Zdaj je na fakultetah čas izpitov. To je čas, ki ga sama nimam posebej rada. Mučno je namreč iz leta v leto gledati, kako se študentom sposobnosti, da bi se samostojno ustrezno pripravili na izpite, zmanjšujejo. Čemur sledi tudi padanje kriterijev. Nek zelo neoliberalno pragmatični kolega mi je že pred leti dejal, da sem jaz še edina, ki se na nove razmere nisem prilagodila. Seveda sem se. Ker sem se morala. A ne na način, da bi pragmatično znižala kriterije na tisto, kar mi omogoča čim manj dela s študenti. Raje pač za to, da študenti vsaj nekaj znajo, žrtvujem nekaj svojega prostega časa.
Otroci danes nimajo notranjega glasu, ki bi jim povedal, da ne smejo pobijati drugih. Nimajo instance, ki bi jih ustavila pri njihovih impulzih k nasilnemu vedenju. Notranjega glasu v obliki glasu vesti pač nimajo. To pa zato, ker se jim danes na Zahodu skuša vest razviti na način, za katerega je že Kant vedel, da ne deluje.
Za moje izpite morajo študenti med drugim študirati tudi odlomke iz znanstvenih člankov in znanstvenih knjig. Med obveznimi teksti je tudi odlomek iz knjige Renate Salecl »Disciplina kot pogoj svobode«, ki govori o Kantovem razumevanju pomena discipline za razvoj morale pri otroku. No, in ko sem včeraj na ustnem delu izpita študente spraševala o tem, kaj piše v tem odlomku, so vsi, razen ene izjeme, pokazali značilno zaslepitev za razumevanje teksta na istem mestu ...
