Luís Figo

Nikoli nisem ves dan razmišljal o igri

Znameniti prestop iz Barcelone v rivalski Real Madrid še danes, osemnajst let kasneje, odmeva. Ne le zaradi odkrite agresije barcelonskih navijačev, temveč zaradi njegove dostojanstvene igre, vredne Olimpa. Organizacija Fifa mu je leto kasneje podelila zlato žogo za igralca leta, Pelé pa ga je tri leta pozneje uvrstil na seznam sto najboljših živečih nogometašev. Luís Figo je tekmovalno kariero leta 2009 uradno končal z besedami, da ne zapušča matičnega kluba Inter Milan, temveč zapušča nogomet, vendar se ni nikoli povsem odmaknil od zelenic. Udeležil se je tudi dobrodelne tekme v slovenskih Biljah, katere izkupiček je namenjen zavodu Vozim ter fundaciji Common Goal. In zadel!

Čestitke ob zmagi na dobrodelni tekmi v Biljah. Videti je bilo, da igro jemljete zelo resno. 
Vedno, svoje obveznosti zmeraj jemljem resno! (Smeh.) Vseeno sem se tudi zabaval, igral sem pol za šalo in pol zares.

Najprej sem se podal v medicinske vode, a se je pokazalo, da to ni zame. 

Real Madrid je za brazilskega nogometaša Neymarja pripravljen odšteti 300 milijonov evrov. Vaš znameniti prestop leta 2000 je klub olajšal za 62 milijonov evrov, takrat rekordno vsoto. Kako dolgo se lahko zneski še višajo, tako eksponentna rast vendar ni trajnostna?

Ne vem, v preteklosti sem opazil, da je bilo težko zvišati vrednosti pogodb in prestopov. Čas je pokazal, da to ne drži, vsako leto so vložki večji. To je odvisno tudi od trga, ki se močno širi. Pri teh pogodbah se držimo politike fair play, klubi višajo stroške, ker višajo bonitete v klubu. To jim omogoča zanje nameniti toliko denarja, vseeno ne moreš zapravljati več, kot imaš. Tudi meni se zdijo zneski vrtoglavi, tako kot drugim, noro je, da se v nogometu realno vrti toliko denarja.



Kako se je v letih spremenila igra?

Tako igra kot nogomet na splošno sta se vedno razvijala. Tudi tekmovanja postajajo čedalje bolj izpopolnjena. Kako dobra je igra, je predvsem odvisno od generacije igralcev, nekatere so preprosto boljše kot druge! To je hkrati tisto, kar določa trg. Danes ni veliko izjemnih igralcev, ki bi si jih klubi med seboj podajali, zato so cene tistih, ki so briljantni, toliko višje. Stotine in stotine milijonov!

Na podlagi česa ste se odločali, kateremu klubu se boste pridružili?

Sam sem imel res srečo, da sem igral za najboljše nogometne klube na svetu. Kar je bilo odločilno, je bil prestiž. Kako osvojiti več naslovov, kako biti bolj prepoznan v klubu, za katerega igram, kakšni so projekti, ki jih klub ustvarja. Seveda so bili pomembni tudi pogodba in zneski v njej.

Že Nelson Mandela je nogomet označil za dejavnost, ki spreminja svet. In to drži! Ne le nogomet, ves šport ljudi združuje, jim odpira nove možnosti, jih konec koncev osreči. 

Nogometni navijači so znani po popolni predanosti klubu. Pripadnost je močno sentimentalne narave, povezuje jih z družino, domačim mestom ali prijatelji. Kako jo doživljate profesionalni nogometaši, katerih poklic vendarle določa, da klube menjate?

Strast je vedno zraven, vsaj pri meni; če ne bi čutil strasti in želje, da igram za določen klub, ne bi igral in dosegel svojih ciljev. Poleg tega veliko šteje, kakšen odnos ima do tebe klub, za katerega igraš. Če se nekje dobro počutiš, je logično, da boš vložil več energije, kajne?! Bolj kot v klubu prepoznajo tvoj prispevek, veščine, talent in trdo delo, bolj se lahko poenačiš s skupnim ciljem. Pravzaprav je zelo podobno kot lojalnost v podjetju. Lahko si dolga leta zadovoljen, a si nato zaželiš spremembe. To pa ne pomeni, da nisi vsa leta delal najbolje, kar si lahko.

