Sabina Obolnar: Ko se hudiči ženijo in množijo

Ne vem, komu je prijetno zbuditi se ob izredni novici, da je na tej zemeljski obli novo vojno žarišče; vse to grmenje, vsi ti izrazi besa, brezkompromisnega nasilja nad človekom postajajo zastrašujoči. Poslušati analitike, ki nam prodajajo izračune, koliko časa bo še mir v Evropi, je mračno. Največ pet, šest let? Res krasni novi svet. In kaj naj medtem počnemo? Morda kdo ve?

Naj se človek zavleče v kraško vrtačo ali se povzpne na hrib (ne vem več, kateri), s psom in kravo mlekarico, tam uživa zadnje sokove narave in svetu pošilja navdihujoče misli obstoja? Se zatopi v branje starih filozofov, iščoč smisel tuzemnega bivanja, ali naj se potopi v ljubezenske romane, razumljivo, s srečnim koncem? Naj človek še bolj noro drvi po trgovskih centrih, vse do zadnje kaplje znoja, in svoj obstoj osmišlja s kopičenjem enodnevnih muh in muhonov? Naj se osmišlja v lepotnih sanatorijih ...