Ženska, ki je s pomočjo kitajske medicine rešila svet pred najnevarnejšo boleznijo
Kitajka Tu Joujou je farmakologinja, ki je znana predvsem kot oseba, ki je skupaj s svojo ekipo iznašla artemisinin, zdravilo za malarijo. Razvila ga je na podlagi recepture iz tradicionalne kitajske medicine in je odobreno kot najbolj učinkovito zdravilo proti malariji doslej. Za ta dosežek je leta 2015 prejela tudi Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino, s čimer je postala prva državljanka Kitajske, ki je prejela Nobelovo nagrado za znanost.
Malarija je sicer še danes nevarna nalezljiva bolezen, ki je najbolj razširjena v tropih in podsaharski Afriki. Vsako leto se z njo okuži približno 350-500 milijonov ljudi, za posledicami bolezni pa umre pol milijona svetovnega prebivalstva. Največ smrtnih žrtev se pojavlja med otroki, ki so mlajši od petih let. Okužbo prenašajo komarji, ki so okuženi s plazmodijem. Ko tak komar piči človeka, parazit zaide v njegov krvni obtok in posledično se razvije malarija.
Zaradi tuberkuloze morala za dve leti prekiniti šolanje
Tu Joujou se je rodila 30. decembra 1930 v mestu Ningbo na vzhodu Kitajske. Njen oče je bil zaposlen v banki, mama pa je kot gospodinja ostala doma in skrbela za njunih pet otrok. Poleg Tu sta imela še štiri sinove. Tu je obiskovala šolo v rodnem kraju, nato pa je izobraževanje nadaljevala na gimnaziji, ki se prav tako nahaja v mestu Ningbo. Tekom šolanja je zbolela za tuberkulozo. Posledično je morala dve leti ostati doma in počivati. Gimnazijo je tako zaključila nekoliko kasneje, kot bi jo sicer, leta 1951.
PREBERITE ŠE --> Neustrašno življenje zdravnice, ki je vodila bolnico Franjo: Za las je ušla smrti
Joujoueva je začela kmalu kazati zanimanje za medicinske raziskave, kar je botrovalo odločitvi, da se je leta 1951 vpisala na študij medicine v Pekingu. Štiri leta kasneje je diplomirala na oddelku za farmakologijo. Po končanem študiju se je zaposlila na Kitajski akademiji tradicionalne medicine in se poročila s tovarniškim delavcem Li Tingdžaom. V zakonu sta se jima rodili dve hčeri. Tu Joujou se je pri svojem delu zelo izkazala, zato se je leta 1959 udeležila tudi tečaja kitajske medicinske teorije in prakse. Pokazala je tudi veliko zanimanje za tradicionalna kitajska zdravila in zdravilne rastline.
Zapustila družino in se odpravila v tropski deževni gozd na jugu Kitajske
Leto 1969 je bilo zanjo prelomno, saj so jo takrat povabili v skrivni vladni projekt Projekt 523, katerega namen je bil odkriti učinkovito zdravilo proti malariji, ki je v času vietnamske vojne pustošila po severnem delu Vietnama in južnem delu Kitajske. Zaradi bolezni so umirali predvsem vojaki, hkrati pa je bila v tistem času malarija ena najbolj smrtonosnih bolezni tudi v svetovnem merilu, zato je zavezniška vlada Severnega Vietnama, ki je bila v vojni z ZDA, za pomoč prosila Kitajsko. V tistih časih je bilo sicer na voljo zdravilo klorokin, ki pa ni več učinkovalo tako kot nekdaj.
Ko je Tu Joujou privolila v sodelovanje, je to pomenilo, da je morala zapustiti svojo družino. V tistem obdobju je bil njen mož označen za desničarja, zaradi česar so ga odpeljali na podeželje osrednje Kitajske, kjer naj bi bil deležen obvezne 'prevzgoje'. Tako je morala dati Tu njuno hči, ki je bila takrat še dojenček, v varstvo drugim ljudem. Da bi bolje razumela problematiko bolezni, so Tu poslali v tropski deževni gozd na jugu Kitajske, kjer se je pobližje spoznala z malarijo in njenimi posledicami. Kar je videla, jo je močno pretreslo. Tako je v njej zrasla odločenost, da je treba najti rešitev v obliki ustreznega zdravila.
Odgovore poiskala v tradicionalni kitajski medicini
Prepričana je bila, da bo odgovore, ki jih potrebuje, našla v tradicionalni kitajski medicini. Tako je začela s sodelavci podrobneje preučevati prastara medicinska besedila. V sklopu raziskave so bili več let tudi na terenu. Njena ekipa je naposled zbrala 200 receptov in 380 zeliščnih izvlečkov. Izvlečke več kot 100 rastlin so nato testirali na živalih; in sicer na miših in opicah. Pri tem se je ena rastlina izkazala kot še posebej zdravilna. Sladki pelin se je lahko pohvalil s kar 100-odstotno učinkovitostjo pri zdravljenju mišje malarije.
V nadaljnji fazi je bilo potrebno preveriti učinkovitost zdravila tudi na ljudeh. Joujoueva se je skupaj z dvema sodelavcema javila kot prostovoljka. Tudi ta poskus je obrodil pozitivne rezultate, zato so sledile še klinične študije. Tu je bila pri celotnem razvoju zdravila ključna akterka, saj je bila tista, ki je prvič izolirala učinkovino, nato pa se je domislila ekstrakcije z etanolom.
Svetovna zdravstvena organizacija zdravilo odobrila šele na začetku 21. stoletja
To, da je bilo razvito novo zdravilo za malarijo, javnosti zaradi vojnih razmer dolgo časa ni bilo oznanjeno. Šele v 90. letih prejšnjega stoletja je postala terapija splošno razširjena med prebivalstvom in postala uporabna tudi mednarodno. Leta 1977 so bili objavljeni izsledki raziskave, šele na začetku 21. stoletja pa je zdravilo odobrila tudi Svetovna zdravstvena organizacija in ga razglasila kot najučinkovitejšega proti malariji.
Tu Joujou je leta 2011 za ta dosežek prejela tudi prestižno ameriško Lasker-DeBakeyjevo nagrado za klinične medicinske raziskave, štiri leta kasneje pa je kot edina iz svoje delovne ekipe prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino. To dejstvo je bilo še bolj nenavadno zato, ker ni imela doktorata. Nekateri kritiki zato menijo, da bi morala Kitajska Joujouovo kot članico povabiti na Kitajsko akademijo znanosti, ki je najuglednejše častno združenje znanstvenikov na področju naravoslovja v državi.
