Izjemno življenje naše pevke, tako je očarala Tita, da jo je obdaril
Poletna noč je zagotovo ena najbolj poznanih pesmi slovenske popevke. Za njen uspeh sta v veliki meri zaslužena izjemen glas in interpretacija Marjane Deržaj, naše izjemne pevke. Talent za petje je podedovala po očetu, ki je bil tudi tisti, ki jo je prvi navdušil nad glasbo. Kljub temu da je bilo njeno celotno življenje tako in drugače prepredeno s petjem, pa se je temu resneje posvetila v študentskih letih. Od takrat najprej se je začela njena kariera strmo vzpenjati.
Poleg Poletne noči (1964) med njene najbolj znane pesmi sodijo Zvončki in trobentice (1958), Orion (1963), V Ljubljano (1965) in Ko gre tvoja pot od tod (1976). Bila je tudi redna nastopajoča na glasbenem festivalu Opatija, Jugoslovanskem izboru za Pesem Evrovizije, Zagrebškem festivalu in Slovenski popevki.
Marjano in očeta povezovala velika ljubezen do glasbe
Marjana Deržaj se je rodila 23. maja 1936 v Ljubljani mami Elizabeti, ki se je v Ljubljano preselila iz Logatca, in očetu Francu Deržaju iz Bele krajine. Marjana je imela starejšo sestro Ireno. Družina je bivala na Slomškovi 23 v Ljubljani. V letih po rojstvu Deržajeve je sledila druga svetovna vojna, zato so bile razmere velikokrat nepredvidljive, pogosto pa je primanjkovalo tudi osnovnih živil.
Njen oče je bil po poklicu sicer poštni uradnik, vendar pa je poleg tega naredil tudi operno šolo. Ker je imel talent in veselje do petja, je občasno nastopal na radiu, dodeljenih pa mu je bilo tudi nekaj manjših vlog na opernem odru. Bil je družaben in prijeten veseljak, zato so ga imeli ljudje radi. Družina je pogosto skupaj prepevala. Še posebej je bila nad glasbo navdušena Marjana, zaradi česar se je med njo in očetom spletla prav posebna vez. Velikokrat sta se pogovarjala o glasbi, pogosto pa sta skupaj obiskovala tudi operne predstave.
Že kot majhna nastopila na odru Opere
Tako zagreto, kot se je oče posvečal glasbi, se je njena mama šivanju. Njen šivalni stroj je brnel podnevi in včasih tudi ponoči. Svojima hčerama je rada šivala oblačila. Deržajeva se je že kot majhna punčka učila igrati violončelo, v okviru otroškega opernega zbora pa je nastopila tudi na odru Opere.
Marjanin oče je umrl že pri njenih rosnih 11 letih. Kmalu po njegovi smrti je sestra Irena postala učiteljica in se poročila. Skupaj z možem sta se preselila na Štajersko v kraj Svečina. Mama Elizabeta je menila, da bo hči po rojstvu vnukov potrebovala njeno pomoč, zato sta se skupaj z Marjano odselili k njim. Marjana je selitev težko sprejela, saj je bila zelo navezana na Ljubljano. Pogrešala je svoje prijatelje, Tivoli, Ljubljanski grad in kulturno dogajanje. Eno leto je bivala na Štajerskem in obiskovala prvi letnik gimnazije v Mariboru, vendar je želja, da se vrne v Ljubljano, naposled prevladala. Tako se je leto kasneje preselila k teti Mici, ki je živela v Logatcu, in začela obiskovati gimnazijo Bežigrad v Ljubljani.
Bolj kot fantje so jo zanimala druženja in glasba
Sredi šolskega leta je bila sprejeta v internat v Ljubljani, kjer je bivala v sobi skupaj s 15 dekleti, vendar ji to ni predstavljalo težav. Bila je namreč zelo družabna in vesela oseba, ki je znala vsakogar spraviti v dobro voljo, zato je okoli sebe hitro spletla krog prijateljev. Ves čas bivanja v internatu je tudi veliko pela. V srednješolskih letih se je začela večina njenih sovrstnic obračati za fanti ali pa so bile že v zvezah, medtem ko so Marjano veliko bolj zanimala druženja s prijatelji in petje. Občasno je zahajala na obisk k mami in sestrini družini v Svečino, kjer so imeli radio in tega je Marjana z veseljem poslušala. Še posebej všeč ji je bila jazz glasba.
V času šolanja na gimnaziji Bežigrad se je kot pevka vsake toliko priključila šolskemu ansamblu. Ko so se začela srednješolska leta iztekati, je zaradi svojega navdušenja nad obiskovanjem gledaliških predstav dobila idejo, da bi se vpisala na igralsko akademijo. Na koncu se je premislila in se namesto tega vpisala na študij germanistike, kar ni bila njena velika želja. Šlo je bolj za to, da so se s sošolkami, s katerimi se je dobro razumela, odločile, da bi se tja vpisale skupaj, da bodo še naprej lahko dnevno v stikih. Marjana je imela najprej zadržke, nato pa se je odločila, da se res vpiše na to študijsko smer.
Začela nastopati v hotelu Slon
Tako se je nastanila v študentskem domu in začela obiskovati predavanja. Tudi v študentskem domu je pogosto prepevala. Kot pevka se je pridružila tudi študentskemu orkestru in nastopala na plesih, ki so jih prirejali za študente. S prijateljicami so pogosto prodale bone, ki so jih dobile za prehrano, in si namesto tega kupile vstopnice za gledališče, kino ali Opero.
