Mojca Lukšič: Mnogi nimajo stvarne predstave o sebi. Mislijo, da so lahko vse

»Zadnji čas je, da začnemo razmere spreminjati,« pravi Mojca Lukšič, ravnateljica Gimnazije Novo mesto in predsednica skupnosti splošnih gimnazij, o šolskem sistemu, ki dopušča, da s fakultet prihajajo ljudje z vedno manj znanja. Na to so začeli že pred leti opozarjati v akademskih krogih, danes pa se z mladimi, ki se jim je uspelo brez pretiranega učenja dokopati do diplom, srečujejo povsod. A tega ne gre posploševati, opozarja sogovornica, ki mladih ne meče v isti koš: »Če gledam gimnazijce, vem, da so se odločili za znanje, in ne za lažjo pot.«

V pogovoru pred tem intervjujem ste me presenetili, ko ste dejali, da se znanje današnjih diplomantov slabša. Se neznanje res že opazno širi? Kaj je, po vašem mnenju, razlog za to?
Razlogov je več in segajo deset, petnajst let nazaj, povezani pa so z bolonjsko reformo, prenovo srednješolskih strokovnih programov, načinom financiranja srednješolskih in študijskih programov, z velikim upadom generacij, poplavo novih visokošolskih zavodov in tudi Evropo, ki je usmerjena v krepitev poklicnega in strokovnega izobraževanja, splošno izobraževanje pa pušča ob strani. Kot ravnateljico gimnazije pa me še posebej skrbi, ker je pri vpisu na nekatere fakultete popolnoma vseeno, koliko znanja in kakšno znanje imajo ti, ki se vpisujejo. Včasih je veljalo, da se dijaki vpišejo na strokovno šolo zato, ker bodo po tej poti prišli do poklica. Danes pa je za številne sprejemljivo, da se učenci vpišejo na strokovno šolo zato, ker je to pot, da bi laže prišli na fakulteto.

Kdo je zadovoljen človek? To je tisti, ki vedno malo premika svoje meje. Tega bi morali otroke naučiti. Šola bi otroku morala postavljati meje, ki so malo, ne preveč, a vendar malo čez njegove sposobnosti, tako da bi napredoval in rasel. Ko svoje meje premakneš, pride tudi občutek zadovoljstva.

Kdaj ste to opazili?
Pred leti, ko so nam iz akademskega sveta začeli govoriti, da je treba spremeniti gimnazijski program in splošno maturo, ker da je z znanjem gimnazijcev nekaj narobe. Toda z gimnazijo in splošno maturo ni nič narobe. Težava je v njihovih vstopnih kriterijih. Pred nekaj leti sem zasledila podatek, da v univerzitetni študijski program filozofije v enem od letnikov ni bil vpisan noben gimnazijec, temveč so bili samo dijaki, ki so opravili poklicno maturo. Toda noben strokovni program nima filozofije v štirih letih šolanja! Posledično to tudi pomeni, da morajo fakultete nadomestiti primanjkljaj predznanja. Takrat sem naredila pregled razpisa za vpis v študijske programe in preverila, kakšni so vpisni kriteriji v posamezen univerzitetni program. Ugotovila sem, da velika večina krši zakon o visokem šolstvu. Razlogov, zakaj so se visokošolski zavodi tako odločili, ne poznam. Verjetno je med njimi način financiranja študijskih programov.


Kako ga kršijo?
V zakonu o visokem šolstvu je zapisano, da se lahko v univerzitetne programe vpisujejo dijaki z opravljeno splošno maturo in dijaki z opravljeno poklicno maturo po strokovni vertikali. To pomeni, da je za dijaka s poklicno maturo v programu elektrotehnik omogočen prehod v univerzitetni program elektrotehnika, ne pa v program anglistika. Toda anglistika na filozofski fakulteti v Ljubljani je popolnoma odprta in se lahko, poleg gimnazijca s splošno maturo, vpiše tudi dijak iz katerega koli srednješolskega programa z opravljeno poklicno maturo in petim predmetom na splošni maturi.

