Mario Galunič: Pred mano gotovo ni boljša polovica življenja

Televizijska osebnost, ki se je oblikovala pred našimi očmi. Mario Galunič, obraz razvedrilnega programa slovenske nacionalne televizije, je prekaljen maček, ki si ne dela utvar. V svetu hitrih sprememb, lakomnih gledalcev in instant zabave ohranja svoj prostor pod soncem. Izogiba se množicam, varuje zasebnost in ostaja prizemljen. V tej sezoni se je izkazal kot voditelj televizijskega kviza Joker.

Marsikdo reče, da ne samo da ne gleda televizije, tudi nima je. Kako je potem mogoče, da vseeno vemo, kdo so televizijski voditelji razvedrilnih programov? Morda te oddaje vendarle gledamo, le da tega ne priznamo?

Za svoje oddaje to sicer težko rečem, si pa mislim, da obstajajo oddaje z zabavnimi vsebinami, za katere gledalci ne priznajo, da jih gledajo. Recimo resničnostni šovi; prepričan sem, da marsikdo noče priznati, da jih v resnici gleda. Marsikdo se nad njihovo vsebino naslaja, morda v njih vzbudijo voajerizem, a priznali, da jih gledajo, ne bodo nikoli. Nekateri se pač nikdar ne bodo strinjali s tem, da jim je všeč, kar je všeč tudi »masi«. Ta »refleks« je nam, ki delamo na televiziji, še kako dobro znan: nočem biti del tega, kar prija »navadnim ljudem«. Mislimo si, da vemo, kaj je zares dobro. A ko sedemo pred televizijo, si želimo predvsem sprostitve. Sam pogledam marsikaj, tudi kakšno oddajo, za katero bi lahko vse prej kot rekel, da je vrhunec televizije. A ker na televiziji delam, to lahko priznam.

Nikakor nočem čez državo bentiti kar počez. Imam priložnost spremljati življenje prijateljev, ki so se odselili v bogato zahodno Evropo. Vsi garajo, več delajo kot mi, imajo manj dopusta, zgarani so. Ob tem sem nemalokrat presenečen, kako je mogoče, da Slovenci zase še vedno verjamemo, da smo priden in marljiv narod.     

Če ne bi bilo meja, kakšne oddaje bi si želeli delati? Kakšen voditelj bi si želeli biti?

Toliko let že delam v danih okoliščinah na Televiziji Slovenija in ustvarjam znotraj omejitev, da se težko vživim v brezmejno boljše možnosti. Zagotovo pa vem, da je življenje televizijskega voditelja v tujini nekaj povsem drugega kot moje življenje. V tujini se voditelj ukvarja samo s svojim delom tako, da je lahko v svoji vlogi kar najboljši. Jaz pa delam v instituciji, kjer sem kot voditelj televizijske oddaje hkrati njen urednik. Še več; skrbim za tisoč zakulisnih malenkosti. Da sem voditelj, je samo ena od mojih vlog in nalog. Niti predstavljati si ne znam, kako udobno bi znalo biti življenje, če bi delal samo to, vodil oddajo, za vse drugo pa bi skrbeli drugi. A morda si tega sploh ne želim več.

Dobro, pravite, da se težko vživite. A vseeno poskusite. Rekli ste, da gledate številne oddaje. Katera tuja se vam zdi zanimiva?

Poglejte, če bi imel priložnost delati v normalnih in visokoprofesionalnih okoliščinah, bi se najverjetneje drugače razvijal. Le predstavljam si lahko, kako je imeti okoli sebe ljudi, ki verjamejo vate in zato vlagajo v tvoj uspeh in napredovanje. Morda bi, če bi mi bila dana priložnost profesionalnega odnosa, lahko celo prišel kam dlje. Zdaj se pa pač trudim, kot mislim, da je prav, in je to, kako kakovostno je moje delo, pogosto odvisno samo od mene samega in mojih ambicij. A če že moram izbrati oddajo, potem izberem The Graham Norton Show ...

Vedela sem, da ga boste omenili. Sem vas v mislih že videla v njegovi koži.

Ne gre za to, da padem dol, ko ga vidim. (Smeh.) Res pa je, ko pomislim na voditelja, ki mu je uspelo, ko pomislim na človeka, za kakovost katerega so delali tudi drugi, pomislim nanj. Graham Norton je v svoji oddaji tako duhovit in pogumen predvsem zato, ker je lahko »samo« voditelj. A nočem zveneti, kot da se pritožujem. Vendarle sem tudi že star dovolj, da se mi ne da več spreminjati sveta. Navajen sem že, da sam pišem tekste, sam vadim, spravljam ljudi okoli sebe v red, mislim na to, da mora tudi tehnična plat oddaje teči, kot je treba. Nisem edini te vrste na naši televiziji. Več jih je, ki kot jaz želimo, da na koncu vse teče tako, kot mora, in da gledalci ne opazijo, da je šlo kaj narobe.



V intervjuju za tednik Vikend ste povedali, da si niti ne želite več intervjuvati slovenskih zvezd, ker ste jih vprašali že prav vse, generacija pa se še ni zamenjala. Tudi Graham Norton ima v svoji oddaji zvezde, le da svetovne. Vse pridejo tja zato, da povedo zgodbo, zabavajo, naključij ni. Kako pa se slovenske zvezde znajdejo v televizijskih nastopih?

Ko zvezde svetovnega formata dejansko sedejo na kavč pred Nortona, se je z njimi ukvarjala že cela četica ljudi. Ne samo producenti, temveč tudi njihove lastne ekipe. Tam je čisto vsem jasno, da moraš, če dobiš priložnost nastopati na televiziji, nekaj dati od sebe. Nekaj povedati, pokazati, razkriti, preprosto – moraš. Tvoja naloga je, da se te ljudje zapomnijo. Uspeh ni kar tako, uspeh je posledica dela. Malo stvari na televiziji je spontanih. To vedo vsi, ki delajo za televizijsko kamero. Vsi tisti trenutki, ki so videti spontani, so že vnaprej zelo natančno zrežirani. Ni časa, da bi čakali na navdih. Nič drugače ni pri resničnostnih šovih. Dogodki se umetno sprovocirajo. A vprašali ste me o slovenskih zvezdah ... Več kot dvajset let sem delal z njimi in morda še kdaj bom. Ugotovil pa sem, da imaš v Sloveniji žal opravka z bolj ali manj istimi ljudmi, drugih ni. Generacijo slovenskih zvezdnikov, staro nad 25 let, sem že imel vso v gosteh. Vprašal sem jih že vse mogoče, zato se vsebine hočeš nočeš ponavljajo. Kajti slovenski zvezdniki ne živijo tako spektakularno, da bi v letu dni, ko jih imaš ponovno pred sabo, lahko izvedel kaj šokantnega in pretresljivega. Moraš se prav namučiti, da je še tebi samemu zanimivo. To so ljudje, ki živijo v blokih, nosijo smeti v kontejnerje, hodijo v vrtec po otroke. To ni življenje, v katerem se blazno dogaja, zato si je treba včasih kaj izmisliti, da se zdi bolj pestro, kot je v resnici. Seveda je potem pretvarjanja kar precej. Del sebe, ki ga tako imenovani zvezdniki pokažejo na televiziji, je samo drobec tega, kdor so. Lahko bi govoril tudi v prvi osebi. Tako pač je. Vedno mi je bilo najlepše, ko sem imel ob sebi gosta prvič. Najhuje pa, ko sem ga imel desetič in je morda vmes postal že moj prijatelj. Ogromno že veš o njem. Ker si mu naklonjen tudi po človeški plati, nevede vklopiš samocenzuro. Kar sam si rečeš, česa ga ne smeš vprašati. Aja, o družini ne, imajo ravno krizo. Aha, pa o dopustu tudi ne, me je še prav posebno opozoril. Take reči.

Vprašanje, kako v prihodnje pritegniti dovolj ljudi, je zahtevna naloga. Toliko bolj, ker ima večina slab okus in se pri tem ne pusti motiti. Ne verjamem niti, da je televizija sposobna prevzgajati ljudi. To so iluzije.    

Se vam je pogosto zgodilo, da ste bili po oddaji zlovoljni, ker ni stekla tako, kot ste si želeli?

