Slovenska zdravnica, ki je pacientom reševala življenja celo s svojo krvjo

Franja Bojc se je rodila 26. novembra 1913 v veliko kmečko družino iz Nemške vasi blizu Ribnice. Starši so ji privzgojili delovne vrednote in že v mladosti je pomagala skrbeti za svoje mlajše brate in sestre ter bila vajena življenja v skromnih razmerah, saj je med šolanjem živela v natrpanem podstrešnem internatu brez oken. 

Te zgodnje izkušnje so jo utrdile, da je kasneje tako neustrašno vodila vojaško bolnišnico, ki so jo partizani jeseni leta 1943, kmalu po kapitulaciji Italije, postavili na težko dostopnem terenu v skriti soteski Pasice v Dolenjih Novakih pri Cerknem. 

A da je Bojčeva postala zdravnica, ni bila kriva vojna, saj je študij medicine začela že prej in diplomirala leta 1939. Želja po zdravljenju je v njej vzniknila, ko je zaradi zdravstvenih težav pristala v bolnišnici in si tam sobo delila z bolnico s hudo srčno napako. Franja je okrevala, njena sotrpinka pa žal ne in njena smrt je mlado Franjo tako zaznamovala, da se je takrat odločila za zdravniški poklic. 

Njena požrtvovalnost za paciente se je kazala že zgodaj v njeni karieri, saj je kmalu po koncu študija (na začetku druge svetovne vojne) začela sodelovati z osvobodilno fronto in pomagati ranjenim partizanom. Tem se je uradno pridružila konec leta 1943, po tem, ko so jo skupaj s sestro Pavlo v sovražni ofenzivi ujeli Nemci in ju strpali v tržaški zapor. 

K sreči so ju izpustili, a je na koncu preživela le Franja, ki je po navodilih OF bila poslana v novoustanovljeno bolnišnico 31. divizije v soteski Pasice pri Novakih pri Cerknem, medtem ko se je za Pavlo izgubila vsaka sled in zgodovinarji predvidevajo, da so jo ubili domobranci. Pred tem je Franja izgubila še enega sorojenca, njen brat Janez je padel v boju proti Nemcem. 

Upor proti grozotam vojne je nedvomno poganjal duha mlade zdravnice, kar je v njej prepoznal tudi njen novi šef doktor Viktor Volčjak, ustanovitelj in vodja skrite partizanske bolnišnice, kamor jo je poslala OF. Dr. Volčjak je Bojčevo videl kot izredno sposobno in ji že januarja 1944 zaupal upravljanje bolnice ter jo hkrati poimenoval po njej, da je bila odtlej znana kot bolnica Franja. 

Bojčeva je bila več kot kos izzivu, saj je v času njenega vodenja iz ene bolnišnične barake nastalo petnajst objektov, vključno z elektrarno in prostorom za rentgen. To je njej in zdravstvenemu osebju omogočalo, da so sprejemali in pomagali tudi najtežjim ranjencem. Franja je poleg vodstvene in organizacijske funkcije ves čas opravljala tudi delo kirurginje in osebno bdela nad pacienti. Ko so bolnici pošle zaloge krvi, je dvakrat celo darovala svojo, da je rešila življenje ranjenim vojakom. 

V neizprosnih razmerah vojne bolnišnice je ta mlada Slovenka našla svoje poslanstvo, a tudi ljubezen. Zaljubila se je namreč v sodelavca, zdravnika Franca »Frenka« Bidovca, ki je v bolnici Franja nasledil doktorja Volčjaka na položaju vodje sanitetnega odseka.

Poetično je, da sta se Franja in Frenk poročila kar v Franji, in sicer 21. februarja 1945. O veselem dogodku, ki so ga z njima slavili tudi pacienti, je zdravnica v svoji knjigi spominov Ni neskončnih poti (Pisma sinu) kasneje zapisala: 

»Zaklali smo drugega pujsa in vse pogostili z velikimi kosi pečenke. Ko sem šla drugo jutro po barakah na prevezovanje in vizito, so mi povsod čestitali in mi želeli srečo. Nekdo se je ob spominu na obilno večerjo pogladil po trebuhu in dejal: Da bi se še večkrat! Nisva bila edina, ki sva se poročila v tistih dneh. Mnogim se je mudilo v zakon. Dobila sem nekaj ponudb, a kaj, ko sem imela sama že izbranega. Od toplega večera, ko sva v Trnovskem gozdu ob Pavlinem petju plesala tango, sem mislila na Frenka, na prijetnega fanta, ki mi je po prvem srečanju od vsepovsod pošiljal listke s pozdravi.

Kasneje sem veliko razmišljala, zakaj smo tik pred koncem vojne hiteli v zakon. Najbrž smo se v nekem smislu bali vrnitve v dolino. Življenje v gozdovih je imelo svojstven utrip, pa nas je bilo v podzavesti nemara strah, da nas ljudje iz vsakdanjega sveta ne bodo razumeli. Hoteli smo si poiskati partnerja iz svojih vrst, dokler smo bili še v svojem okolju, in se kar najtesneje navezati drug na drugega. Strah je bil odveč, saj nas je dolina sprejela ob koncu vojne odprtih rok in odprtih src. In nekaj zakonov iz tistih dni je šlo po zlu. Najin je ostal …« 

Franji in Frenku sta se v zakonu kasneje rodila dva sinova, vendar to novopečene matere ni odvrnilo od kariere. Tudi po vojni je delala kot zdravnica in se odločila za specializacijo ginekologije in dodatni študij. Kot asistentko primarija so jo zaposlili celo na ginekološki kliniki v Beogradu. 

Preberite si več o tej neverjetni Slovenki. TUKAJ lahko izveste, kako je ta izjemna ženska zaznamovala slovensko zgodovino in kakšna je bila zadnja leta svojega življenja, preden je umrla točno na svoj rojstni dan.