Kako pa je to področje urejeno formalno?
V zakonu o gimnazijah je jasno napisano, da so gimnazijski programi namenjeni pripravi na študij. Srednješolski strokovni programi pa so prvenstveno namenjeni usposabljanju za trg dela ali za nadaljevanje izobraževalne poti na visokošolskih strokovnih študijih oziroma univerzitetnih po strokovni vertikali. V Sloveniji imamo izobraževalni sistem narejen tako, da je omogočen tudi prehod s poklicno maturo v univerzitetni prostor. Na gimnazijah izvajamo program maturitetni tečaj, v katerega se lahko vpiše vsak z opravljenim zaključnim izpitom ali poklicno maturo. Program je namenjen enoletni pripravi na splošno maturo.
Na naši šoli ga izvajamo že drugo desetletje. V začetku so bili dijaki v njem veliko uspešnejši. Mnogi so opravili splošno maturo z odliko in odšli na študij dentalne medicine, medicine, psihologije, kjer so res visoke omejitve. V zadnjih letih pa se je stanje bistveno spremenilo. Dogaja se, da se vpiše zlati maturant na poklicni maturi in že novembra ugotovi, da mu ne bo uspelo narediti matematike na splošni maturi, ker nima dovolj predznanja, ter odneha. Po podatkih izpred dobrih dveh let študij v univerzitetnih programih konča le 12 odstotkov študentov od tistih, ki so se vpisali z opravljeno poklicno maturo in petim predmetom na splošni maturi.

Šola bi otroku morala postavljati meje, ki so malo, ne preveč, a vendar malo čez njegove sposobnosti, tako da bi napredoval in rasel. Ko svoje meje premakneš, pride tudi občutek zadovoljstva.

Govorite o dveh skrajnostih: odličen dijak na poklicni maturi, torej nekdo, ki ima največ znanja strokovne šole, ugotovi, da ne bo mogel izpolniti najnižjih meril, ki veljajo na gimnaziji?
Do tod smo prišli. Kaj več bi o tem verjetno vedeli povedati ravnatelji strokovnih šol, a splošni izobrazbeni standard na poklicnih šolah in gimnazijah ni primerljiv. To je potrdilo tudi šolsko ministrstvo, kjer so decembra lani pripravili primerjalno analizo standardov znanja med poklicno in splošno maturo. Pri nas se je z bolonjsko reformo porušilo neke vrste ravnovesje univerzitetnega prostora. Na eni strani so poskušali slediti zapovedim bolonjske deklaracije, na drugi pa ohranjati dotedanji sistem. Tako imamo danes na univerzitetni ravni visoke strokovne programe in univerzitetne programe. Ti visoki strokovni programi so praviloma namenjeni nadaljevanju študija dijakom s strokovnih šol. Pred reformo brez opravljene splošne mature ni bil mogoč prehod v znanstveni magistrski in znanstveni doktorski študij. Danes pa lahko nekdo zbere dovolj kreditnih točk in gre s poklicno maturo na visoko strokovno šolo. Ko zbere dovolj točk, pa se lahko vpiše še v magisterij stroke in potem doktorat znanosti. Drug, podobno problematičen primer je, ko ima gimnazijec več točk za vpis v visokošolski strokovni program kot nekdo s poklicno maturo, čeprav gimnazijec nima temeljnega strokovnega znanja s tega področja, npr. iz zdravstva.

