Filmska ikona, ki je očarala Hollywood, zasenčila Marilyn in poročila Slovenca
Mednarodno slavo je žela predvsem kot igralka, vendar pa se je v življenju posvečala še številnim drugim dejavnostim. Italijanka Gina Lollobrigida se je v mladosti ukvarjala z manekenstvom, študirala je slikarstvo in kiparstvo, ko pa v filmskem svetu ni bila več tako aktivna, je postala fotoreporterka. Zelo odmeven je bil tudi njen ekskluzivni intervju s Fidelom Castrom. Za krajši čas je bila dejavna celo v političnem prostoru. Rada je sama skrbela za svoj izgled v filmih, zato je velikokrat oblikovala svoje kostume, prav tako pa se je za snemanja velikokrat naličila sama.
Gina Lollobrigida se je rodila 4. julija 1927 v majhnem gorskem kraju Subiaco v okolici Rima. Njen oče je bil zaposlen kot proizvajalec pohištva, mama pa je bila gospodinja. Gina je imela še tri sestre: Giuliano, Mario in Fernando. Družina se je v času druge svetovne vojne preselila v Rim. Gina je bila v mladih letih deležna zasebnih inštrukcij iz petja, plesa, risanja in jezikov.
Zmagala na številnih lepotnih tekmovanjih
Na Akademiji za likovno umetnost v Rimu se je tri leta posvečala študiju slikarstva in kiparstva. V tem času je prejemala tudi štipendijo. V mladih letih je delala kot manekenka, pri čemer se je predstavljala pod lažnim imenom Diana Loris. Zmagala je na številnih evropskih lepotnih tekmovanjih. To delo pa ji je utrlo tudi nadaljnjo pot v igralske vode, saj je tedaj pritegnila pozornost nekaterih italijanskih režiserjev.
PREBERITE ŠE --> Tragična zgodba naše največje filmske zvezde, ki jo je snubil Hollywood
Tako je kmalu dobila priložnost, da se preizkusi v gledaliških in filmskih vodah. Pri svojih 18 letih je v nekem manjšem italijanskem gledališču odigrala vlogo v komediji Santarellina Eduarda Scarpette. Naslov prvega filma, v katerem je nastopila, je Aquila nera. Sprva je v filmih prevzemala stranske vloge, kmalu pa je kot igralka postala čedalje bolj prepoznavna tudi v mednarodnem merilu.
Poročila se je s slovenskim zdravnikom, a nikoli našla prave ljubezni
Leta 1950 se je poročila z mariborskim zdravnikom Dragom Milkom Škofičem, ki je postal njen menedžer, vendar pa sta se po 16 letih skupnega življenja razšla. V zakonu se jima je rodil sin Andrea Milko Škofič. Kljub izjemno uspešni karieri ji je bila sreča v zasebnem življenju nekoliko manj naklonjena. Pri svojih 79 letih se je sicer zaročila s 34 let mlajšim španskim poslovnežem Javierjem Rigauom y Rafolsom, vendar pa so se njune poti, še preden bi prišlo do poroke, ločile, čeprav je Španec trdil drugače in javnosti oznanil, da sta se poročila leta 2006 v Barceloni. Gina je to zanikala, rekoč da naj bi Javier celo uporabil njeno dvojnico, da je prelisičil uradnike, saj naj bi se hotel dokopati do njenega premoženja. Spor ju je pripeljal celo na sodišče, a je Italijanka izgubila sodno bitko proti njemu.
Moškim je mešala glave
Zanimivo je, da si igralske kariere nikoli ni posebno želela, njena strast je bila umetnost. A bolj, kot ji je bilo vseeno, bolj so se filmski studii tepli zanjo. Za to sta bila gotovo zaslužna njena lepota in seksapil, imela je postavo peščene ure, ki je bila takrat tako občudovana, in Francozi so po njej celo skovali besedo 'lollobrigidienne', s katero so naslavljali ženske, ki imajo obline na 'pravih mestih'. Moški so bili dobesedno obsedeni z njo, tudi njeni soigralci, Humphrey Bogart je nekoč celo dejal, da je Marilyn Monroe ob boku Gine videti kot otroška igralka Shirley Temple, kar je bil nedvomno poklon Italijanki in ne Američanki.
Glede tega, katera je lepša, naj bi se celo sporekli s še eno, le nekaj let mlajšo italijansko lepotico in igralko Sophio Loren. Sophia naj bi nekoč izjavila, da ima večje prsi kot Gina, a ji je Lollobrigida odgovorila: »Midve sva si tako različni kot vrhunski dirkalni konj in koza ... Jaz sem številka 1.«
Obsedla Howarda Hughesa in monaškega princa
Med znanimi moškimi, ki jih je omrežila, je bil tudi Howard Hughes, tedaj najbogatejši tajkun na svetu. Leta 1950 je v reviji zagledal fotografije Gine v kopalkah in postal z njo tako obseden, da jo je povabil v Hollywood na avdicijo in ji poslal letalsko karto, na njenega moža pa skrivnostno pozabil. A Škofič je zaupal svoji ženi in jo spodbudil, da je sprejela vabilo, saj ni želel, da bi kasneje obžalovala odločitve. Ko je prispela v Los Angeles, jo je Hughes zasipal s pozornostjo, nastanil jo je v luksuznem hotelu, ji dodelil osebnega šoferja in jo dva in pol meseca vsak dan obiskoval ter se jo trudil osvojiti, a ga je Italijanka vsakič zavrnila. »Kar naprej me je poskušal dobiti! A mu ni uspelo. Hotela sem biti korektna,« je leta 2015 povedala v intervjuju za Vanity Fair. Čeprav je v njegovi družbi uživala, je tedaj njegovi osvajalski podvigi niso premamili. »Med nama je bilo preveč razlik,« je dejala. »Rekla sem mu: "Če boš izgubil vse svoje bogastvo, se bom poročila s teboj.« Morda ga je to presenetilo, da sem bila edina oseba, ki je ni zanimal njegov denar.«
Z ameriškim magnatom je pred odhodom sicer podpisala predhodno sedemletno pogodbo, s čimer je pristala na snemanje treh filmov na leto, a je kasneje, ko je izvedela, kakšne pogoje je Hughes vključil vanjo (hotel si jo je dobesedno prilastiti in ostalim filmskim studiem zaračunati visoko ceno, v primeru, da bi jo želeli v drugih filmih), odklonila sodelovanje z njim. »Podpisala sem jo, ker sem si želela domov,« je pri 87 povedala za Vanity Fair. Hughes je tudi kljub poslovni zavrnitvi ni pustil pri miru in še več kot desetletje k njej pošiljal odvetnike. Ni je prepričal in zaradi spora z njim je bila prisiljena zavrniti filmske ponudbe, ki so prihajale iz Amerike, in nastopala zgolj v evropskih filmih.
V pozni starosti je sicer dejala, da bi morda še enkrat v isti situaciji ravnala drugače: »Takrat sem bila nedolžna. A kasneje sem spoznala, da je bil (Hughes) zelo zanimiv moški. Veliko bolj zanimiv kot moj mož.« S Škofičem sta se leta 1971 tudi dokončno ločila, kar je njene oboževalce še podžgalo, da so ji neumorno dvorili. Nekateri izmed njenih snubcev so bili celo poročeni, denimo sam monaški princ Rainer III. jo je leta osvajal, in to kar pred lastno ženo Grace Kelly na njunem domu. »Jasno da sem rekla "Ne!"« se je za Vanity Fair pripetljaja spominjala Gina. »20 let je vlekel zamero, ker sem ga zavrnila. A ko je (Grace) umrla, je pozabil na to in spet sva se spoprijateljila.«
Sama se je naličila in oblikovala kostume za svoje vloge
Na mednarodnem nivoju je pozornost prvič pritegnila v francoskem filmu Fanfan la Tulipe (1952). Nastopila je tudi v naslednjih filmih: Beat the Devil (1953), Lepa a nevarna (1955), Trapez Carol Reed (1956), Notre-dame de Paris (1956) in Buona Sera senora Campbell (1968). Sodelovala je z nekaterimi najbolj znanimi hollywoodskimi zvezdniki vseh časov, kot so Humphrey Bogart, Rock Hudson, Burt Lancaster, Sean Connery, Tony Curtis, Yul Brynner in Frank Sinatra. Ker je želela na zaslonih izgledati brezhibno, je kostume za svoje igralske vloge pogosto oblikovala sama. Prav tako se je velikokrat sama tudi naličila.
Po letu 1970 kot igralka ni bila več tako aktivna. Na vsake toliko se je še vedno pojavila v kakšnem filmu, nastopila je tudi v televizijski seriji Falcon Crest, sicer pa se je v večji meri posvečala drugim dejavnostim. Začela je delati kot fotoreporterka, pri čemer so ji bile zveze in poznanstva, ki si jih je pridobila tekom svoje igralske kariere, v veliko pomoč. Tako ji ni bilo treba vložiti veliko truda v to, da je pred svoj fotografski objektiv postavila vrsto znanih osebnosti, kot so bili igralec Paul Newman, pevka, Ella Fitzgerald, umetnik Salvador Dali, igralka Audrey Hepburn in ameriški diplomat Henry Kissinger. Izdala je pet knjig s fotografijami, ki jih je posnela. Zadnja med njimi nosi naslov The Wonder of Innocence. V njej je zbranih več kot 150 fotomontaž otrok in živali z različnih koncev sveta.
Prodala svojo zbirko nakita in z izkupičkom podprla sklade za medicinske raziskave
Režirala je tudi odmeven dokumentarni film Portret Fidela Castra (1975), v katerem je ekskluzivno intervjuvala kubanskega voditelja. Nekaj časa je bila aktivna tudi v politiki. Leta 1999 je na volitvah za evropski parlament kandidirala na listi levosredinskih demokratov pod vodstvom italijanskega politika Romana Prodija, vendar je bila pri tem neuspešna. Med drugim je bila tudi podpornica Nacionalne italijansko-ameriške fundacije (NIAF). V 21. stoletju se je sicer posvečala tudi kiparstvu.
Za svoje igralske dosežke je na 18. podelitvi zlatih globusov prejela nagrado Henrietta. Lollobrigida je bila tudi strastna zbiralka nakita znamke Bulgari, vendar se je kasneje v življenju odločila, da zbirko proda, od česar je zaslužila pet milijonov ameriških dolarjev. Ta denar je nato namenila skladom, ki se ukvarjajo z raziskavami, vezanimi na zdravljenje matičnih celic.
Umrla je v ponedeljek, 16. januarja 2023, v bolnišnici v Rimu, kjer naj bi že nekaj časa bila na zdravljenju, a podrobnosti o njeni bolezni njeni predstavniki javnosti niso želeli razkriti. Stara je bila 95. let.
Njeni odmevni citati
»Vsi bomo nekoč umrli. Razlika med nami je le v intenzivnosti, s katero se odločimo živeti.«
»Ženska, ki je stara 20 let, je kot led, pri 30 je topla, pri 40 letih pa vroča.«
»Najboljši kozmetični pripomoček je ljubezen.«
»Želim pustiti spominek na svoje življenje.«
»Slava ima svojo svetlo plat, saj ti odpre številna vrata. Resnica pa je, da je ne maram preveč, ker se zaradi nje zasebno življenje spremeni v nekaj zelo majhnega.«
»Glamur je to, ko moški ve, da je ženska ženska.«
»Sem slikarka in kiparka, nekoč pa sem po naključju delala kot igralka.«
