V Špas teater jeseni prihaja komedija Menopavza, vi se podpisujete pod prevod. Kaj čaka gledalce?

Sem že pri koncu s prevajanjem, je pa kar veliko dela, ker je to ameriški muzikal, velika svetovna uspešnica, ki jo je treba prirediti za slovenske razmere. Nastopajo štiri ženske, ki so v menopavzi, v muzikalu pa se njihovih težav lotevamo s humorjem in iskrenostjo. Veliko je skladb, tudi te je treba prevesti in kar najbolje prirediti. Pesmi so pisane na svetovne uspešnice, ki jih ženske, ki se zdaj soočajo s težavami menopavze, pa tudi vsi ostali, dobro poznajo.

Gotovo bom še šla na oder, a za zdaj bi bila zame najbolj primerna vloga babica Rdeče kapice, ker ves čas leži.   

V muzikalu nastopajo znane dame, Helena Blagne, Zvezdana Mlakar …

Ja, na to stavijo. Helena, Zvezdana, Salome in po vsej verjetnosti tudi Urška Vučak Markež.

Vas ob prevajanju zamika, da bi v predstavi tudi vi zaigrali?

Takšne zadeve so zelo naporne, jaz pa še okrevam po sloviti operaciji hrbtenice. Še pol leta moram precej paziti, ples in skakanje zato zame odpadeta. Temu sem se morala odpovedati, raje se bom podala v kak bolj hrbtenici prijazen projekt.

Na primer?

Vrača se serija Dragi sosedje, čez en teden grem na snemanje v Beograd. Gospa Čužnik se vrača, a bo imela za vsak primer palico in kolenske ščitnike (smeh). Tam ni treba migati, v glavnem stojim v dvigalu in govorim. Gotovo bom še šla na oder, a za zdaj bi bila zame najbolj primerna vloga babica Rdeče kapice, ker ves čas leži (smeh).

Na TVS je bil nedavno predvajan dokumentarni film o vas, govorili so vaši prijatelji, ki so najrazličnejših let in poklicev. Kako negujete te vezi, ne zdite se mi ravno človek, ki bi skakal v center Ljubljane na kosilo?

Ja, če je le mogoče, ne grem v Ljubljano, vse teže prenašam množice, Ljubljana pa je zdaj polna ljudi. Ne vem, če bom še kdaj šla v Staro Ljubljano, ker je tam toliko turistov. Pri mojih prijateljstvih pa je res zanimivo, da so moji prijatelji ljudje različnih generacij, stopenj izobrazbe in poklicev, vsi pa imajo eno skupno lastnost, in to je, da niso snobi. Nimajo se za nekaj več, takšnih ljudi namreč ne prenašam. Ni pomembno, ali so doktorji znanosti ali taksisti, so srčni in iskreni. Prijateljstva negujem tako, da grem k njim na obisk, če sem kje v bližini, ali pa jih skličem, ko jih že neznansko pogrešam. Povabim jih k sebi in smo skupaj dan ali dva. Seveda ne vseh naenkrat.



V dokumentarcu vaši bližnji tudi povedo, da ste mojstrica potegavščin, vse prijatelje ste že pošteno potegnili za nos. Kolikokrat naplahtate moža?

Ne tako pogosto, on pa mene redno, vsaj dvajsetkrat na dan. Rad se šali, jaz pa sem zelo naivna in me ni težko naplahtati. Njega to grozno zabava, nedavno je nekaj popravljal in se je pretvarjal, da ga je stresla elektrika, mene je pa skoraj zadela kap. On je boljši v tem, čeprav sem bila nekoč jaz svetovna prvakinja potegavščin.

Dobro sem se poročila, tokrat (smeh). Ne rečem, da so bili ostali možje slabi, a tokrat sem se res poročila s sebi primernim človekom.  

Pred oltar ste stopili četrtič, lahko rečete, da zdaj veste, kaj je pomembno za uspešno zvezo?

V razmerjih se učimo do smrti, še zdaj ne vem, kaj je prav in narobe, pravil ni. Edino, česar ne bi več počela, je, da ne bi več manipulirala, to je najslabša naložba. To sem pogosto počela, pa pretvarjala sem se tudi, čeprav ne zavestno. Govorim tako o preprostih otročjih manipulacijah, na primer, da se delaš, da ti ni nič do njega, kot o bolj zapletenih čustvenih izsiljevanjih. Ljudje velikokrat to počnemo, dobro je, če znaš to pri sebi prepoznati in se trudiš, da tega na počneš več.

Ko sem vas klicala takoj po poroki, ste dejali, da naj pokličem čez en mesec, da se boste morda že ločevali …

(smeh) To sem se seveda pošalila. Nikoli ne reci nikoli, a nič ne kaže v to smer. Dobro sem se poročila, tokrat (smeh). Ne rečem, da so bili ostali možje slabi, a tokrat sem se res poročila s sebi primernim človekom. Jaz nisem najlažji primerek za skupno življenje, potrebujem veliko osebnega prostora, zlasti ko ustvarjam. Partner mora biti z menoj zelo razumevajoč.

Ženske smo pač različne, nekatere imajo močan materinski nagon, druge ga sploh nimajo, tretje ga začutijo zelo pozno. Tako je tudi prav in ne smemo obsojati tistih, ki se zavestno ne odločijo za otroka, niti tistih, ki imajo otrok za cel kombi.   

Kako pa se je skozi leta spreminjal vaš odnos do poroke in zakona?

Zelo. Nekoč sem mislila, da poroka prinaša varnost, ne finančno, zase in za otroke sem namreč ves čas skrbela sama, temveč čustveno varnost. Sem zelo negotova, težko verjamem, da me ima kdo rad in takrat sem mislila, da če se nekdo poroči z mano, me pa že mora imeti rad. No, potem se navadno hitro izkaže, da poroka ni nikakršno zagotovilo (smeh). Zdaj pa se nisem poročila zaradi takšnih razlogov, ker teh zagotovil ne potrebujem več. Težko razložim, zakaj sva se poročila, a obema se je v nekem trenutku to zazdelo prav, da tako pač mora biti. Prej sem morala vsem tudi na dolgo in široko razlagati, kdo je on, lahko sem rekla, da je partner, a je tudi poslovni partner in hkrati več kot to, ni le prijatelj … Čudno je bilo reči, da je moj fant, ker nisva več rosno mlada, zdaj pa sva mož in žena, nekaj črk – in vse je jasno. S poroko so se stvari postavile na svoje mesto.

Pravite, da niste več iskali zagotovil, da ste bili s samskim življenjem zadovoljni. Ali ni žalostno, ko ženska, pa sploh ni treba, da je starejša, po obdobju samskega življenja dobi partnerja, potem pa kdo reče: no, se je je vsaj nekdo usmilil, reve? Za moške nikoli ne rečejo česa takega, še bolj zanimivo pa je, da to večkrat rečejo ženske kot moški. 

Igor se je v mojem življenju pojavil, ko sem bila zelo zadovoljna s samskim življenjem, še nikoli se nisem imela tako lepo, res nisem čutila želje po razmerju. Že ko sem zjutraj odprla oči, sem se veselila, da bom počela, kar meni ustreza in mislila, kar meni ustreza. Zato z Igorjem nisem šla brezglavo v odnos. Morala sem biti najprej prepričana, da je življenje, ki sem ga imela sama s seboj, vredno zamenjati za življenje v dvoje. Moderna ženska s poklicem, ki ga rada opravlja, s prijatelji, ženska, ki ni obremenjena s tem, da mora biti v zvezi, se ima lahko zelo lepo. Tako da res ni nobena reva, če je samska. Nasprotno! Nekaj drugega pa je biološka ura, pri meni to ni bila več težava, morda sem tudi zato tako uživala v samoti. A ženske smo pač različne, nekatere imajo močan materinski nagon, druge ga sploh nimajo, tretje ga začutijo zelo pozno. Tako je tudi prav in ne smemo obsojati tistih, ki se zavestno ne odločijo za otroka, niti tistih, ki imajo otrok za cel kombi. Tisti, ki govorijo o ubogih revah, ki se jih je nekdo usmilil, pa so tako ali tako bedaki. To so ljudje, ki mislijo, da bi morali vsi živeti tako, kot oni mislijo. Takšnih ljudi se v najširšem loku izogibam, med mojimi prijatelji jih ni.

Nedavno ste dobili naziv Ona 365, se kdaj spomnite na to?

To je lepa potrditev, za hip se zaveš, da te imajo ljudje radi in da te resno jemljejo. S tem, kaj si ljudje mislijo, se sicer nočem ukvarjati, a ko pride takšna nagrada, si vzamem trenutek in si rečem: evo, stara, nisi si zastonj trudila, pojdi hitro na eno kremšnito (smeh). Izjemno lepa je tudi broška Zlatarstva Malalan, ki jo nosim ob posebnih priložnostih. Oni so nama naredili tudi poročne prstane, ker sem tako navdušena nad to broško.