Pogosto ravno ne, a se je zgodilo. Včasih me kaj pretrese, a sem na koncu vedno »vesel«, ko ugotovim, da so gledalci v resnici površni in niti opazili niso česa, kar meni recimo vso noč ni pustilo spati. Trši oreh so tisti, ki ne samo da te ne bodo nikoli vzljubili, temveč so kritični do tebe ne glede na to, kaj narediš. Zdi se, da je edino njihovo poslanstvo iskati tvoje napake. To so ljudje, ki ti v karieri postavljajo visoke ovire. Ti pišejo pisma, se oglašajo varuhinji pravic gledalcev, vedno jih kaj moti. Seveda pa je velika večina, ki je zadovoljna s tem, kar počneš, tiho. In tistim prvim žal ne smeš reči, kar si velikokrat misliš: Če ti kaj ni všeč, zamenjaj program! Naj se vrnem k vprašanju. Res me po oddaji najbolj spravi s tira lasten nedoločeni občutek, da ni bilo dobro, da ni steklo. Čisto osebni občutek, ob katerem si želim, da bi lahko oddajo čim prej pozabil. Najbolj iz sebe sem, kadar se mi zdi, da sem gosta prizadel, nehote užalil, pritisnil tja, kamor ne bi smel, in celo pri tem vztrajal. Šele ko kamere ugasnejo, ugotoviš, da si šel predaleč. Najhuje je, ko gost ne pokaže, da greš v smer, ki ni prava, celo sodeluje, ti pa nato dobiš veselje, in šele ko se ugasnejo kamere, ugotoviš, da ni bilo prav. Res ne želim prizadeti ljudi; če jih, me to vselej preganja. Pa še nekaj. Še vedno poznam trenutke, ko si rečem: Kaj je meni sploh tega treba! To sem si govoril, ko sem izgoreval za čim, česar drugi ne cenijo, ne priznavajo. Seveda mora človek tudi skozi to in si reči, da je to, kar delaš, konec koncev vendarle samo služba. Živim povsem normalno življenje. Rad se umaknem od ljudi. Nobene potrebe nimam, da bi bil zvezdnik. Z leti si skušam čim manj domišljati.

Televizija je nedvomno ogledalo družbe. Kako smo se Slovenci v času, odkar delate na nacionalki, spremenili? Kaj je prvo, kar vam pride na misel?

Na televiziji delam že 25 let. Od mojih začetkov pa do danes se je nedvomno ogromno spremenilo. Ne samo Slovenija, ves svet. In v marsičem gotovo ne na bolje. Če se osredotočim na televizijo, opažam, da je zdaj nedvomno veliko teže delati uspešne oddaje. Ljudi je teže navdušiti. Spremenile so se okoliščine življenja. Ozračje je drugačno, komercialnih televizij je v izobilju, vlada nam potrošništvo. Po eni strani vem, da nam dela ne bo zmanjkalo, kajti število gledalcev se ne zmanjšuje, kot si je morda marsikdo predstavljal. Po drugi strani pa se sprašujem, kako nam bo v prihodnje na javni televiziji uspelo navdušiti dovolj ljudi, da bomo lahko upravičili zaupanje, ohranjali to drugačnost v primerjavi z zasebnimi televizijami, a vseeno ostali ljudem všeč. To bo, se mi zdi, vedno teže, kajti okusu gledalcev je težko ustreči. Zavedamo se, da gledanost ne sme biti naše edino vodilo, a tudi tega, da ni nepomembna. Vprašanje, kako v prihodnje pritegniti dovolj ljudi, je zahtevna naloga, za to potrebuješ veliko znanja in poguma. Toliko bolj, ker ima večina slab okus in se pri tem ne pusti motiti. Ne verjamem niti, da je televizija sposobna prevzgajati ljudi. To so iluzije. Nekateri menijo, da je treba ponujati kakovostne vsebine, kajti ljudje jim bodo sledili. Ko bi vsaj bilo tako. Kako v prihodnje ustvarjati zanimiv program s tako malo denarja, no, to bo treba še ugotoviti. To me kar skrbi, če sem iskren.



Kako vidite svoje življenje v Sloveniji? Omenili ste, da se je svet spremenil in v marsičem ne ravno najbolje.

Odnos do Slovenije se je v meni močno spreminjal. Ko sem študiral, sem bil prepričan, da želim čim prej ven iz te države. Ne toliko zato, ker bi me v njej kaj strašansko motilo, bolj zato, ker sem bil prepričan, da bom šele čez mejo lahko svobodno zadihal in zaživel. A ostal sem tukaj. Je že tako moralo biti. Ustvaril sem si kariero in življenje, s katerim sem zadovoljen. Izjemno veliko veselje mi zato prinašajo potovanja. Če je le mogoče, grem. Na kratke izlete, daljše, potovanja po vsem svetu. Ravno na rajžah sem izčistil svoj odnos do domovine. Šele ko sem zmogel od daleč pogledati na Slovenijo, sem v njej prepoznal ne samo, kaj je v njej slabega, temveč predvsem, kaj je v njej dobrega. Nikakor nočem čez državo bentiti kar počez. Imam priložnost spremljati življenje prijateljev, ki so se odselili v bogato zahodno Evropo. Vsi garajo, delajo več kot mi, imajo manj dopusta, pogosto so bogati in zgarani. Ob tem sem nemalokrat presenečen, kako je mogoče, da Slovenci zase še vedno verjamemo, da smo priden in marljiv narod. No ja, morda, ko delamo zase. Kogar koli poznam na zahodu, vsak dela več in dlje, o dopustih, kot si jih privoščimo mi, lahko le sanjajo. Ne pravim, da je tako, kot živijo, prav, le da mogoče pri nas le ni tako grozno, kot si mislimo, da je. Seveda se sprašujem, kam nas bodo odnesle te politične spremembe. Malce računam na to, da smo Slovenci vendarle sposobni, ko gre za nohte, narediti prav. Zanašam se na ta instinkt naroda, da ne zamočimo na celi črti. V ključnih trenutkih moderne zgodovine se le nismo odločali kot totalni cepci. Ne, ni mi všeč sistem uravnilovke, to, da mladi nimajo priložnosti delati, kar znajo, ker jim sistem tega ne omogoča. Seveda te prevzame obup, ko vidiš, kdo v naši državi prosperira, se sprašuješ, kakšna je ta selekcija, kje smo izgubili zdravo pamet, a po drugi strani je res – lahko bi bilo še slabše. Zato je fino iti v svet, pogledati, kaj tam jedo, kako živijo, kako daleč imajo do gozda, koliko časa potrebujejo do službe. In ko vse to vidim in seštejem, si vedno rečem, da mi je popolnoma vseeno, če imam plačo pol manjšo kot kolega nekaj kilometrov čez mejo, kajti v marsičem nam Slovenija ponuja razkošje, o kakršnem lahko tujci samo sanjajo. Res pa moraš obenem imeti veliko energije, da verjameš v možnost, da lahko kar koli spremeniš. Jaz niti ne verjamem več. Sem se raje vdal in uživam v tem, kar imam. Če pa se bo vendarle kaj spremenilo na bolje, bom to sprejel z odprtimi rokami.

Kar koli se bo zgodilo, svet bo tekel naprej. Kdor koli umre ali pa se rodi, svet teče naprej. Približno tako kot včeraj tudi jutri. Seveda me to malce mori, a tako je. Zadnje čase okoli mene umira veliko ljudi. In dan po tem, ko je kdo odšel, vidim, da je vse bolj ali manj enako, kot je bilo. Ta občutek bi me moral pomiriti, a ne? Pa me niti ne.    

Ste imeli v življenju kakšne resnejše trenutke »streznitve«, ki so vas opozorili na lastno minljivost?

Trenutkov, ko te pretrese do obisti, je na srečo malo. Spomnim se nekoč, ko sem se komajda izognil prometni nesreči. Naredil sem tako neumnost, da me je spreletel tisti občutek bliskovitega obračuna in spoznanja, da sem prišel do svojega konca, da bom zdaj pač umrl. Na srečo se je vse uredilo tako, kot se je moralo, kar je očitno, ker sem zdaj tukaj. A trenutki, ko ti gre v hipu skozi možgane tisoče misli, te pretresejo. Dolgo nisem prišel k sebi. A na srečo ne vemo, kaj nas čaka, kaj nam je namenjeno. Občutek imam, da naš svet deluje kot mehanizem z milijon koleščki, ki jih nič ne ustavi. Kdo kaj premika v njem, ne veš, a jaz se pač zanašam na to, da vedno nekako bo. Kar koli se bo zgodilo, svet bo tekel naprej. Kdor koli umre ali pa se rodi, svet teče naprej. Približno tako kot včeraj tudi jutri. Seveda me to malce mori, a tako je. Zadnje čase okoli mene umira veliko ljudi. In dan po tem, ko je kdo odšel, vidim, da je vse bolj ali manj enako, kot je bilo. Ta občutek bi me moral pomiriti, a ne? Pa me niti ne.

Se bojite smrti?

Ne upam si reči, da se ne. O minevanju zadnje čase veliko premišljujem. Najbrž to pride z leti. Če pomislim na čas, mi je jasno, da pred mano, pa če živim še enkrat toliko, gotovo ni boljša polovica življenja. Upam, da bo narava znala poskrbeti, da bo človek, ko pride njegov čas, spravljen s svojo končnostjo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE