Izjemno življenje Slovenke, ki je ustanovila Ciciban in Bralno značko
Kristina Brenk je bila ena od oseb, ki so zaslužene za ustanovitev Mladinske knjige, Cicibana in tekmovanja za Bralno značko. Poleg tega, da je pisala svoja avtorska dela, je prevedla tudi številna tuja, s čimer je slovenskemu prostoru približala nekatere izjemne svetovne pravljice, med katere sodi tudi Pika Nogavička.
Brenkova je leta 1999 prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo, leto pozneje je bila uvrščena na častno listo Hansa Christiana Andersena, dve leti pred smrtjo pa je prejela naziv častne meščanke Ljubljane.
Bila je urednica, (mladinska) pisateljica, dramatičarka, prevajalka in pesnica. Kot delujoča v krogu urednikov je bila edina ženska. Zagovarjala je to, da morajo biti knjige za otroke kakovostne in prepričljive tudi v umetniškem smislu. V tistih časih, ko so bili tudi v literaturi bolj v ospredju dosežki narodnoosvobodilnega boja, je tako s svojimi kolegi bila težke bitke.
Bila je dostojanstvena oseba, ki je izžarevala mir in spokojnost. Znana je bila tudi po svoji radovednosti, razgledanosti in smislu za humor. Rada je imela ljudi in se je z njimi z veseljem srečevala. Številne njihove zgodbe so se je zelo dotaknile. Z veseljem je zahajala v hribe in na morje, njena najljubša poslastica pa so bila jabolka.
V otroštvu sanjala, da bi postala pevka ali igralka
Kristina Brenk se je rodila 22. oktobra 1911 v Horjulu, kjer je preživljala tudi prva leta svojega življenja. Kljub temu, da je njeno otroštvo zaznamovala prva svetovna vojna, so ji, kot je kasneje dejala, tista leta ostala v lepem spominu. Njena mama je bila Frančiška, oče pa Matija Vrhovec, ki je delal kot kmet. Kristina je odraščala z dvema sestrama, medtem ko so preostali štirje sorojenci umrli že v zgodnjem otroštvu.
Brenkova si je kot punčka želela, da bi postala pevka ali igralka, že tedaj pa je gojila tudi veliko ljubezen do pravljic. Nekoč naj bi teto vztrajno vlekla za predpasnik in jo spraševala, kako se reče pikicam, ki jih je videla v knjigah. V Horjulu je opravila prve štiri razrede osnovne šole, nato pa se je odselila v Maribor, kjer je končala meščansko šolo in učiteljišče.
S Francetom Brenkom je bila poročena 54 let
Kasneje je na Filozofski fakulteti v Mariboru vpisala študij psihologije in pedagogike ter ga tudi uspešno zaključila. Kot študentka je obiskovala dramsko šolo Mihaele Šaričeve in kot statistka nastopala v gledališču. Zavzemala se je tudi za ustanovitev mladinskega gledališča. Nekaj let se je posvečala tudi sodobnemu plesu. Leta 1938 je vpisala študij teorije gledališča za mlade v Pragi, leto kasneje pa je doktorirala iz pedagogike.
V študentskih letih se je zbližala s svojim študijskim kolegom Francetom Brenkom, ki je kasneje delal kot zgodovinar in pedagog. Med njima je vzplamtela ljubezen. Poročila sta se, njun zakon pa je trajal kar 54 let. V zakonu sta se jima rodila dva sinova; Klas in Lan.
Po končanem študiju nekaj časa ni dobila redne zaposlitve, zato se je preživljala s priložnostnimi deli. Ukvarjala se je z inštrukcijami in pisala članke, ki so bili objavljeni v revijah Ljubljanski zvon in Sodobnost.
Med vojno je pristala v zaporu in tam rodila prvega sina
V času druge svetovne vojne je sodelovala pri narodnoosvobodilnem boju. Tedaj je bila kurirka, hkrati pa je spremljala Prežihovega Voranca, ki je bil v tistem času urednik radia Kričač. Zaradi svojih aktivnosti je dve leti pred koncem vojne pristala za rešetkami in tam ostala do konca italijanske okupacije. Njen prvi sin je tako na svet prijokal kar v zaporu. V istem obdobju so zaprli tudi njenega moža in mamo, ker je pekla kruh za partizane.
