Vsa čast dr. Leonidi Zalokar, največji poklon. Njen izstopajoče odločni televizijski nastop – po majskem osnovnošolskem pokolu v Beogradu – je vnovič navdušil. Natanko tako bi morali delovati in stopati skupaj. Takoj. Sociologi, psihologi, pedagogi. Soodgovorni smo vsi.
Polpretekli čas je nad otroke in mladostnike zanesel ireverzibilno preveč vsega hudega, da deviacije ne bi začele pospešeno bruhati na plan in na Slovenskem ne bi sorodno tlelo. Vsa ta siceršnja družbena plehkost, resničnostni šovi, instagramovska propaganda, selfie dikcija, rakav razcvet trenda t. i. »popularnosti«, totalnega uničevalca zdravih odnosov, prezrte podle pasti umetne inteligence (za katere preverbo pravzaprav nihče nima časa!), zlorabe in laži vseh vrst in obrazov, poplava naivnih starševskih objav lastnih – po možnosti ljubko rosno mladih – razgaljenih otrok na družbenih omrežjih (prostitucija na zavedni ravni?) ter njih blagovno-znamkarski tretma, absolutno prevečkrat viden, prebran in slišan, do skrajnih meja bolan, sprevržen, vulgaren javni govor, diskurz osebnostno nezrelih odraslih, nosi del krivde. Voilà! Pa jih imamo. Igre brez meja. Igre, v katerih so otroci že davno postali igračka. Postarani otroci ...