovoljkami. Zanje je pripravila šesttedenski tečaj pisanja in branja Braillove pisave. Tako je prostovoljke podučila, kako prepisovati klasične knjige v točkopis.
PREBERITE ŠE -> Maya Angelou: Zaradi hude travme pet let ni spregovorila niti besede
V enem letu je bilo prepisanih 60 knjig, dovolj za ustanovitev knjižnice
Sprva so se lotile knjig slovenskih pisateljev, pri čemer je bil v ospredju Ivan Cankar. Za svoje delo so potrebovale posebno opremo: Braillovo tablico, metalno iglo, trd papir in besedilo, ki so ga prepisovale. V enem letu so na tak način prepisale 60 knjig, kar je bilo dovolj za ustanovitev knjižnice. Tiste čase se je začelo slepim posvečati več pozornosti, saj je med vojno veliko vojakov oslepelo, družba pa jim je želela zagotoviti podporo.
Dan 22. november 1918 predstavlja še eno pomembno prelomnico na tem področju, saj je tedaj luč sveta ugledal slovenski zavod za slepe, Skabernetova pa je bila ena od ustanoviteljev. Tudi sicer je bila tista leta polno zaposlena. Poleg tega, da je vodila tečaj za prepisovalke, je nadzirala delo prostovoljk, poučevala je slepe v novoustanovljeni šoli za slepe v Ljubljani, skrbela pa je tudi za delovanje Braillove knjižnice.
Pri 55 letih se je upokojila, vendar pa je za dobrobit slepih skrbela vse do svoje smrti. Nekaj časa je živela v stanovanju skupaj z mamo, bratoma, med katerima je bil eden neporočen, drugi pa ločen, in z nečakinjama Metko in Majdiko. Nato je prišla druga svetovna vojna. Zaradi pomanjkanja dobrin je tedaj marsikoga pestila lakota. Med njimi je bila tudi Minka, ki je posledično za nekaj časa zelo shujšala in zbolela.
Kasneje sta bili na Slovenskem ustanovljeni še dve knjižnici za slepe
Ko je Skabernetovi umrla mama, se je preselila v majhno stanovanje v Šiški, kjer je bivala skupaj z bratom Viktorjem. V času druge svetovne vojne so aktivnosti za pomoč slepim zastale, po koncu vojne pa se je Skabernetova znova posvetila svoji knjižnici in organizirala tečaje za prepisovanje knjig. Vezano na njeno poslanstvo je bil eden njenih citatov: »Naučiti se branja in pisanja, prirejenega prav za slepe, je ena izmed najvažnejših točk v izobraževanju slepega.«
Minka je kasneje prevzela organizacijo škofjeloške knjižnice za slepe, druge tovrstne knjižnice, ki je bila pri nas ustanovljena. Zasedala je mesto odbornice Združenja slepih Slovenije, ustanovila pa je tudi tretjo Braillovo knjižnico. Umrla je 12. julija 1965. Tedaj se je knjižnica za slepe ponašala že s stotinami prepisanih knjig.
Ob 100-letnici Knjižnice slepih in slabovidnih je izšla knjiga Minka Skaberne: pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe, v kateri je opisano življenje in delo te izjemne Slovenke, ki je svoje življenje posvetila temu, da bi slepim olajšala in polepšala življenje.
