Mario Galunič je kot Evrovizija. Velik ugled, dolga tradicija in četudi mlajše generacije tega ne priznajo – vsi ga gledamo. Dolgo je kraljeval v nedeljskem prime timeu. Zadnjo sezono pa je na ekranih celo dvakrat na teden: v petek in soboto. Kviz Joker je trenutno ena najbolj priljubljenih oddaj na slovenskih televizijah, saj prinaša napetost, visoke denarne nagrade, hkrati pa Mario skozi sproščen pogovor s povsem navadnimi smrtniki vsakič znova razkriva, da so mu ti – pogosto – celo bolj  zanimivi kot estradniki. 

Je težko delati v instituciji, kjer nimate prijateljev oz. kot ste nekoč dejali »si prijateljev ne iščete«?
To seveda ne pomeni, da jih tudi kdaj ne najdeš. Se je pa potrebno zavedati, da v službi vladajo interesi. Stvari ne smeš jemati preveč osebno in upati, da boš tukaj srečal prijatelja svojega življenja. Ne glede na to – tu sem spoznal veliko dobrih ljudi in z nekaterimi sem se tudi spoprijateljil. Če je težko tukaj delati? Očitno ne, glede na to, koliko časa sem tu. To seveda ne pomeni, da nisem kritičen. A hkrati ne spadam med tiste televizijce, ki bi ves čas jamrali ali prek časopisov prali umazano perilo in bruhali čez televizijo.

Jaz sem ji vedno vse verjel. Zmeraj. Pa tudi o človeških odnosih. O življenju, ki je teklo ob tem. Ona je bila prvi človek v mojem življenju, prvi, s katerim sem jaz lahko bil to, kar sem, in vse sem ji lahko zaupal. In obratno. Brez izdaj. In ko to enkrat imaš, je to največ vredno. Več kot vsi honorarji. 

Imate poseben čut, da ljudem pridete blizu, da vam zaupajo. Hkrati pa ne pustite blizu sebi. A ni to sebično?
Imam ta čut, ki se kaže predvsem zdaj, ko delam in se pogovarjam z običajnimi ljudmi, ki niso kontaminirani s slavo, popularnostjo in niso preračunljivi – večinoma. Ljudi nagovorim in jim pridem toliko blizu, kolikor sami pustijo. Nikoli ne preblizu oz. tako blizu, da bi jim bilo nelagodno. Nočem, da se počutijo, da so pred mano na mučilni napravi, pa vendarle moraš imeti čut, da ljudje pred kamero kaj povejo, saj to ni naravno stanje za nikogar. Poskrbim, da se ljudje počutijo dobro. In če se počutijo varne, če mi zaupajo in vedo, da ne bom zlorabil njihovega zaupanja, potem ti več dajo, več povejo.

Vem, da ne marate presenečenj. Zakaj?
Izkušnje mi to govorijo. Presenečenja so lušten fenomen, ampak vsi jih imamo radi le, dokler so lepa. Ni pa nujno tako. Kar se vam zdi lepo, je lahko meni mučno. To, da bi mi nekdo nenapovedano nekoga pripeljal v oddajo, imam strašne pomisleke. Do presenečenj imam pač vedno neko rezervo. Če bi se zdaj moral odločiti za življenje z ali brez presenečenj, bi ga izbral brez. Ko se presenečenje zgodi v javnosti, moraš tako ali tako vedno igrati, da si vesel in presrečen, čeprav sploh  nisi.

Torej tudi vi pred kamerami igrate …
No ja, tudi jaz sem velikokrat igral, čeprav je to težek izraz. Pred kamerami nismo nikoli stoodstotno iskreni. Ko se prižgejo kamere, se vklopi nova izdaja človeka. Hočeš nočeš. In to sem videl pri vseh. Brez izjeme. Ni nujno, da je to slabo, toda ko kamere delajo, ljudje drugače komuniciramo.

Do Dese sem imel od nekdaj blazen 'rešpekt'. Nisem si upal govoriti z njo. Mislim, da sem se jo skoraj bal. Šlo je za čisto strahospoštovanje. V dobrem smislu. Karkoli bi naredil zanjo. Nisem mogel verjeti, da se ona hoče z mano pogovarjati. 

Se lahko simpatični odzivi skozi ekran transformirajo?
Na kameri je marsikaj videti čudno. Govorica telesa nas pogosto izdaja. Natančni gledalci lahko marsikdaj vidijo več kot slišijo.

Ste zato, da bi bilo sporočeno bolj pomembno od vaše osebnosti, začeli na informativnem programu?
Ob koncu študija sem se odločil, da je pravi čas, da poskusim na televiziji, skoraj  mi je bilo vseeno, za kateri program je bila avdicija. Samo na TV sem si želel priti. Skozi vsa leta študija sem se držal nazaj, potem pa sem si končno želel delati še kaj, kar me zanima – ne le knjige in stara cerkvena slovanščina in slovnica in te reči. In tako se je začelo … Začel sem v Regionalnem programu Ljubljana z urednico Milico Prešeren.

Preberite še: Intervju z Bernardo Žarn o tem, da zna voziti traktor 

Prelomna – ne le z vidika kariere, temveč tudi srčnega prijateljstva – pa je bila oddaja Nedeljskih 60.
Uf, do Dese (Muck op. p.) sem imel od nekdaj blazen 'rešpekt'. Nisem si upal govoriti z njo. Mislim, da sem se jo skoraj bal. Šlo je za čisto strahospoštovanje. V dobrem smislu. Karkoli bi naredil zanjo. Nisem mogel verjeti, da se ona hoče z mano pogovarjati. In najin prvi resni stik je bil prav v Nedeljskih 60, sodelovati pa sva začela v Zoomu.

Ampak k sodelovanju ste jo povabili vi!
Mogoče sem celo na TV prišel zato, da bi Deso spoznal! (smeh) Ves čas sem iskal poti do nje. In ko sva na Zoomu začela sodelovati vsak teden, je bilo, kot bi končno s podeželskega stopil na resen oder. Povsem druga dimenzija. Ona ima veliko pri tem.  

Desa mi je zaupala, da so vas izdajale oči, iz katerih je sijala neizmerna naklonjenost …
Jaz sem jo enostavno oboževal in občudoval. Najino prijateljstvo se je zgodilo pred 25 leti in do danes nič ni skalilo tega odnosa. Seveda se je spreminjal in zdaj stoji na povsem drugih temeljih, a to nič ne pomeni, saj je bilo takratno obdobje tako zelo močno in pomembno. Midva sva ves čas ždela skupaj. To je bil zame še en faks. Ravno sem končal z enim, pa sem naredil še drugega, za moje življenje skoraj bolj pomembnega.

Kaj pa vam je dala?
Ona je toliko vedela o tem poslu, v katerega sem šele resno vstopal, o iskrenosti ljudi okrog mene, o njihovi dobronamernosti, o zahrbtnosti, o vseh teh piz***, ki so tukaj vsak dan … Ona je o vsem tem že vse vedela. Ona mi je skrajšala pot začetniške naivnosti. Odprla mi je oči. Če te po oddaji vsi objemajo in trepljajo po rami, češ kako je bilo super, to še nič ne pomeni! To je bila prva lekcija.

Tudi nesreča ljudi zbližuje. In vsaka oddaja je pravzaprav neke vrste 'nesreča'. Več kot jih narediš skupaj, bližje si človeku. V ekstremnih pogojih spoznaš kolega: ali ostane človek ali postane eno navadno egoistično budalo. 

Pa ste ji verjeli?
Jaz sem ji vedno vse verjel. Zmeraj. (tišina) Pa tudi o človeških odnosih. O življenju, ki je teklo ob tem. Ona je bila prvi človek v mojem življenju, prvi, s katerim sem jaz lahko bil to, kar sem, in vse sem ji lahko zaupal. In obratno. Brez izdaj. In ko to enkrat imaš, je to največ vredno. Več kot vsi honorarji.

Preberite še: Intervju z Deso Muck o četrti poroki 

»Le predstavljam si lahko, kako je okrog sebe imeti ljudi, ki vlagajo v tvoj uspeh, ki verjamejo vate in v napredovanje,« ste povedali v enem od intervjujev. Niste tega nikoli občutili?
Sem. Tu in tam se je zgodilo in ko se je, je to prineslo dober občutek. To, da nekdo verjame vate in da ti privošči uspeh, da te ne jemlje kot konkurenco, temveč da ti privošči in vse naredi, da bi ti uspelo, je neskončna moč, energija, ki nič ne stane, a jo tako težko dobiš. V začetku svoje kariere sem to žlahtno mentorstvo začutil s strani Mita Trefalta in urednika oddaje Jožeta Krajnca. Kasneje pa že ne več. Verjetno ta občutek bolj potrebuješ, ko si mlad. Zdaj to »naklonjenost« težje prenašam, ker sem sumničav, ali je iskreno, ali je zadaj kakšen račun … Raje nič ne verjamem, pa je.

Ampak, predvsem za voditelje velja, da ste malo samovšečni, kajne?
Nekaj tega je v vsakem človeku. V voditeljih pa še malo več. Drži. A pomembno je, ali to prevlada nad tvojo osebnostjo? Ali postaneš ego manijak ali vendarle normalen človek. Če želiš pred kamero nastopiti kot samozavesten, močan, ne pa kot neka mevža, potem že moraš verjeti vase, moraš verjeti, da si boljši kot drugi. To ne pomeni, da so drugi slabi, ampak da znaš nekaj, česar drugi ne znajo. Jaz se svojih kvalitet zavedam, sicer vedno malo dvomim …

Dvomite?
No, podvomim, a nikoli pred kamero na srečo. Za vsako oddajo moram v montaži kar nekaj ur gledati samega sebe in včasih si rečem: »Jooooj … Zakaj nisem tega vprašal, zakaj nisem reagiral drugače?« Ko slišiš petkrat iste stavke, misli, slišiš svoje napake. Sam bi sebe ves čas popravljal. Ne mislim, da sem popoln, da sem perfekten … Vseskozi se moram učiti. Tudi stvari, ki jih znaš, se s časom lahko pokvarijo! To sem ugotovil! Vedno je treba paziti, da formo vzdržuješ.

Zelo pomembno je, da sprenevedanje prepoznaš, da ga detektiraš. Potem pa se odločiš – v skladu s svojo modrostjo in izkušnjami – ali boš dal vedeti, da si ga opazil, ali ne. Večinoma se moraš kar delati, da nisi nič opazil. In potem pokličem Deso in 'bruham', kaj se mi je zgodilo. 

»Ko intervjuvance dobro spoznaš, ugotoviš, da so pravzaprav precej običajni ljudje,« priznava vaš idol Graham Norton. Se sam sebi zdite dovolj zanimivi, da bi se povabili v pogovorno oddajo?
Mislim, da nisem najbolj enostaven gost. Prvič zato, ker nisem odprta knjiga, kot so nekateri, kar  jim tudi zavidam. O sebi povedo tako rekoč vse. Recimo Desi zavidam to prostodušnost. Spomnim se Borisa Cavazze, Milene Zupančič … Običajno so to ljudje v zrelih letih, ki jih lahko vprašaš vse. In s takimi se je užitek pogovarjati. Jaz pa nisem tak. Postavljam meje ves čas, ko se pogovarjaš z mano, do kod lahko. Kot senzibilen novinar to začutiš, in začneš se umikati. Mislim, da se je treba name precej dobro pripraviti in iskati poti do nečesa novega ...

Zakaj pa meje?
Večina običajnih ljudi, ki jih poznam, ne želi tujim ljudem razlagati vsega, kar čutijo, kar ljubijo, kar imajo radi, kar jim je všeč, kar sovražijo. To, da sem znan, to je fakt. Je služba, sicer zelo posebna, zato tudi midva zdaj govoriva. In zato bistveno več stvari delim z javnostjo, kot bi jih, če bi učil na kakšni šoli. Zavedam se, da gre za vzajemni interes, saj me bodo ljudje, ko bodo nekaj prebrali, morda raje gledali, bolje razumeli. Razumem, kako tečejo stvari, kar pa še ne pomeni, da moram biti novinarjem na voljo čisto vsak dan v letu, ali da bi moral z njimi sodelovati, kadarkoli bi si to želeli.

Kako vam v svetu, kjer vam lahko sledijo na vsakem koraku uspe, vendarle ohraniti zasebnost?
Imeti moraš trdno voljo in resno misliti. Ljudje to začutijo. Vse je v tebi.  

In pravičen odnos. Tak, kakršnega ste tudi sami vedno imeli do svojih gostov.
Vedno sem lahko svoje goste po oddaji še poklical. Ko so se poslavljali, se nihče ni slabo počutil. Gostje so prihajali k meni z imenom in priimkom – kot običajni ljudje. Prišli so k meni, ker so to želeli – k meni »domov«. In vzgajali so me, da ko gostje pridejo na obisk – se do njih obnašamo lepo. 

Česar ne želim je, da bi gost dobil občutek, da je prišel samo zato, da ga obkljukamo in da nam obisk nič ne pomeni. To se mi je zdelo nespodobno po človeški plati. Zato sem z gosti gojil lepe človeške vezi. S tem, da sem jim kaj napisal, potem ko so odšli, da sem se jim osebno zahvalil. Z mnogimi sem se tudi na ta račun zbližal. Imam ogromno prijateljev iz estrade. Oseben odnos se mi je zdel zelo pomemben in to je bila za moje delo in življenje dobra naložba.

Imamo lepo delo, ki ga lahko marsikaj umaže, zasvinja. Toda, ko grem iz službe, imam še eno drugo življenje. Doma se o službi ne pogovarjam. 90 odstotkov mojih prijateljev nima zveze s televizijo in se tudi ne pogovarjamo o njej. Imam sosede, ki sem jih prosil, da o televiziji in estradi ne govorimo, in se preprosto ne pogovarjamo o tem. 

Kako dobra naložba pa je bilo službeno potovanje v Beograd? Šušlja se, da ste tja potovali z …
… Samo z eno. (smeh) Z Berni (Bernardo Žarn, op. p.)! Berni pa Lorella (Flego, op. p.) sta posebna zgodba … S kolegi na televiziji, s katerimi delamo podobne ali iste stvari, je kar težko navezati tesne in iskrene kontakte. Ampak z njima mi je to uspelo. Ta ista 'pasma' ljudi se hitro začuti. Morda je stvar kemije. Jaz to začutim in vedno bolj se zanašam na te občutke. In pri Bernardi in pri Lorelli - ena kava je bila dovolj, da se začutiš in si postaneš naklonjen. Potem, ko skupaj delaš, pa se naklonjenost krepi, saj skupaj preživljaš ekstremne dogodke – mislim na oddaje in ostale nastope. 

Gre za posebna čustvena stanja – kar ljudi zbližuje. Podobno kot nesreča. Tudi nesreča ljudi zbližuje. In vsaka oddaja je pravzaprav neke vrste 'nesreča'. Več kot jih narediš skupaj, bližje si človeku. V ekstremnih pogojih spoznaš kolega: ali ostane človek ali postane eno navadno egoistično budalo. Pri obeh teh dekletih sem se vedno počutil popolnoma varnega, mirnega, veselega, da skupaj delamo. In upam, da bomo še.

Kakšen dolgčas! To sta oni rekli za vas!
Ob njiju vem: karkoli se zgodi, skupaj bova nekako rešila! Z Lorello sva imela eno posebno kodo, kako stvari reševati … 

Kakšno?
Bi moral njo vprašati, če lahko povem! (smeh) Bernarda pa je poseben človek ... Ona takoj začuti tvoj strah. Ima tako nabrušene senzorje, da je to neverjetno. To je redko. Tudi če tega ne pokaže, točno vem, kdaj zazna moje nelagodje. 

In tako so se v 27 letih vendarle stkala prijateljstva, četudi jih niste iskali. In tistim, ki ste dovolili bližje, vedo, da je tisto, česar resnično ne marate, sprenevedanje.
Ja … Tako kot vsi ljudje. A kaj, ko se mu v tem poslu ne moreš povsem izogniti. Zelo pomembno je, da sprenevedanje prepoznaš, da ga detektiraš. Potem pa se odločiš – v skladu s svojo modrostjo in izkušnjami – ali boš dal vedeti, da si ga opazil, ali ne. Večinoma se moraš kar delati, da nisi nič opazil. In potem pokličem Deso in 'bruham', kaj se mi je zgodilo. Sprenevedanje. Lahko bi rekel – da je to celo ena od definicijskih lastnosti tega posla, definicijska lastnost estrade, televizijskega biznisa … Ampak nič hudega: vzameš na znanje in greš naprej.

Toda zakaj je potem vredno vztrajati?
Ljubim ta posel, vsaj dokler pred kamero uživam. To je zame kot transfuzija. Čeprav sem zelo utrujen, imam po snemanju občutek, kot da sem prišel iz toplic! To me polni. Imam občutek, da znam delati to, kar delam, da sem kos nalogam, da delam stvari, ki so uspešne, ljudem zanimive, da nagovorijo ljudi, za katere pričakujemo, da jih bodo, in da so oddaje gledane. Dokler sem boljši kot drugi, nimam razloga, da ne bi bil vesel v svoji službi. Mislim, da je ta služba privilegij. Delati v medijih in spoznavati ljudi. Imamo lepo delo, ki ga lahko marsikaj umaže, zasvinja. 

Toda, ko grem iz službe, imam še eno drugo življenje. Jaz nisem eden tistih, ki bi bil prepojen s televizijo. Nisem povsem zastrupljen. Doma se o službi ne pogovarjam. 90 odstotkov mojih prijateljev nima zveze s televizijo in se tudi ne pogovarjamo o njej. Imam sosede, ki sem jih prosil, da o televiziji in estradi ne govorimo, in se preprosto ne pogovarjamo o tem. Dopuščajo mi nek privid, da sploh ne vedo, od kod sem. To je zame olajšanje. Tu so potovanja, moj kuža. Imam dovolj ljubezni izven službe, rad se rekreiram, skrbim zase, rad imam svojo družino, prijatelje. Rad mam tudi serije, ki jih pridno gledam, polne police knjig, ki si jih želim prebrati. A vedno premalo časa. 

Življenje je zelo kratko, dan je zelo kratek in služba je samo ena postaja v njem. Zelo pomembna, ne pa edina. In tisti, ki se jim zdi, da je služba najpomembnejša stvar, ki jo imajo v življenju – slabo. Zelo slabo. Takih primerov je tu (pokaže po televizijskem hodniku) nešteto in to je slabo življenje.

Veliko stvari mi gre sicer na živce, kar mislim, da je fajn. Če ti gredo stvari na živce, pomeni, da si kritičen, da poskušaš nekaj reševati in spreminjati. Kajti ko ti je vseeno za vse, potem je mogoče čas, da se umakneš domov: k svojim rožam in psu. 

Če bi lahko v svojem življenju ali karieri kaj povozili z oglasi – bi kaj?
Gotovo. Gotovo kakšno oddajo, ki sem jo naredil. Čez kakšno izjavo bi dal pisk. Četudi zares hudih neumnosti nisem delal. Se pa vprašam, ali bi to, kar je dobro, nastalo tudi brez teh slabih stvari? To dvoje gre vedno z roko v roki. Ne moreš samo smetane polizati. Vedno je veliko slabega, da lahko pride tudi veliko dobrega. Moraš pa znati najti stvari, ki te porinejo naprej. Imam strah v sebi, da se nekje zatakneš in ne zmoreš več naprej, ker vidim, da se to dogaja … 

Zdi pa se mi, da imam sam dober recept, da to preprečim: zelo je pomembno, da se družiš z mladimi ljudmi; da veliko bereš, gledaš televizijo, spremljaš družbena omrežja, da si naročen na razne stvari, ki ti širijo obzorja, poskušam gledati oddaje iz tujine, da vidim, kako se ta svet vrti še drugače kot tukaj; in da potuješ … To bi moralo biti z receptom predpisano: potovanja.

Ne sprašuj, katero fakulteto sem končal, temveč, kje sem potoval. To drži, kajne?
Oboje. (smeh) Tega, da bi se zataknil, me je strah, in upam, da bom, če do tega pride, sam prvi opazil. Veliko stvari mi gre sicer na živce, kar mislim, da je fajn. Če ti gredo stvari na živce, pomeni, da si kritičen, da poskušaš nekaj reševati in spreminjati. Kajti ko ti je vseeno za vse, potem je mogoče čas, da se umakneš domov: k svojim rožam in psu.