Bojda so najprej nakazovale po 100 do 200 evrov in potem vedno več, tudi nad 10.000. Ena je svojemu potencialnemu ženinu nakazala celo 60.000 evrov, a ga kljub temu ni bilo od nikoder. Tako je teh 14 žensk svojim usodnim moškim v nekaj mesecih nakazalo skupno več kot 200.000 evrov, kar pa je dokaj skrb vzbujajoče. Z več vidikov. Zato so v banki njih kakor tudi morebitne naslednje resno opozorili na skrajno previdnost, kajti ne gre za ljubezen, ampak za trgovanje z njo. Na delu so odlični prekupčevalci s čustvi, ženske pa očitno tega ne vedo, poudarjajo v NKBM. Ne vedo, da so žrtve izjemno izurjenih prevarantov. Strokovnjaki za odnose so staknili glave in jeli opisovati profil žensk, ki iščejo partnerje prek spleta: srednjih let, osamljene, ločene, živijo same. Dokaj predvidljivo. Izvemo še, da si denar za nakazilo sposojajo, najemajo kredite, ena izmed žrtev je celo prodala svojo nepremičnino.



Spletni moški so očitno odlično usposobljeni v prodajanju sanj in so dodobra naštudirali profil žensk, ki jih iščejo: zato jim obljubljajo natančno to, kar one potrebujejo: prijateljstvo, razumevanje, sogovornika in pomoč. Predvsem poslušalca in izhod iz osamljenosti. Potem jim spletni možje zaupajo svoje težke, kakopak, življenjske zgodbe, polne bolečine, in ko dve bolečini trčita druga ob drugo, vemo, kaj se zgodi. Svoje dramatično življenje, polno filmskih preobratov, podkrepijo še s fotografijami (seveda ne svojimi), pripnejo še druge »dokaze«, takšne in drugačne, in nova bolečina je rojena. Običajno lažejo, da so na vojaških misijah, humanitarnem delu po svetu in še kje drugje, skratka so dobrodelni in zato potrebujejo denar, da lahko pridejo v Slovenijo. Ker humanitarci pač nimajo denarja, a ne? Če to ne zaleže, povedo, da je njihova mama, oče ali sestra hudo bolna in da potrebujejo samo še denar za njihovo zdravljenje, potem pa pridejo v Slovenijo. »Prepričljivih« težav ne zmanjka. Tako ženske pripravijo do tega, da skušajo narediti vse, da bi mož iz tujine le prišel k njim. Če ženska posumi, da se dotični le malo predolgo obira po misijah, in mu to tudi namigne, ji začne groziti, da bo obvestil njeno družino, znance, policijo itd., da je sodelovala pri pranju denarja. Mislim, halo?


Ampak ljubezni res ne moreš kupiti. Znabiti, da je to edino, česar ni moč kupiti!


Pod črto bi lahko napisala marsikaj, človeška naivnost vsekakor ni zanemarljiva. Ali so za lik nerealnega krive tudi ekspanzije turških limonadnih serij v Sloveniji, bi bilo dokaj umestno vprašanje, kajti večina nakazil je odtavala v Istanbul; v manjšini pa še na Ciper, Španijo, Estonijo in ZDA. Od vsega najbolj trpka izjava je bila, ko je ena izmed žensk dejala: čeprav je bila prevarana, je bila pa tisti čas (ko si je dopisovala z namišljenim osvajalcem) zelo srečna. In da je bila ta izkušnja vredna. Ker je bila vsaj takrat srečna. Ja, presunljivo. Pravzaprav: to je tragično. Tragično, kako zelo osamljeni so ljudje. Vse bolj osamljeni. Kako smo naučeni, da iščemo izpopolnjevanje v drugem. In ne v sebi. V drugem, ki ga sploh ne poznamo. Ampak ljubezni res ne moreš kupiti. Znabiti, da je to edino, česar ni moč kupiti!