So pri menjavi kluba prisotna čustva?

Seveda. Na začetku je lahko kar težko, ne boš že prvi dan rekel, obožujem ta klub, če si ravnokar prišel. Sčasoma si vse bolj in bolj vpet v delo ter dogajanje, spoznaš ljudi, počasi pride tudi pripadnost. In prijetni občutki!



Nogomet mnogi vidijo kot dejavnost, ki spreminja življenja in prinaša socialne spremembe. Sami ste obiskali veliko držav v razvoju, letos ste igrali na dobrodelnih tekmah v Hondurasu, El Salvadorju in Gvatemali. Kako doživljate kraje, kjer se ljudje dnevno borijo za preživetje?

Nogometaši imamo veliko odgovornost, ljudem lahko dajemo dober ali slab zgled. Imamo srečo, da nas pozna veliko ljudi, zato zlahka oglašujemo nogometno igro, a zraven lahko pridamo še mnogo pozitivnih stvari. Vrednote, ki jih spodbuja nogomet, so nekaj dobrega, mi pa se trudimo, da bi jih čim bolj razširili. Želimo omogočiti čim več ljudem, da si ustvarijo boljše življenje, tako kot je mogoče v Evropi. Socialni vidik ni zanemarljiv, že Nelson Mandela je nogomet označil za dejavnost, ki spreminja svet. In to drži! Ne le nogomet, ves šport ljudi združuje, jim odpira nove možnosti, jih konec koncev osreči.

Prijateljstvo je nekaj, kar spleteš za vse življenje, in ni opredeljeno z barvo, državo ali klubom. 

Zakaj so ljudje tako strastni ob športnih dogodkih? Odzivajo se veliko bolj intenzivno, kot kadar so jim kratene pravice, na primer.

Šport so čustva, občutki pripadnosti in vrednote, ki pridejo zraven. Marsikdo se na tekmah sprosti, ves teden gara v službi, marsikaj potlači, nato pride na tekmo in končno uživa, doživlja srečne in neprijetne trenutke, in to lahko izrazi. Seveda je bolje, če tvoja ekipa zmaguje, a v bistvu gre za veliko katarzo.

Kako pristne so prijateljske vezi, ki se spletejo na igrišču? Navsezadnje gre za tekmovanje, čeprav je nogomet ekipni šport.

Prijateljstvo je nekaj, kar spleteš za vse življenje, in ni opredeljeno z barvo, državo ali klubom. Kakšno kariero bi imel človek, če ne bi med delom spoznaval tudi izjemnih ljudi? Seveda moraš vložiti čas in energijo, da odnose ohraniš. Meni prijateljstvo veliko pomeni.



Kateri trenutek na zelenici ste si najbolj zapomnili? Je bilo bolj intenzivno v začetku kariere ali proti koncu?

Vse je odvisno od pomembnosti zadetka v igri. Če ekipa vodi pet proti nič in zadeneš še šesti gol, se ne bo ravno zatresla zemlja. Če pa si v zaostanku na evropskem prvenstvu in ti uspe obrniti rezultat, no, to je pa že nekaj! Nemogoče je, da bi izbral en trenutek, na igrišču sem preživel 20 let. Kar nekaj se jih je nabralo! Mogoče evropsko prvenstvo UEFA na Portugalskem 2004. Povezava med igralci in ljudmi, ki so spremljali tekmovanje, je bila res neverjetna, sam sem navsezadnje igral na domačem terenu. Čeprav je Portugalska v finalu izgubila proti Grkom, ne bom nikoli pozabil občutkov, ko smo bili eno z občinstvom.

Spremljate ženski nogomet?

Seveda! Težko je, ker je moški nogomet tako močno prepoznaven, a se tudi ženske ekipe vedno bolj razvijajo. Izboljšuje se igra, vsekakor je treba podpirati tudi nogometašice.

Kar se tiče ženskih stvari, po pravici povedano, raje česa ne vem! 

Nogometu ste se resno posvetili pri 11 letih, ko ste se pridružili nogometni akademiji lizbonskega kluba Sporting Clube de Portugal. Ste sploh kdaj pomislili, da bi počeli kaj drugega?