V tistih letih je skupaj s prijatelji pogosto zahajala v hotel Slon, kjer so organizirali koncerte, na katerih so domači glasbeniki izvajali ameriško glasbo. Med drugim so nastajali aranžmaji skladb Glenna Millerja in Duka Ellingtona. Deržajeva je bila nad temi večeri navdušena. Kasneje, ko so se razširile govorice o tem, kako dobro poje, jo je tamkajšnji ansambel povabil na oder. Ker so bili zadovoljni z njo, je začela nastopati z njimi.
Zaradi obilice dela opustila študij
Kmalu po tem je bila povabljena tudi na radio studio 14, kjer je zapela v živo. Ker je bilo občinstvo zelo navdušeno nad njo, so jo kasneje še večkrat povabili, da je zapela z radijskim orkestrom. Nato so ji kot pevki na Radiu Slovenija ponudili redno zaposlitev, zato je prenehala z nastopanjem v hotelu Slon. Ker je postalo usklajevanje študijskih obveznosti in petja čedalje težje, je naposled opustila študij in se povsem posvetila svoji veliki strasti - petju.
Kmalu se je začela njena kariera strmo vzpenjati. V kratkem obdobju je imela turnejo po Jugoslaviji, koncert v Mariboru ter se udeležila festivala v Beogradu. Nastopila je tudi v Moskvi na mladinskem festivalu. Kasneje je šla z ljubljanskim jazz ansamblom tudi na turnejo po Nemčiji. Začelo se je vrstiti čedalje več nastopov tako v Sloveniji kot v tujini.
S Poletno nočjo na Slovenski popevki očarala publiko
Leta 1958 je uspehe žela s pesmijo Jožeta Privška Vozi me vlak v daljave, eno leto kasneje pa se je udeležila festivala v Opatiji. Ko je prišel na obisk v Slovenijo Josip Broz Tito, je na častni slovesnosti pela tudi Marjana. Tito je bil nad njo tako navdušen, da ji je podaril zlato ročno uro. Leta 1960 je Deržajeva nastopila tudi na prvem jugoslovanskem festivalu jazz na Bledu, leto dni kasneje pa je na Sinaju skupaj s Terezijo Kesovijo in Majdo Sepe prepevala pripadnikom sil Združenih narodov. Kasneje je nastopila tudi na Evroviziji skupaj s Stanetom Mancinijem. Pela sta pesem Kako sva si različna.
Leta 1962 je bila na Bledu prvič organizirana Slovenska popevka. Na njej je nastopila tudi Marjana Deržaj s pesmijo bratov Avsenik Zvezde padajo v noč, s čimer je zasedla drugo mesto. Dve leti kasneje se je Slovenska popevka odvijala v Ljubljani in tedaj je Deržajeva na njej zapela Poletno noč avtorjev Mojmirja Sepeta in Elze Budau. Pesem je očarala občinstvo, osvojila prvo mesto in je še danes ena najbolj priljubljenih slovenskih popevk. V tistih letih jo je bilo velikokrat mogoče opaziti tudi na televizijskih ekranih.
Z Antejem Mahkoto sta se poročila v tajnosti
Leto 1961 je bilo prelomno za njeno zasebno življenje. Takrat se je namreč udeležila dogodka Šport in glasba, na katerem so bili predstavljeni najboljši slovenski športniki in pevci. Tam je spoznala vrhunskega alpinista Anteja Mahkoto. Med njima je preskočila iskrica, po koncu dogodka pa sta sedela na istem avtobusu, kjer sta se bolje spoznala. Postala sta par.
Leta 1963 sta se poročila. Ker sta bila oba medijsko precej prepoznavna, sta se odločila, da obred izvedeta brez svatov in v tajnosti. Kasneje sta si domovanje uredila na Rozmanovi 2 v Ljubljani, kjer sta bivala v istem bloku kot glasbena družina Sepe. Marjani in Anteju se je rodila hči Tina, sicer pa sta se tudi po poroki še naprej posvečala vsak svoji dejavnosti in se pri tem podpirala.
Njena hči ena najbolj uspešnih prevajalk
Deržajeva se je celo življenje posvečala pevski karieri, zadnja leta življenja pa se je umaknila v samoto. Proti koncu svojega življenja je v enem od intervjujev dejala, da lahko le z ljubeznijo doživljamo lepoto minulega in sedanjega ter da nam lahko le z ljubeznijo uspe prebroditi težave, ki nam jih nameni življenje. Umrla je januarja 2005 v Ljubljani.
Po njeni smrti je Založba kaset in plošč RTV Slovenija izdala zgoščenko z naslovom Za vse poletne noči!. Na njej so zbrane njene največje uspešnice. Leta 2006 je izšla tudi njena biografija z naslovom Marjana – Zvezde padajo v noč, katere avtorica je Katarina Lavš. Deržajeva je leta 1995 prejela tudi viktorja za življenjsko delo. Njena hči Tina je danes ena najbolj uspešnih prevajalk iz nemščine in angleščine.
Nekaj citatov Marjane Deržaj
»Pa je vseeno lepo biti pevka, tudi če si svobodnjak. Težko si predstavljam dopoldne hoditi v službo, zvečer pa malo prepevati. Poklic pevca zahteva celega človeka. Jaz sem se za to odločila in ni mi žal. Če bi še enkrat izbirala, bi skoraj zagotovo spet izbrala tako pot.«
»Zmeraj nisi kreator svojega življenja. Tudi v mojem življenju so bila nebleščeča obdobja, povezana z občutki žalosti in trpljenjem. Če namreč človek živi iskreno in pošteno, vanj letijo tudi strelice. Porodijo se občutki, da to, kar si napravil, ni nič posebnega. Včasih te drugi vidijo lepše, kot se vidiš sam.«
»Človek je na prvi pogled lahko videti zelo močen, odporen; zelo hitro pa postane šibko, kar preveč ranljivo bitje.«
