Zakaj bi morali dvakrat premisliti, preden se odločite za pravdo

Budisti že več kot tisoč let vedo, da je človek najsrečnejši tedaj, ko je njegova psiha v stanju absolutnega miru. To stanje dosegajo s kombinacijo tehnik za umirjanje uma, kot je denimo čuječnost, z negovanjem sočutja do soljudi in s pametnim odnosom do zunanjih stresorjev, kot je denimo nadzor nad jezo. 

Na Zahodu smo šele zadnjih dvajset let začeli proučevati dognanja vzhodnjakov na področju upravljanja z našimi možgani. Začetno skepso so zamenjala številna dognanja, ki dokazujejo, da budistične tehnike umirjanja uma niso nobena eksotika, ampak terapije, ki temeljijo na znanstveno dokazanih pozitivnih rezultatih. 

Eno izmed takih dognanj je, da je človek srečnejši, če se odloči, da bo jezljivo reakcijo zamenjal s spremembo zornega kota. Prevedeno v prakso: Če se na cesti znajdemo v prometnem zamašku, bo naša primarna reakcija ta, da bomo bentili zaradi gneče, ki je nastala. Precej bolje je, da sprejmemo situacijo kot tako in počakamo, da se promet sprosti. Malo negujmo lastno potrpežljivost. S tem bomo naredili več za svoj notranji mir.

Kaj pa, če se soočimo s sosedom, ki nesramno vozi po naši posesti, ne da bi nas vprašal za dovoljenje? Večina bo v takem primeru odreagirala z jezo in verjetno tudi z grožnjo. S tem bo skoraj zanesljivo povzročila enako jezljivo reakcijo soseda. Nastal bo spor, odnosi se bodo poslabšali, marsikdo se bo odločil za sprožitev pravde.

PREBERITE ŠE --> Bivši se mi maščuje, ker sem ga zapustila, kar naprej sva na sodišču

Pa je odločitev za pravdo tudi pametna? Pravdanje ni nič drugega kot boj za pravico. Pri njem gre za povsem naravno reakcijo na (domnevno) krivico, ki je globoko ukoreninjena v našo podzavest. Biološko gledano se pri taki odločitvi v naših možganih sproži avtomatska fiziološka reakcija na dogodek, ki je zaznan kot stresen ali ogrožajoč (v tem primeru vožnja soseda po naši zemlji). Zaznavanje grožnje aktivira simpatični živčni sistem in sproži odziv, ki nas pripravi na boj. Pravdanje je le ena od oblik tovrstnega boja. 

Odločitev za pravdanje zaradi vožnje po naši zemlji je pravzaprav le »civilizirani« nadomestek za obrambo našega teritorija. Žival odreagira tako, da tujca fizično prežene iz svojega teritorija. Tudi človek včasih ravna enako, pa čeprav je to večinoma protipravno in tudi nespametno. V tem primeru živalski instinkt uide iz vajeti, kar se redkokdaj dobro konča. 

Slovenec vložil skoraj 150 tožb, to je bil rezultat

A četudi je pravdanje še vedno boljše kot »živalska« obrambna reakcija, se marsikdo ne zaveda, da s tem, ko se spusti v pravdo, pravzaprav podleže svoji »primitivni« avtomatski reakciji, ki mu govori, da se mora odzvati na pretečo grožnjo. In marsikdo to tudi stori, ne da bi pomislil o posledicah tovrstnega ravnanja. A vendarle obstajajo številni posamezniki, ki jim je nekdo na povsem enak način motil posest, pa se z njim niso spustili v pravdo. V čem se ti posamezniki razlikujejo od pravdarjev? 

Ravno v tem, da razpolagajo s sposobnostjo nadzora nas svojo »primitivno« avtomatsko reakcijo na ogroženost. Po domače rečeno - dvakrat premislijo. Razmislijo o tem, kako nesramnega soseda ukrotiti in umiriti, kako ga z diplomatskimi (a še vedno odločnimi) sredstvi prepričati o nepravilnosti njihovega ravnanja. Premislijo tudi o tem, kakšne posledice bi lahko imelo pravdanje na njihovo zdravje, na njihov ekonomski položaj, na dobre medsosedske odnose.  

S tem ne želim povedati, da je odločitev za pravdanje v vsakem primeru iracionalna. Včasih drugače ne gre, še posebej takrat ne, ko imamo opravka s trdovratnimi motilnimi dejavniki. S sosedi, ki izsiljujejo, z nasilneži, z manipulatorji, z goljufi. V takih situacijah se za pravdanje ne odločamo impulzivno, ampak na osnovi tehtnega premisleka, ali celo ravnanja v sili. Presodimo, da bomo s pravdanjem bolje poskrbeli za svoje dobro počutje in za svoj dušni mir, kot pa, da bi še naprej trpeli nasilje in krivico. A  poudarjam, pravdanje mora biti zadnja možnost. Zanj bi se morali odločiti šele tedaj, ko bi izčrpali vse druge možnosti (mirne rešitve spora).

Nekateri se za pravdanje odločijo tudi iz testosteronskih vzgibov. Pomembna jim je zmaga nad nasprotnikom, pravdanje razumejo kot nadomestek za nogometno tekmo, še bolje, kot nadomestek za boksarski dvoboj. Nekateri se v pravdo podajo zato, ker jim to narekuje patološko užaljeni ego. Z dobljeno tožbo bodo izbojevali še eno zmago, še dodatno »nabildali« svoj ego. 

O možu, ki je brez ženine vednosti prodal njuno skupno stanovanje

A se ne bi mogli bolj motiti. Zmage na sodišču, ki so posledice neukrotljivega testosterona, se ne morejo primerjati z ostalimi zmagami v življenju, kot je to denimo diplomiranje, dobro opravljeno delo pri projektu, priznanje okolice za delo v korist skupnosti, ipd. 

Znanstvene raziskave so postregle s podatkom, da testosteronsko sodno zmagoslavje nad nasprotno stranko povzroči le kratkotrajen dvig hormonov sreče, ki je podoben učinku nekaj užitih čokolad, ali pa intenzivne športne vadbe. Drugače je pri ostalih zgoraj omenjenih zmagah.  Pri čemer ta učinek s čokoladami in s športom dosežemo v enem ali nekaj dneh in ga lahko vedno znova ponavljamo, za zmago nad nasprotnikom na sodišču pa smo morali garati več let. Iz endorfinskega zornega kota take zmage na sodiščih nekoliko koristijo le odvetnikom, s katerimi ti odebelijo svojo denarnico, nikakor pa ne njihovim strankam.

PREBERITE ŠE --> Ločitveni odvetnik David Sluga: Tisti, ki zapušča, ima pogosto že novega partnerja

Pa da se ob koncu spet povrnem k »običajnim pravdarjem«, se pravi tistim, ki jih različne sosedske vožnje in druge nepravilnosti tako znervirajo, da se odločijo zaradi tega vlagati tožbe. Ti s pravdanjem izgubijo še precej več kot zgoraj omenjeni testosteronski odvisniki, pri čemer nimam v mislih le denarja, ampak predvsem fizično in duševno zdravje, saj spor jemljejo preveč osebno, kar jih nedvomno psihofizično izčrpava. In četudi bodo pravdo na koncu dobili, se sploh ne zavedajo, da so z zmago obenem ogromno izgubili.                     

Naj se sliši še tako eksotično, a vendarle: preden se odločite v pravdah dati prosto pot svojim avtomatiziranim reakcijam jeze, sovraštva in maščevalnosti, pomislite, kaj je dejal tibetanski voditelj dalajlama: v srečo vodita le negovanje pozitivnih čustev in sočutje. Nikoli jeza in sovraštvo. In imejte v mislih, da ima ta tibetanska modrost več kot tisoč let dolgo brado.