Vi ne govorite le o nižanju kriterijev in znanja ljudi, ki prihajajo s fakultet, ampak o zelo zmedenem sistemu, morda celo razpadu.
Gimnazijski ravnatelji to resnično vidimo kot nekaj, kar je za slovensko družbo zelo slabo. Nekaj se mora spremeniti: absolutno je treba spoštovati zakonodajo in spremeniti vpisne kriterije, potem pa ozavestiti razlike med standardi poklicne in splošne mature. Sicer ne vem, ali si nekateri tega ne bodo razlagali kot vtikanje v avtonomijo univerze, vendar bi v tej zmedi morali pogledati širše, še posebno zato, ker na drugi strani govorimo o odličnosti in kakovosti izobraževalnega sistema, ki naj bi bili vrednoti naše družbe. Zato ni mogoče pustiti, da je tako, kot je, ker to ni pot k odličnosti slovenskega izobraževanja. Srednjim šolam pa se naj povrne njihovo poslanstvo: gimnazija daje temeljno široko znanje, razgledanost, raziskovalno radovednost in odprtost, kar naj bi bodoči intelektualec imel. Strokovne šole pa seveda strokovno znanje, usposabljanje za poklic in napredovanje v stroki. Zavzemamo se za odličnost vseh dijakov. Vsak naj na poti, ki jo izbere, sledi odličnosti.

Spremembe so torej nujne?
Absolutno. A če gledam gimnazijce, vem, da so se odločili za znanje, in ne za lažjo pot. V gimnazijah je treba delati in na splošni maturi moraš pokazati določeno raven znanja. Za te dijake me ne skrbi. Skrbi me za tiste z visokimi sposobnostmi, ki zaradi izbire lažje poti na univerzitetni študij ne pridejo v gimnazijski program in zanemarijo svoj intelektualni potencial, ki je hkrati, gledano širše, tudi potencial družbe. Po mojem mnenju ni prav, da je v družbi sprejemljivo, da gredo tisti, ki so sposobni, po lažji poti. In da se to celo spodbuja. Dokler je bil to le majhen delež populacije, ni bilo skrb vzbujajoče, ker je vedno del takih, ki izbirajo lažjo pot. Zdaj pa, ko delež postaja vse večji, bi nas moralo resno skrbeti.

Mislite na to, da si vsako jutro ponoviš afirmacijo »Zmorem, sem sposoben«? Saj to občasno potrebujemo, da se podpremo. Toda če je to splošno razmišljanje in ni zadaj ničesar oprijemljivega, je problematično. In tega je čedalje več. S tem pa je vedno več tudi notranjih stisk, anksioznosti, depresij.

Ali hočete reči, da je takih veliko?
Ne vem, ali smo že tam, da se tako odloča večina, a trend kaže v to smer. Na povečanje števila dijakov z opravljeno poklicno maturo in petim predmetom na splošni maturi je opozorila tudi Državna komisija za splošno maturo lani decembra v odprtem pismu. Poleg tega bi se morali vprašati še nekaj drugega: kdo je zadovoljen človek? To je tisti, ki vedno malo premika svoje meje. Pravzaprav bi morali otroke tega naučiti. Šola bi otroku morala postavljati meje, ki so malo, ne preveč, a vendar malo čez njegove sposobnosti, tako da bi napredoval in rasel. Ko svoje meje premakneš, pride tudi občutek zadovoljstva.
Se pa bojim, da smo v vseh prenovah šole na to pozabili in da – govorim na splošno – v šolah otrokom premalo dajemo povratnih informacij, koliko so sposobni in česa. Seveda, želimo si, da bi bilo učenje tudi zanimivo in privlačno, a ni samo to, je tudi trdo delo, ki ni vedno zabavno. Obenem pa moraš, če hočeš napredovati, imeti korektno povratno informacijo, kje si in kakšne so tvoje sposobnosti. Moraš vedeti, ali si nečesa sposoben ali ne in ali imaš dovolj znanja, da nekaj dosežeš. Mnogi pa nimajo stvarne predstave o sebi. Mislijo, da so lahko vse, ker si zamislijo, ker so doslej dobivali take povratne informacije. Na to vplivajo tudi sprememba načina življenja, digitalizacija in predvsem virtualizacija naših življenj. Virtualna resničnost namreč še potencira občutek, da lahko postaneš vse, kar si želiš.

