Najbolj prepoznavna stvar pri vašem oblikovanju so laserski rezi, kako ste se začeli ukvarjati s tem?

V drugem letniku smo imeli delavnico z oblikovalcem Juretom Purgajem, učili smo se, kako priti od ideje do izdelka, začel sem rezati material in postalo mi je zanimivo, kaj sem dosegel le s škarjami, kako je iz dvodimenzionalne oblike nastala tridimenzionalna. Prvi izdelek je bil narejen ročno, ko sem se lotil celotne kolekcije, pa sem začel raziskovati, kako bi to lahko delal strojno. Zelo rad imam papir, zato najprej oblikujem iz papirja, preden se lotim laserskega izreza; režem vzorce, papir razprem, pogledam, kako pade, skeniram, narišem v programu, natisnem, spet izrežem in tako ponavljam (smeh).

Kako izberete blago, ki je primerno za laserske reze?

Pravzaprav ni omejitev, odvisno od želenega rezultata, različne strukture in sestave tekstila se odzivajo različno. V zadnjih letih sem se veliko naučil o tehnologiji in malenkostih, ki zelo vplivajo na končni rezultat.

So laserski rezi že vaš zaščitni znak?

Ja, če kdo vidi kaj razrezanega, reče, da je to Matic Veler (smeh). Tudi zdaj na magistrskem študiju bom raziskoval laserske reze, na šoli imajo tri ogromne stroje namenjene temu, prej sem se moral voziti po vsej Sloveniji, da sem kaj razrezal.


Prihajate iz družine z oblikovalsko tradicijo, kako sorodniki gledajo na vaše kose?

Ko sem v procesu ustvarjanja, vedno slišim kako kritiko, na primer kaj vendar delam in kdo bo to nosil, ko vidijo končni izdelek, pa so vselej ponosni name. Doma se ukvarjajo s konfekcijo, moškimi oblekami, vajeni so bolj resne oziroma klasične krojaške mode, zato se jim moje stvaritve zdijo zelo »nenosljive«, a so vedno navdušeni.

Ste že kot otrok vedeli, da boste oblikovalec?

Ja, vsak dan sem bil v delavnici, opazoval sem šivilje, očeta in dedka. Na začetku gimnazije sem bil malce skeptičen, ali bi res to počel, malo sem se bal zaradi ekonomskih okoliščin, a na koncu je prevladala ta odločitev in mislim, da sem pravilno izbral.

Stari ste komaj 25 let in ves čas vas omenjajo kot enega najbolj perspektivnih domačih oblikovalcev, je to za vas breme?

Tako ali tako sem zelo samokritičen, redko sem zadovoljen z izdelkom, vedno gledam naprej, kako bi stvari razvijal. Ne čutim pritiska, rad imam kritike, največja nagrada pa je, ko pridejo ljudje do mene in rečejo, da so navdušeni nad ustvarjenim.

Zdaj odhajate v London, kaj vam tamkajšnja šola lahko da, česar vam slovenska ne more?

Že nekaj časa delam modo v Ljubljani in opazil sem, da sem prišel do točke, ko je težko iti naprej, poznam že skoraj vse ljudi, ki se ukvarjajo z modo. Naša fakulteta ponuja magistrski študij na ravni dodiplomskega študija, vsaj tako pravijo vsi sedanji in pretekli magistrandi, zato hočem iti v bolj konkurenčno in spodbudno okolje, kjer bo več možnosti, pravzaprav neskončno možnosti. V Sloveniji moraš biti zelo samoiniciativen, že zaradi laserskih izrezov se moram voziti po vsej državi in hoditi v tujino. Je pa prednost slovenske majhnosti, da si te ljudje hitro zapomnijo, hitro postaneš znan oblikovalec, poznaš znane obraze, v tujini pa me glede tega čakajo nove preizkušnje. Vsi me sprašujejo, ali se bom vrnil ali ostal v Londonu, a jaz ne vem, pustil se bom presenetiti, vsekakor pa svojo pot težko vidim v Sloveniji.


Omenili ste znane obraze, kako pomembno je povezovanje z njimi, pojavljanje stvaritev na prireditvah?

Za prepoznavnost je gotovo dobro, na ekonomsko stanje pa to ne vpliva, vsaj ne v Sloveniji (smeh).

Ste vse prej kot človek, ki se želi izpostavljati, je to v današnjem modnem svetu omejitev?

Vedno sem bil proti temu, oblikovalec naj predstavlja svoje izdelke, in ne sebe. Razumem svetovna imena, legende, ki že same predstavljajo določeno blagovno znamko, na primer Karla Lagerfelda ali Donatello Versace, a za to je treba veliko časa, vztrajnosti in predvsem dobrega dela.