Brenkova se je po vojni uveljavila kot pisateljica, prevajalka in urednica, pri čemer se je osredotočala na mladinsko književnost. Njena dela so bila objavljena v različnih revijah, prevajala in urejala je slovenske in tuje pravljice in pesmi, leta 1960 pa je bila objavljena njena prva avtorska knjiga Golobje, sidro in vodnjak.
Nekatera njena dela so še Deklica Delfina in lisica Zvitorepka (1972), Srebrna račka, zlata račka (1975), Babica v cirkusu (1982), Prigode koze Kunigunde (1984), Čenča Marenča (1976) in Prišel je velikanski lev (2008). V svojih delih je opisovala predvsem doživljajski svet sodobnega otroka, pomembno vlogo pa so igrali tudi njeni spomini iz otroštva.
Po njeni zaslugi je bila v slovenščino prevedena Pika Nogavička
Brenkova je bila ena od ustanoviteljic Mladinske knjige (in kasneje tudi njena urednica) in revije Ciciban, ki izhaja pod okriljem omenjene založbe. Zasnovala je številne zbirke za otroke, in sicer Najdihojca, Čebelica, Velike slikanice, Cicibanova knjižica, Zlata ptica, Mladi oder in Lutkovni oder. Urednica Čebelice, zbirke za otroke v začetnem bralnem obdobju, je bila prvi dve desetletji. V sklopu Zlate ptice je bilo zbranih 100 knjig ljudskih pripovedi z vsega sveta.
Pri svojem delu je iz svetovne književnosti izbirala najboljša dela. V času njenega urednikovanja je v slovenščini izšlo okoli 300 slikanic. Po njeni zaslugi je bila v slovenščino prevedena tudi Pika Nogavička. Nemško verzijo te knjige je vzela s sabo na morje in jo sproti prevajala in prebirala svojima otrokoma, ki sta se ob poslušanju Pikinih prigod neizmerno zabavala. To ji je dalo vedeti, da bi bila zgodba lahko zanimiva tudi za širši krog bralcev. Knjiga je v njenem prevodu izšla leta 1958.
Kristina Brenkova je bila tudi ena od ustanoviteljic tekmovanja za Bralno značko. Ta je bila prvič podeljena leta 1961 na osnovni šoli v Prevaljah na Koroškem. Bralna značka se je tedaj podeljevala učencem osnovne in srednje šole. Možno je bilo dobiti bronasto, patinirano, srebrno in zlato Prežihovo značko.
Profesionalka z nezmotljivim občutkom, ki je prepoznala kakovostno literaturo
Andrej Ilc, urednik knjig za otroke in mladino pri Mladinski knjigi in Kristinin tesni sodelavec, je o njej dejal, da je bila profesionalka s skoraj nezmotljivim občutkom, saj je znala v hipu prepoznati kakovostno literaturo. O njej je povedal tudi, da je bila oseba, ki je vedela, da pisanje za otroke in mlade 'ne more biti lagodno pripovedovanje zgodbic s srečnim koncem in cingljanje s praznimi verzi'. S svojim resnim odnosom do zgodb je navdihovala tudi ustvarjalce, da so se pri svojem delu še bolj potrudili.
Brenkova je imela največ navdiha za pisanje zjutraj, zato se je takrat najraje lotila ustvarjanja. Njena sinova se spominjata, da je bila zaradi delovnih obveznosti pogosto zdoma, velikokrat pa je delala tudi doma. V Ljubljani si je dom ustvarila na Peričevi ulici, v svojem bivališču pa je imela goro knjig. Umrla je 20. novembra 2009 v Ljubljani, ko je bila stara 98 let.
Nekaj njenih citatov
»Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne. Največ, kar lahko starši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.«
»Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje. Vsemu navkljub«
»Če se je nekaj dotaknilo mojega srca, sem imela tiho željo to sporočiti naprej. Samo to! Pa saj nikoli nisem mislila, da sem pisateljica. To se mi je zdelo tako nekaj veličastnega.«
»Še vedno gledam naprej z vsem humorjem, kar ga premorem.« - To je dejala malo pred koncem svojega življenja.