Ali je to filozofija, češ, če si nekaj dovolj močno želiš, se ti bo to uresničilo?
Mislite, kot če si vsako jutro ponoviš afirmacijo »Zmorem, sem sposoben«? Saj to občasno potrebujemo, da se podpremo. Toda če je to splošno razmišljanje in ni zadaj ničesar oprijemljivega, je problematično. In tega je čedalje več. S tem pa je vedno več tudi notranjih stisk, anksioznosti, depresij.

Torej niste proti temu, da se nekdo s poklicno šolo povzpne po vertikali?
Seveda ne, prehodnost mora biti zagotovljena. Vendar pa ta možnost ne sme biti lažja pot, da z manj truda in predvsem z manj znanja dosežeš to, kar nekdo doseže po redni poti, ali pa ga pri vpisu celo prehitiš. V Sloveniji imamo sistem, da je s programom maturitetni tečaj in opravljeno splošno maturo vsem omogočena pot po vertikali.

Splošni izobrazbeni standard na poklicnih šolah in gimnazijah ni primerljiv. To je potrdilo tudi šolsko ministrstvo, kjer so decembra lani pripravili primerjalno analizo standardov znanja med poklicno in splošno maturo. Pri nas se je z bolonjsko reformo porušilo ravnovesje univerzitetnega prostora.

Z gimnazijskim programom pa ste zadovoljni?
Od leta 1746, ko se je začel pouk pri nas na novomeški gimnaziji, se je veliko spremenilo. Takrat je bil pouk dve uri dnevno: učili so se matematiko, zgodovino, nemščino, grščino, latinščino ... Ni bilo sedem ur pouka na dan, tako kot je danes. Vedenja in dognanj v posameznih znanostih je vsak dan več in o večini smo prepričani, da jih dijaki morajo (po)znati. V resnici bi morali vse to malo selekcionirati in dati dijakom dobre osnove v posameznih znanostih. Pa več drugega znanja, ki ga bodo potrebovali pri kreiranju in opravljanju poklicev prihodnosti: projektnega in raziskovalnega dela, kritičnega mišljenja, razvijanja mehkih veščin, komunikacije, timskega dela in podobno. V gimnazijske programe bi morali pripeljati nove pristope, ker se je tudi družba spremenila in bi se novim časom gimnazija morala prilagoditi. Drugačne oblike dela zahtevajo manjše skupine dijakov, dva učitelja hkrati pri pouku in podobno. Tak način dela pa zahteva več financ, a jih država v tem trenutku v to ne želi vložiti.

Vi, če povzamem, se zavzemate za več znanja?
Za več trajnostnega znanja. Mi vsi, ki delamo v izobraževanju po celotni vertikali, torej od vrtca do univerze, bi morali podpirati znanje. Torej, če govorimo o gimnazijah, bi nam morali povedati, naj delamo dobro, da ne smemo spuščati nivoja, država pa bo poskrbela za financiranje. Po nekih merilih pa naj ugotovijo, ali delamo dobro in ali si zaslužimo ta denar. In to naj velja tudi za druge ravni oziroma programe. Zdaj pa je preživetje posamezne srednje šole prepuščeno ravnatelju, pri čemer manjši vpis pomeni manj denarja. In ko začne vpis upadati, ravnatelj razmišlja, kako bo pripeljal nov progam, da bodo ljudje ohranili zaposlitev, da bo izpeljal programe in imel dovolj denarja, da bo kupil računalnike in ne več krede, ampak papir za tiskanje. V sedanjih razmerah smo si šole med seboj konkurenca, ker vemo, da bo prišel denar tja, kamor bo dijak vpisan 15. septembra.
Ravnatelji smo v službi države oziroma družbe in smo dolžni opozarjati na nepravilnosti. Jaz nisem le ravnateljica Gimnazije Novo mesto, ker ne delam le za 70 zaposlenih in 700 dijakov, niti ne delam samo za Novo mesto, ampak delam za Slovenijo. Enako velja za vse ravnatelje in učitelje. Premalo se zavedamo: ko delamo z mladimi, delamo s tistimi, od katerih je odvisno, kaj se bo tu in z nami dogajalo. Mi ustvarjamo prihodnost!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE