Sabina Obolnar: So se naši obrazi res spremenili?

Novinarska radovednost mi seveda ni dala miru in sem ga začela spraševati o njegovem delu, času, ki ga doživljamo kot »neznano« ukleščenost, njegovem videnju sedanjosti in prihodnosti. In seveda odnosih.

V kratkem, znabiti največ petnajstminutnem pogovoru me je sogovornik prestavil v nov krog vrtinčenja in samoizpraševanja. Naložil mi je preveč za eno vroče poletje in ne mine dan, da se ne povrnem k njegovemu retoričnemu vprašanju: »Ali veste, da so se naši obrazi spremenili?«

Osupnil me je, kajti pričakovala sem »klišejske« ugotovitve, takšne, v katerih se ljudje vsakodnevno izgubljamo. Razložil je, zakaj ta trditev in na podlagi katere raziskave, a moja klasična miselna razpršenost ni ujela vseh njegovih pomembnih besed. Kajti medtem sem začela brskati po spominu za obrazi meni ljubih ljudi in ugotavljati, so se res spremenili; kaj je z njihovimi očmi, potezami, izrazi?

Če sem nekomu pripisovala, da se spreminja, ker se težko spoprijema z dejstvom staranja in minevanja, sem zdaj njen/njegov obraz postavila v nov kontekst.

Potem sem se vprašala, kaj je z mojim obrazom ...