Takrat ne. Oboževal sem nogomet in to je bila edina stvar, ki sem jo želel. Vseeno sem opravljal tudi šolske obveznosti, v mladosti res ne veš, kako se bo izšlo. Želel sem varnost, da bi, tudi če ne bi bil dovolj dober za profesionalni nogomet, imel možnosti.

Kateri študij ste izbrali?

Najprej sem se podal v medicinske vode, a se je pokazalo, da to ni zame. (Smeh.) Težko je pri šestnajstih izbrati, kaj boš vse življenje počel, takrat res ne veš ničesar! Kasneje sem se bolj izkazal na področju marketinga, promocije in jezikov, to mi gre veliko bolje kot medicina.



Za 11-letnega dečka ste si z nogometno akademijo naložili veliko odgovornost, tudi v kasnejših letih ste veliko časa preživeli stran od staršev. Okoliščine so zahtevale, da ste zelo hitro odrasli.

Če zdaj pomislim na to, z današnje perspektive, se mi zdi vse skupaj precej noro. Ne predstavljam si, da bi svojim hčerkam dovolil, da gredo od doma pri 11 letih, starši smo veliko bolj zaščitniški. Tudi svet je drugačen, nevarnosti danes niso enake nevarnostim pred tridesetimi leti. Sam sem to storil, ker sem ljubil nogomet.

Kam strast usmerjate v sedanjosti? Da nekdo v nečem postane tako dober, kot ste v nogometu vi, ga mora gnati neke vrste obsedenost.

V svoj posel. Vedno dam vse od sebe, da bi projekti čim bolj uspeli. Pravzaprav ni pomembno, česa se lotevam, tudi če se igram s svojimi otroki, v tisti trenutek vložim vse, kar imam.

Tako v letih, ko sem še tekmoval, kot danes se trudim, da bi živel nekakšno običajno življenje. 

Imate tri najstniške hčere, stare 13, 16 in 19 let. Je družinsko življenje dramatično? Konec koncev ste edini moški med štirimi ženskami.

Pravzaprav ne, nimamo večjih težav. Sam svoje hčerke vidim kot zelo skromne, spoštljive in odgovorne osebe. Same odlično presojajo, kaj je prav in kaj ni, pri tem jih skušam podpreti in jim pomagati, da sledijo svoji poti. Seveda nikoli ne veš, kaj bo. Kar se tiče ženskih stvari, po pravici povedano, raje česa ne vem!

Nogomet ima veliko skupnega z baletom, oba zahtevata odlično ravnotežje, prožnost in hitrost. Znate plesati?

Znam, čeprav nisem ravno baletnik. Zelo rad plešem in obožujem glasbo!



Veliko ljubezen čutite do golfa. Precej drugačna igra, kot je nogomet?

Všeč mi je, ker se moram pri golfu podati iz svoje cone ugodja. Tudi golf je zelo tekmovalen šport, izredno tehničen in težak.

Kako se sproščate?

Tako v letih, ko sem še tekmoval, kot danes se trudim, da bi živel nekakšno običajno življenje. Kar pomeni, da se v času, ki je namenjen delu, res stoodstotno posvečam delu, preostali čas pa odklopim. Nikoli nisem ves dan razmišljal o nogometni igri, to se mi ne zdi zdravo. Seveda so vmes obdobja, posebno med tekmovanji, ko je vse bolj intenzivno, večino obveznosti tako ali tako določi klub. A potem si znova običajen človek s svojim življenjem in počneš tisto, ob čemer se počutiš dobro.

Seveda je bolje, da počneš stvari, zaradi katerih si boljši človek, ne slabši. 

Ste se kdaj počutili omejenega s pravili, ki omejujejo profesionalnega nogometaša?

So stvari, ki jih ne moreš početi, ker s tem ogroziš svoj poklic. Smučanje, vožnja z motorjem in podobno. Preostalo lahko. Seveda je bolje, da počneš stvari, zaradi katerih si boljši človek, ne slabši.



Kakšni so vaši načrti?

Želim ostati v nogometu, predvsem poslovno, a v resnici ne vemo, kaj se bo zgodilo, zato se precej raje prepuščam toku. Stvari se velikokrat, ko jih preveč načrtuješ, hitro izjalovijo. Vedno je odvisno od priložnosti, ki ti pridejo naproti, in kako jih izkoristiš. Včasih je to kombinacija več dejavnikov, pomembno vlogo igra družina, poslovne odločitve so vse bolj povezane z njo. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE