Onine zgodbe 2019

V parku za gradom (ob Kreslinovi pesmi V parku za gradom)

Po tej poti je res težko voziti. Samo poglej, kako se kolesa vdirajo v pesek. Le kaj so mislili, ko so ga nasuli? Da se tod sprehaja samo vrtec? Otroci, ki radi kamenčkajo?« je godrnjal, sklonjen nad voziček.

Če ju je kdo gledal od daleč, bi mislil, da ji prigovarja. In da ona hoté noče sodelovati v pogovoru. Kujavo je zrla predse, nekoliko namrščenega čela, tiščala je ustnice skupaj in se z rokami trdno oklepala naslonjal vozička, da so bili členki prstov čisto beli. On je vozičku utiral pot po beli prodnati poti, potne kaplje so mu polzele po sencih, bil je zadihan. Nejevoljno je gledal brazde, ki so jih za seboj puščala kolesca. »Mar ni to za nas sprehajalce? Pa niso pomislili, da eni po tem ne morejo iti?« je še naprej mrmral predse, sklonjen nadnjo. 

Pot se je končno spremenila, kot da bi prisluhnila njegovemu negodovanju. V smeri proti gradu je peščenega proda bilo najprej manj, nato ga je povsem zmanjkalo. Steza je postala navadna, zbita sprehajalna pot, običajna za parke. Naravnal se je, si z robcem obrisal pot s čela in sproščeno zadihal: »Zdaj pa je!« Morda se je zaradi njegovih besed tudi ona zravnala na sedežu. Lahko pa da ga ni slišala. A je bilo videti, kot da ga je, saj je naprej sklonjena pozorno opazovala, kod jo vozi, in je nemara prepoznala znana mesta.

Vzradostil se je, ko jo je videl dvigniti se na sedežu. Je prišel eden tistih svetlih trenutkov, ko zmore? Zaustavil je voziček in stopil dva koraka naprej, da bi videl njene oči. Pogled ji je begal od ene strani do druge, kot bi hotela posneti spomine. Da, da, prepoznala je njun park za gradom. 

Dolgo je molčal in ji pustil, da je s pogledom zaobjela znane podobe. Na obrazu so se ji zmehčale trdo zapotegnjene gube. Oči je stisnila v dve zasanjani reži. Ustnice so se sprostile in postale polnejše, skoraj kot takrat, ko jih je včasih, davno tegá, v temi tipal s konicami prstov in potem potoval naprej, po bradi, po liniji vratu in šel navzdol, počasi, do čvrste izbokline dojke in še naprej, do nabrekle maline, ko ni smel naprej, ker ga je zaustavila z odločnim prijemom desnice, ga strmo pogledala v oči, da je osramočen umaknil roko, jo pobožal po licu, samo še poljubil tiste mehke ustnice, kot v spravo, in jo objel čez rame. Vonjal je njene lase in prisluhnil njenemu dihu. Dišala je, najbrž tako diši jasmin. Dolgo sta sedela tam na klopci, poslušala dih drug drugega in zrla v temo. Potem sta morala domov, njen oče je bil strog. Dokler je končno ni smel odpeljati in je postala za zmeraj njegova. 

Odločno je prijel za ročaja vozička in se obrnil proti gradu. Staro poslopje so nedavno tegá obnavljali. Ko je tu stal še gradbeni oder, se je izogibal sprehodu skozi park. Ni bilo lepo. Ko jo je pripeljal prvič, so njene oči otopelo in otožno zrle predse. Ni se premaknila v stolu, skrčena je bila prilepljena na naslonjalo, vsa drobcena in ranljiva. Ni prepoznala. Ali pa ni hotela. Dolgo ni šel z njo v park. Na jutranjih sprehodih, ko je sam hodil tod, je oprezal, kako potekajo dela. Šele pred nekaj dnevi so odstranili oder. Zato se je danes prvič po dolgem času vrnil z njo, skoraj samozavesten, ker je grad sijal v svoji lepoti kot še nikoli doslej v njunem življenju – kot bi hotel, da bi bil tudi on tak kot tole veličastno poslopje –, a hkrati nekoliko v strahu, ali ji bo všeč. 

Potne roke so oprijemale ročaja vozička. Kršil je dovoljeni čas – ob tej uri, ko se že spušča mrak, morajo biti vsi že v svojih sobah, tako je zaukazano v domu. Toda ta pomladanska noč, zvezdnato nebo, že ugašajoče ptičje petje ... V vse to je verjel. Bilo je tako kot takrat.
Odločil se je in zavil s poti.
»Ana, zdaj greva tja!« se je sklonil k njej in pojasnil svoj odločni korak. Dvignila se je v vozičku, se tesneje objela ročajev in bila pripravljena. V vse gostejšem mraku sta že od daleč videla, ob dveh platanah je bila njuna klopca.
Saj ni hotel, toda samo od sebe ga je gnalo k hitenju. Ko sta prispela tja, je že vedel, kaj mora zdaj. Odstranil je pasove z vozička in jo trdno poprijel. Ona, kot da bi hotela sama od sebe, se ga je oklenila okoli vratu. Varno jo je prenesel na klopco. Sedel je poleg nje, ji z desnico podprl hrbet in jo z levico objel. Za nekaj trenutkov sta obstala. Globoko sta dihala, vsi vonji pomladne noči, tudi oddaljenega jasmina, so dovolili zabrisati sedanjost. Ona je, kot takrat, naslonila glavo na njegovo ramo. Sklonil k njej, ji poljubil bele lase, vonj po jasminu, in jo z levico božal.
»Ne bi bil to, kar sem, če te ne bi bilo ...«
Tega ne bi rekel, če Ana ne bi bila v takšnem, odsotnem stanju, si je hip nato priznal. In obšla ga je slaba vest. Toda to je ona. Če je ne bi bilo, bi tudi njega ne bilo. Toda kaj je zdaj ostalo? Da je zdaj sam kot pes? In ona tam, vsa odsotna? A sta živela, tisto pravo življenje. Bila je ljubezen. 

Na klopci, ki jo je zakrivalo grmičevje, sta se iz teme izločili dve postavi. Mrak ju je doslej skrival vase. Če ne bi bilo šepeta, bi človek pomislil, da je to ena sama ogromna postava na štirih nogah, tako sta bili bitji prepleteni v eno.
Ni šlo drugače, pot je vodila mimo njiju. Ana je dvignila glavo z njegove rame, kot v zadregi, da ne bi bila zasačena.
»Dedi? Babica?«
Kepa se je razdelila na dvoje, fant se jima je približal.
»Primož?«
Naredil je še korak bliže. V poltemi je ošinil prazen voziček, nato starčka na klopci. Ni dolgo molčal, da ne bi bilo videti, kot da je v zadregi. Skoraj hkrati sta spregovorila, dedek in on:
»Tudi ti tukaj?«
»Tudi vidva tukaj?«
Obrnil se je, podal roko njej in jo postavil pred njiju.
»To je Daša.«
Imela je tanko, mlado roko, a čvrst prijem.
»Dober večer ...«
»Midva ... greva,« je bil Primož nenadoma negotov.
»Midva tudi,« je tudi on vstal, previdno, da se njej ne bi kaj zgodilo. Stegnil je roke in jo oprijel. Oklenila se ga je.
»Naj pomagam?« je bil Primož uslužen.
»Ne, sama zmoreva. Kar pojdita.«
Dvignil jo je in jo, krhko, posedel v voziček. Potem sta postala in gledala za mladima, ki sta se spet prepletla. Kot takrat onadva. 

Počasi sta se odpravila po stezici v parku, mimo gradu, mimo ribnika, mimo klopic do zadnjih dreves. Vonj po jasminu je polnil zvezdnato noč.
»Joj, hiteti morava, brez večerje si že ostala,« je pogledal na uro in se vznemiril.
Skomignila je z rameni. Ga je razumela? Ji je bilo vseeno, če ostane brez večerje?
»Ti,« je dahnila.
Zaustavil se je. Že mesece ni spregovorila nobene besede.
Sklonil se je k njej in jo pobožal po starikavih, dobrih dlaneh.
»Pelji me še kdaj tja,« je zašepetala. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

ZAVRNI STRINJAM SE